Med zgodovino in hladnostjo: Ko akademska nadutost prevlada nad človeško spodobnostjo

Piše: Mustafa Cerić

"Koncept in vsebina 'History Festa' ne določajo združenja žrtev", hladnokrvno izjavlja Husnija Kamberović, zgodovinar iz Bosne, kot da nagovarja neživo množico, ne pa preživele enega najbolj dokumentiranih genocidov v sodobni Evropi.

Izjava, ki bi v vsakem spodobnem, moralno občutljivem okolju zvenela kot akademska bogokletnost, se pri nas na žalost obravnava kot intelektualni prispevek.

Predstavljajmo si, čisto zaradi miselnega eksperimenta, da bi nek izraelski zgodovinar izjavil: "Združenja žrtev holokavsta ne določajo, kaj se bo govorilo o holokavstu na našem simpoziju."

Predstavljajmo si dalje, da bi na isti simpozij povabili osebo, ki je, milo rečeno, znana po relativizaciji ali selektivni interpretaciji nacističnih zločinov. Ne bi minilo niti 48 ur, pa bi bil ta akademik izobčen iz skupnosti kot moralno kompromitiran in zgodovinsko nezanesljiv.

Ampak ne pri nas - v Sarajevu. Pri nas, kot kaže, žrtve genocida niso dovolj pomembne, da bi jih vprašali, kaj mislijo o tem, kako in kdo predstavlja njihovo trpljenje.

Nevenka Tromp, popolnoma uglajena figura iz evropskih kvazi-akademskih krogov, znana po svoji vlogi v NIOD-ovem poročilu iz leta 2002, v katerem je imela politična diplomacija večjo težo od človeške tragedije - postane zaželena gostja v Sarajevu na tako imenovanem Kamberovićevem "History Festu".

Kaj pa občutki mater iz Srebrenice? S pričevanji preživelih taboriščnikov? Z ljudmi, ki so izkopavali lastne sorodnike iz množičnih grobišč? Ah, njihovo mnenje je, kot pravi Kamberović, irelevantno za njegov in njegovih tovarišev koncept.

Kajti "History Fest" očitno ne obstaja, da bi govorili o resnici, ampak da bi uživali v intelektualnih piruetah tistih, ki se nad lastnim narodom počutijo večje Evropejce, kot so Evropejci sami.

V svetu, kjer empatija in etika nista predpogoj za akademsko funkcijo, pogum pa se meri po tem, koliko si pripravljen poteptati tujo bolečino v imenu "objektivnosti", Kamberovićevo stališče ni izjema - je simptom.

Tu pridemo do bistva: kaj nam pravzaprav govori takšna izjava? Govori nam, da naj žrtve genocida molčijo. Da naj se ne vmešavajo v delo "resnih ljudi". Kajti, seveda, kaj ve mati, ki še vedno sanja kosti svojih pogrešanih otrok, o "znanstvenem diskurzu"?

Žalostno je, da v Bosni, deželi, kjer zemlja še vedno skriva neodkrita množična grobišča in duše še niso uspele počivati, nekateri zgodovinarji mislijo, da bolečina nima pravice do glasu. In še bolj žalostno - da jim ti glasovi motijo.

Morda je res, da iz kamna lahko priteče voda, toda iz kamenega srca, kot vidimo, ne more priteči niti sočutje niti sram. Samo suhi, brezčutni koncepti. In ko se zgodovina piše brez sramu, dobimo prav takšne estradne festivale: slovesne maše za pozabo.