Pišeta: Emir Hadžikadunić in Sead Turčalo
Tajni sestanek Petera Marocca, takratnega visokega ameriškega uradnika, bliskega administraciji Donalda Trumpa, z Miloradom Dodikom leta 2018, je ostal izven fokusa bosansko-hercegovske politične javnosti. Toda po raziskavi ugledne revije ProPublica je to srečanje povzročilo resno nezadovoljstvo takratne ameriške veleposlanice v BiH, Maureen Cormack.
Njen animozitet do tega dejanja ni bil le odraz dosledne ameriške politike do Balkana, temveč tudi odraz globlje frustracije zaradi očitnega zasukameriške zunanje politike, v kateri so tradicionalni zavezniki in geopolitične paradigme postajali vse manj pomembni.
Srečanje z Miloradom Dodikom, ki odprto spodkopava Daytonski mirovni sporazum, goji separatistične težnje in ki je bil že takrat pod ameriškimi sankcijami, je bil simbol širše spremembe v pristopu Washingtona do globalnih kriznih točk. Danes je Marocco visoki uradnik ameriškega State Departmenta in drugi človek USAID-a, z nenavadno misijo, da to institucijo, ključni instrument ameriškega globalnega vpliva skozi razvojno pomoč, sistematično razgradi.
Njegov meteorski vzpon ni le biografska zanimivost, temveč tudi simptom globokih sprememb v ameriškem strateškem razmišljanju. Osrednji vektor teh sprememb, ki smo mu priča v prvih tednih delovanja nove administracije in Bele hiše, postaja redefiniranje globalnih groženj: Rusija ni več primarna tarča ameriške geopolitične strategije, medtem ko se Ukrajina vse bolj sooča z možnostjo, da ji ZDA vsilijo priznanje ozemeljskih izgub in redefinirano realnost delitve države.
Takšen razvoj dogodkov dodatno poglablja notranjo fragmentacijo evropske celine, ki je bila pred nekaj tedni ključna strateška partnerica, po govoru ameriškega podpredsednika JD Vancea na varnostni konferenci v Münchnu pa to ni več, oziroma ne tisto liberalno-demokratsko krilo Evrope. Liberalne evropske elite, negotove in razdvojene, delujejo paralizirano pred nadirajočo desnico, medtem ko ruski politični establišment in evropske suverenistične sile z navdušenjem pozdravljajo novo realnost.
Dekonstrukcija liberalnega reda
Ideološki okvir, ki vse bolj oblikuje ta novi red, močno odraža geopolitične teorije ruskega filozofa Aleksandra Dugina. Njegova doktrina “evroazijstva” temelji na trditvi, da je unipolarni, liberalni svet pod vodstvom Združenih držav na robu zloma. Hkrati se rojeva multipolarni red, ki temelji na suverenih civilizacijskih blokih (Rusija, Kitajska, islamski svet, evropska radikalna desnica). Dekonstrukcija liberalnega reda v tem okviru pomeni zavračanje univerzalnih načel človekovih pravic in prostega trga ter oblikovanje alternativnega sistema, v katerem bi bila ameriška dominacija zmanjšana na minimum.
Duginov suverenistični pristop si prizadeva redefinirati globalne odnose tako, da ključne sile, združene s svojimi antimodernističnimi in antiglobalističnimi stališči, razbijejo obstoječe liberalne institucije, kot sta EU in NATO. Pri tem ima zavezništvo Rusije z evropskimi radikalno desničarskimi strankami ter azijskimi silami, kot sta Kitajska in Iran, ključno vlogo pri odpravi anglo-ameriškega hegemonizma.
Čeprav Trumpova administracija ne deluje zavestno v ideološkem okviru Duginovega evroazijstva, določeni vidiki njene politike odpirajo prostor za delno uresničitev Duginovih konceptov. Trumpov skepticizem do Nata, podpora evropskim radikalno desničarskim gibanjem, ameriški izolacionizem in trgovinski protekcionizem slabi tradicionalne zaveze z zahodnoevropskimi partnerji. Vsi ti elementi se posredno ujemajo s praktično uresničitvijo Duginovega ideološkega okvira.
Ključna razlika med Trumpovo in Duginovo vizijo je v odnosu do Kitajske. Medtem ko Dugin vidi zavezništvo Moskve in Pekinga kot temelj evroazijske prihodnosti, Trump Kitajsko doživlja kot glavnega tekmeca in si prizadeva ustvariti globalno protikitajsko koalicijo. To kaže, da ameriška strategija kljub določenim sovpadanjem ostaja avtonomna in se ne v celoti vklaplja v evroazijsko paradigmo.
BiH v svetu brez varnih zaveznikov
V tem novem geopolitičnem kontekstu se Bosna in Hercegovina sooča s koncem ere liberalnega intervencionizma in prihodom obdobja, v katerem mednarodna pomoč ni več varna niti brezpogojna. Tradicionalni narativi bosansko-hercegovske zunanje politike, ki temeljijo na pričakovanju zahodne zaščite in intervencije ter narativu o “proevropskem”, se zdaj soočajo z resnimi omejitvami. Vprašanje, ki ostaja odprto, je: kaj sploh pomeni biti „proevropski“ v tem trenutku? Ali je Evropa Giorgie Meloni, Viktorja Orbana, Roberta Fica in njihova politika identitete, suverenizma, antimigracij in antiislamizma? Ali je to še vedno tista stara Evropa svobode, enakosti, delavskih sindikatov in človekovih pravic?
Ali je M. Dodik s svojo politiko političnega realizma, računajoč na minljivost mandata ameriškega veleposlanika M. Murphyja in ameriške liberalne in intervencionistične politike, gledal dlje od večine pro-bosanskih politikov?
Katere so možnosti?
- Ali naj se probosanske sile prilagodijo Trumpovi administraciji in iščejo način za redefiniranje svojih odnosov z Washingtonom, celo za ceno kompromisa z novo ameriško realpolitiko?
- Ali je čakanje na odziv ameriškega institucionalnega aparata – sodišč, birokracije in tako imenovane “globoke države” – racionalna strategija v upanju, da bo post-Trumpova Amerika pregledala trenutne trende?
- Ali naj se okrepijo vezi z evropskim liberalnim blokom, ki je vse močneje v opoziciji ameriški administraciji, čeprav ta blok sam kaže vse globlje notranje slabosti?
- Ali lahko Nemčija, Francija ali Velika Britanija kot sistemske evropske sile, pod predpostavko, da Evropa ostane na obrobju ameriških interesov, samostojno ali skupaj ponudijo kakšno geopolitično mentorstvo BiH?
- Ali lahko Bosna in Hercegovina gradi alternativne geopolitične zveze z regionalnimi silami, kot je Turčija?
- Ali naj se uporabi diplomatska moč Savdske Arabije, ob poznavanju savdsko-ameriške diplomacije do BiH iz preteklosti, pa tudi tesnih odnosov Trumpove administracije in kraljeve družine?
- Ali naj se bolj odprto pogovarja z uradnim Beogradom in Zagrebom ter išče regionalne rešitve za regionalne probleme?
- Ali je racionalno voditi politiko oportunističnega uravnoteženja – „pozdravljena, tržnica na vse štiri strani“ – ali je čas, da se jasno opredeli dolgoročna geopolitična usmeritev?
Odgovori na ta vprašanja niso ne enostavni ne enoznačni, niti Evropa niti proameriški režimi Bližnjega vzhoda ne morejo ponuditi dokončnih modelov.
V tej fazi pa odgovori niso ključni. Najpomembnejše so jasne formulacije vprašanj. Kajti brez njih ni niti razumevanja nove geopolitične stvarnosti, v kateri mora Bosna in Hercegovina začeti geopolitično razmišljati, pri čemer se izogiba čustvenim viharjem in kapricam sentimentalnega moralizma, ki nas nekontrolirano vlečejo po morju naše družbeno-politične stvarnosti.
Bosna in Hercegovina se sooča s časom, ko ni več dovolj, da se zanaša na zastarele paradigme in pričakuje, da se bodo geopolitične sile prilagodile našim interesom. Ključno je, da čim prej začnemo resna posvetovanja in strateško razmišljanje, saj odlašanje teh pogovorov ne pomeni le izgubo pobude, temveč tudi tveganje, da bodo odločitve o naši prihodnosti sprejemali drugi, brez našega sodelovanja.
Tajni sestanek Petera Marocca, takratnega visokega ameriškega uradnika, bliskega administraciji Donalda Trumpa, z Miloradom Dodikom leta 2018, je ostal izven fokusa bosansko-hercegovske politične javnosti. Toda po raziskavi ugledne revije ProPublica je to srečanje povzročilo resno nezadovoljstvo takratne ameriške veleposlanice v BiH, Maureen Cormack. Njen animozitet do tega dejanja ni bil le odraz dosledne ameriške politike do Balkana, temveč tudi odraz globlje frustracije zaradi očitnega zasukameriške zunanje politike, v kateri so tradicionalni zavezniki in geopolitične paradigme postajali vse manj pomembni.
Srečanje z Miloradom Dodikom, ki odprto spodkopava Daytonski mirovni sporazum, goji separatistične težnje in ki je bil že takrat pod ameriškimi sankcijami, je bil simbol širše spremembe v pristopu Washingtona do globalnih kriznih točk. Danes je Marocco visoki uradnik ameriškega State Departmenta in drugi človek USAID-a, z nenavadno misijo, da to institucijo, ključni instrument ameriškega globalnega vpliva skozi razvojno pomoč, sistematično razgradi.
Njegov meteorski vzpon ni le biografska zanimivost, temveč tudi simptom globokih sprememb v ameriškem strateškem razmišljanju. Osrednji vektor teh sprememb, ki smo mu priča v prvih tednih delovanja nove administracije in Bele hiše, postaja redefiniranje globalnih groženj: Rusija ni več primarna tarča ameriške geopolitične strategije, medtem ko se Ukrajina vse bolj sooča z možnostjo, da ji ZDA vsilijo priznanje ozemeljskih izgub in redefinirano realnost delitve države.
Takšen razvoj dogodkov dodatno poglablja notranjo fragmentacijo evropske celine, ki je bila pred nekaj tedni ključna strateška partnerica, po govoru ameriškega podpredsednika JD Vancea na varnostni konferenci v Münchnu pa to ni več, oziroma ne tisto liberalno-demokratsko krilo Evrope. Liberalne evropske elite, negotove in razdvojene, delujejo paralizirano pred nadirajočo desnico, medtem ko ruski politični establišment in evropske suverenistične sile z navdušenjem pozdravljajo novo realnost.
Dekonstrukcija liberalnega reda
Ideološki okvir, ki vse bolj oblikuje ta novi red, močno odraža geopolitične teorije ruskega filozofa Aleksandra Dugina. Njegova doktrina “evroazijstva” temelji na trditvi, da je unipolarni, liberalni svet pod vodstvom Združenih držav na robu zloma. Hkrati se rojeva multipolarni red, ki temelji na suverenih civilizacijskih blokih (Rusija, Kitajska, islamski svet, evropska radikalna desnica). Dekonstrukcija liberalnega reda v tem okviru pomeni zavračanje univerzalnih načel človekovih pravic in prostega trga ter oblikovanje alternativnega sistema, v katerem bi bila ameriška dominacija zmanjšana na minimum.
Duginov suverenistični pristop si prizadeva redefinirati globalne odnose tako, da ključne sile, združene s svojimi antimodernističnimi in antiglobalističnimi stališči, razbijejo obstoječe liberalne institucije, kot sta EU in NATO. Pri tem ima zavezništvo Rusije z evropskimi radikalno desničarskimi strankami ter azijskimi silami, kot sta Kitajska in Iran, ključno vlogo pri odpravi anglo-ameriškega hegemonizma. Čeprav Trumpova administracija ne deluje zavestno v ideološkem okviru Duginovega evroazijstva, določeni vidiki njene politike odpirajo prostor za delno uresničitev Duginovih konceptov.
Trumpov skepticizem do Nata, podpora evropskim radikalno desničarskim gibanjem, ameriški izolacionizem in trgovinski protekcionizem slabi tradicionalne zaveze z zahodnoevropskimi partnerji. Vsi ti elementi se posredno ujemajo s praktično uresničitvijo Duginovega ideološkega okvira.
Ključna razlika med Trumpovo in Duginovo vizijo je v odnosu do Kitajske. Medtem ko Dugin vidi zavezništvo Moskve in Pekinga kot temelj evroazijske prihodnosti, Trump Kitajsko doživlja kot glavnega tekmeca in si prizadeva ustvariti globalno protikitajsko koalicijo. To kaže, da ameriška strategija kljub določenim sovpadanjem ostaja avtonomna in se ne v celoti vklaplja v evroazijsko paradigmo.
BiH v svetu brez varnih zaveznikov
V tem novem geopolitičnem kontekstu se Bosna in Hercegovina sooča s koncem ere liberalnega intervencionizma in prihodom obdobja, v katerem mednarodna pomoč ni več varna niti brezpogojna. Tradicionalni narativi bosansko-hercegovske zunanje politike, ki temeljijo na pričakovanju zahodne zaščite in intervencije ter narativu o “proevropskem”, se zdaj soočajo z resnimi omejitvami. Vprašanje, ki ostaja odprto, je: kaj sploh pomeni biti „proevropski“ v tem trenutku? Ali je Evropa Giorgie Meloni, Viktorja Orbana, Roberta Fica in njihova politika identitete, suverenizma, antimigracij in antiislamizma? Ali je to še vedno tista stara Evropa svobode, enakosti, delavskih sindikatov in človekovih pravic?
Ali je M. Dodik s svojo politiko političnega realizma, računajoč na minljivost mandata ameriškega veleposlanika M. Murphyja in ameriške liberalne in intervencionistične politike, gledal dlje od večine pro-bosanskih politikov?
Katere so možnosti?
- Ali naj se probosanske sile prilagodijo Trumpovi administraciji in iščejo način za redefiniranje svojih odnosov z Washingtonom, celo za ceno kompromisa z novo ameriško realpolitiko?
- Ali je čakanje na odziv ameriškega institucionalnega aparata – sodišč, birokracije in tako imenovane “globoke države” – racionalna strategija v upanju, da bo post-Trumpova Amerika pregledala trenutne trende?
- Ali naj se okrepijo vezi z evropskim liberalnim blokom, ki je vse močneje v opoziciji ameriški administraciji, čeprav ta blok sam kaže vse globlje notranje slabosti?
- Ali lahko Nemčija, Francija ali Velika Britanija kot sistemske evropske sile, pod predpostavko, da Evropa ostane na obrobju ameriških interesov, samostojno ali skupaj ponudijo kakšno geopolitično mentorstvo BiH?
- Ali lahko Bosna in Hercegovina gradi alternativne geopolitične zveze z regionalnimi silami, kot je Turčija?
- Ali naj se uporabi diplomatska moč Savdske Arabije, ob poznavanju savdsko-ameriške diplomacije do BiH iz preteklosti, pa tudi tesnih odnosov Trumpove administracije in kraljeve družine?
- Ali naj se bolj odprto pogovarja z uradnim Beogradom in Zagrebom ter išče regionalne rešitve za regionalne probleme?
- Ali je racionalno voditi politiko oportunističnega uravnoteženja – „pozdravljena, tržnica na vse štiri strani“ – ali je čas, da se jasno opredeli dolgoročna geopolitična usmeritev?
Odgovori na ta vprašanja niso ne enostavni ne enoznačni, niti Evropa niti proameriški režimi Bližnjega vzhoda ne morejo ponuditi dokončnih modelov.
V tej fazi pa odgovori niso ključni. Najpomembnejše so jasne formulacije vprašanj. Kajti brez njih ni niti razumevanja nove geopolitične stvarnosti, v kateri mora Bosna in Hercegovina začeti geopolitično razmišljati, pri čemer se izogiba čustvenim viharjem in kapricam sentimentalnega moralizma, ki nas nekontrolirano vlečejo po morju naše družbeno-politične stvarnosti.
Bosna in Hercegovina se sooča s časom, ko ni več dovolj, da se zanaša na zastarele paradigme in pričakuje, da se bodo geopolitične sile prilagodile našim interesom.
Ključno je, da čim prej začnemo resna posvetovanja in strateško razmišljanje, saj odlašanje teh pogovorov ne pomeni le izgubo pobude, temveč tudi tveganje, da bodo odločitve o naši prihodnosti sprejemali drugi, brez našega sodelovanja.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
