Izliv resničnosti v možgane

 

Definicija norosti – vsaj tista, ki jo praksa v največji meri upravičuje – pravi, da je to ponavljanje istih postopkov v pričakovanju drugačnih rezultatov. Z drugimi besedami, biti moraš ali popolnoma nor ali nesramen in brezbrižen (na meji zdravega razuma), da pričakuješ, da se bodo ljudje, ki se do zdaj nikoli niso mogli dogovoriti o ničemer drugem kot o delitvi ozemlja, moči in virov... dogovorili o čemerkoli, kar bi se lahko štelo za splošno dobro. 

Zdrav razum, logika in neizpodbitna praksa govorijo, da problema ni mogoče rešiti z enakim načinom razmišljanja, enakimi postopki in enakimi ljudmi, ki so povzročili problem. Demagogija znanih predstavnikov mednarodne skupnosti, ki vztrajajo pri vzpostavitvi oblasti (da bi prikrili svojo nezainteresiranost in neuspehe), pri čemer ne storijo ničesar za sankcioniranje povzročiteljev in ovir procesa kakršne koli normalizacije stanja in odnosov, s ene strani spodbuja povzročitelje, da nadaljujejo pot, po kateri gredo že četrt stoletja. Po drugi strani pa dejstvo, da so za izvajanje sporazuma enako (so)odgovorni tisti, ki so ga inicirali (beri: vsilili) kot tisti, ki so ga podpisali, dejansko pove, da bodisi sporazuma nikoli ni bilo treba uresničiti bodisi da je vse to – iz nekega razloga – treba biti prav takšno. Ti dve predpostavki se nekoliko medsebojno dopolnjujeta in nadgrajujeta (do)dajata ena drugi dodatno dimenzijo verjetnosti.

V prid povedanemu govori tudi dejstvo, da se v okolju, v katerem živimo, na žalost, a moram reči pričakovano, stvari spreminjajo samo navzgor... Zavedajoč se zgrešenosti lastnih politik ter vseh zlorab, ki jih je partitokracija omogočila, in ki jih je marsikdo izkoristil v smislu bogatenja za vsako ceno in na vsak možni način, ter padca priljubljenosti in izvesne izgube položajev, so etnonacionalni politiki odločili, da stalno krizo, ki zaradi njih živimo že skoraj polnih 25 let, dvignejo na novo raven: latentnega spopada, dodatne blokade delovanja sicer komaj delujočih in komaj smiselnih institucij države, zaostrovanja na notranjem področju in ohranjanja tega „vročega stanja“ v nedogled. 

Po drugi strani, poznavajoč politične akterje v naši državi, nisem povsem prepričan v resničnost kriz, ki jih proizvajajo etnonacionalne politike in politiki... Vsakodnevno sem v komunikaciji z državljani iz vseh delov države, pogosto potujem po državi in po regiji, se družim in pogovarjam z ljudmi... Še nisem doživel nobene neprijetnosti niti sem začutil, da me je kdo pogledal postrani zaradi moje nacionalne pripadnosti. Toda, to, kar sem začutil v vseh okoljih in med vsemi ljudmi, je zaskrbljenost, žalost in brezup... vse brez kakršnega koli nacionalnega predznaka.

Čemu oporekam političnim uradnikom, pa tudi prvakom med Bošnjaki? Seznam bi bil kar dolg... Predvsem neshvačanje, da nasprotniki Bosne in Hercegovine niso tako močni, kot so šibki njeni zagovorniki. Torej, slabost, neinventivnost, pomanjkanje pobude, reaktivnost, materialna pohlepnost in, seveda, korumpiranost. Nato, odsotnost osebne in družbene zrelosti, občutka za zgodovinski trenutek in pomanjkanje državniške pameti, preprečevanje oblikovanja politične, ideološke, kakršne koli konkurenčne konkurence... Konkurenca je dobra, je kontrolni mehanizem, s katerim se ne le preprečuje koncentracija moči, ampak tudi spodbuja k intenzivnejšemu in boljšemu delu.

Brez konkurence probosanska politična scena ne samo da nima omembe vrednega subjekta, ampak niti resnega akterja, ki bi bil trenutno pripravljen in zmožen ter imel kapaciteto ponuditi alternativo, drugačno mnenje, ki vodi k istemu cilju. Brez konkurence je edini igralec vedno v nevarnosti, da zaide v džunglo samozadovoljstva in zmote. Posledice so, kot vidimo, katastrofalne, z izvesnim končnim izidom v (samo)administrativni ali pa dejanski delitvi države. Brez konkurence so reforme in napredek le besede, država meglovita predstava, vladavina prava in zakona, še posebej pa pravica, pa zelo vprašljivi.

Dolgoročnih posledic takšnega obnašanja ni težko slutiti, vendar so tako strašne, da jih najraje ne bi niti omenjal. Toda, poglabljanje že tako globokih prepadov znotraj bošnjaškega naroda, krepitev enoumja med Bošnjaki, krepitev skrajno desne retorike v regiji, v Srbiji in na Hrvaškem ter njunih izpostav v Bosni in Hercegovini, ter absolutiziranje oblasti brez veljavne konkurenčne konkurence s tendenco zdrsa v nekakšen nacionalni totalitarizem, zahtevajo resno pozornost in neprimerljivo resnejšo reakcijo.

Politike v Bosni in Hercegovini, na ta ali oni način končujejo vojno, uresničujejo vojne cilje. Pri tem uporabljajo vse mehanizme, ki so jim na voljo, od ustavnih rešitev do mimikričnih kvazinacionalnih interesov. Prav tako moram opozoriti, da načrtovalci in izvajalci niso stranka ali stranke, ampak interesno zaskrbljene skupine, o katerih sem že govoril. Toda, nekdo z državotvornim umom bi moral razmisliti o tem, kakšno škodo se povzroča bošnjaškemu nacionalnemu tkivu in bošnjaški probosanski politiki. Morda ne vedo, kaj delajo, niti v čigavo korist delujejo, niti kakšne posledice njihovi ukrepi lahko imajo. Toda, to jih ne oprošča krivde za škodo, ki jo povzročajo. Če pa vedo, kaj delajo, za koga delajo in kakšne posledice njihova dejanja lahko imajo, potem gre za ljudi, ki jim je treba soditi za nacionalno in kakršno koli drugo veleizdajo.

Vsem njim država Bosna in Hercegovina ni niti v mislih: nacionalnim in etničnim partitokracijam, tajkunsko-političnim lobijem, naročnikom, izvajalcem in špekulantom divje privatizacije, roparjem premoženja izjemno dobičkonosnih, v vojni pa nepoškodovanih podjetij, ki so nekoč zaposlovala na tisoče delavcev, njihovim mentorjem in zaščitnikom v političnih strankah, tistim, ki želijo razprodati javno premoženje vseh državljanov Bosne in Hercegovine, dobiček pa obdržati zase in za ozek krog vpletenih; vsem tistim, ki so osebno ali skupinsko okoristili s svojim političnim vplivom in/ali vplivom na politiko ali pa s prisvajanjem izposojenega avtoriteta (v imenu stranke) za osebno bogatenje, dejansko kupovanje moči in postavljanje sorodnikov in prijateljev na dobičkonosna mesta, tistim, ki desetletja zlorabljajo proračune, „javne nabave“ in vse razpoložljive instrumente oblasti za doseganje izključno osebne koristi, tistim, katerih najbližji sorodniki sestavljajo nacionalne in državne administracije... Jasno je, da bi bilo nadaljnje naštevanje predolgo, poimenski seznam z imeni prozvanih pa, ne glede na nacionalno in versko pripadnost, nepregleden. Ni seznam nasprotnikov bosanskohercegovske združitve in enotnosti ter praktične probosanske politike bistveno drugačen.

Ali se lahko Bošnjaki dvignejo nad to in krenijo po poti dialoga in sodelovanja, vse z namenom lastnega boljšega življenja? Lahko bi, vendar potrebujejo nekaj elementov, ki bi jih, če ne vsi, potem večina Bošnjakov, lahko sprejela kot osnovo skupnega nastopa. Za to se mora predvsem pojaviti želja po spremembi, nato pa vizija ali ideja, okoli katere se bodo zbrali, vodstvo in elita, ki jih bo vodila k uresničitvi te ideje. Za to potrebujejo zavest o sebi kot resnem narodu in naciji ter spremembo celotnega političnega narativa, na katerem delujejo. Nič od tega ni mogoče brez neke vrste katarze, odpovedi ponižujočemu in samouničujočemu samonaloženemu statusu žrtve in degradirajočemu žrtvoslovju ter iskanju v tem opravičila in izgovorov za vse napačne poteze, ki jih je slaba, nespretna in nesrečna nacionalna politika potegnila v preteklih dveh desetletjih. Vse to spet ni mogoče brez notranjenacionalnega soglasja pa, če želite, tudi sprave in enoglasnega nastopa.
Vendar pa Bošnjaki očitno pričakujejo, da jim bo tudi dostojanstvo prišlo v obliki humanitarne pomoči, kot donacija ali kredit, ali pa da bo nekdo od zunaj uredil vse naše situacije ali da se bodo stvari nekako uredile same od sebe. Ne bo prišlo in nič se ne bo izboljšalo samo od sebe. Če ne bomo našli načina, da se bošnjaški politiki strinjajo o temeljnih stvareh in podčrtajo črto, pod katero se ne gre za nobeno ceno, moramo biti pripravljeni, da bomo, ne glede na vse hvalisanje, da smo večina, zvedeni na politično nepomemben pojav. Poglejte, tudi zdaj smo poimensko večina, pa... malo nam to, če sploh, pomeni v katerem koli, kaj šele v političnem smislu.

Ni treba biti politični genij, da bi na podlagi stanja in situacije v državi zaključili, da aktualna politika, ki je edina, nima – da se poslužimo vojaškega besednjaka, ker gre resnično za vojno, ki so jo bojevniki končali, politiki pa ne – ne taktičnega ne operativnega, kaj šele strateškega načrta za izhod in izpeljavo države iz žalostnega moralnega stanja in ekonomske bede, v katero se vsak dan tone globlje. Ne obstaja načrt, vsa politika se zmanjša na osvajanje oblasti, njeno zadrževanje do naslednjih volitev in prizadevanje za ponovno osvojitev ali zadrževanje oblasti, kar vsa politična prizadevanja zmanjša na stalno volilno kampanjo.

Zato je jasno, da Bosna in Hercegovina nujno potrebuje moč, ki ima vizijo drugačne Bosne in Hercegovine, ki bo njenim narodom namesto strategije ravnotežja strahu in izogibanja drug drugemu ponudila strategijo sodelovanja in izgradnje zaupanja, namesto taktike „višjega cilja“, v imenu katerega je dovoljeno dobesedno vse, zamenjala taktiko vzpostavljanja vezi, namesto zamegljevanja oči s stvarmi, ki v resnici nimajo nobenega učinka na izboljšanje situacije, kaj šele socialnega stanja navadnih državljanov te države, operativnim delovanjem za splošno dobrobit... Sramotno je, da 20 let po vojni imamo takšne ceste, kot jih imamo, in govorimo o avtocestah, bedno je ljudem namesto dela ponujati svetovalce, ki jih bodo s TV zaslonov zasipali s številkami in procenti, ki v resnici nič ne pomenijo, žalostno je ukvarjati se z visoko politiko, pa ne storiti ničesar, da bi prekinili splošno apatijo, ki jo povzroča med drugim tudi vseprisotni nepotizem pri zaposlovanju, kjer so namesto kvalifikacij odločilne družinske in politične vezi, kar posledično vodi v prepričanje, da s znanjem in poštenim delom ni mogoče zagotoviti dobre službe in kakovostnega življenja.

Kaj lahko pričakuje povprečen državljan od skupnosti neenakih možnosti? Dobrodošli v Srednji vek! Feudalni um bh. politikov pri vladanju in izgradnji države je anahron in izjemno problematičen na nešteto osnovah. Naštejmo le nekaj: strokovnost, kompetentnost, znanje, usposobljenost, celo dobronamernost! Ni prostora za pojav in razvoj ideje in ideologije, za pojav konkurence v katerem koli smislu... sprememba je miselna imenica, napredek pa znanstvena fantastika.

V preteklih dveh desetletjih in pol je takšna oblast, sprejemajoč kot edino merilo sorodstveno in prijateljsko vez, kapilarizirala državno upravo, „svoje ljudi“ postavila do zadnje celice sistema – vse do okenc v občini in pošti... Kakšna je to oblast, ki jo legitimira eno samo merilo, da si nečiji sorodnik?! In pri tem nam govorijo, da mora ta oblast obstati, ker je to dobro za nas... Katere „nas“? Če obstaja neko „mi“, potem smo to mi, ki nam ni dobro.

Toda, da ne bi zašli ali zabredli v nevarno zmoto, je treba povedati, da tukaj ne gre več za narode ali nacionalizme, ampak za nekaj povsem tretjega.

Jasno je, da so mnogi tako imenovani nacionalni politiki zasebno v dobrih odnosih, medtem ko se njihova medsebojna „zavađenost“, kot predstava, postavlja na javno sceno samo po potrebi, ko je položaj enega od njih ogrožen in še posebej pred volitvami. Vse to kaže na ključno in bistveno spremembo paradigme, ki se je medtem zgodila: uporaba nacionalnih čustev – celo ne občutkov – v cilju in smislu doseganja skupnega cilja: obvladovanja, upravljanja in izkoriščanja javnih virov, od naravnih, preko proračunskih, do delovnih mest.

Pri doseganju tega cilja, kot sicer pri sprejemanju zakonov, ki urejajo njihove ugodnosti ali nova kreditna zadolževanja, očitno dobro sodelujejo, si celo pomagajo. Torej, tukaj skorajda ni političnega subjekta v pravem smislu besede; vse to so interesne skupine, katerih edini interes je oblast za vsako ceno, vendar ne več zaradi oblasti, ampak zaradi ohranjanja pridobljenih ugodnosti, zaščite lastnega premoženja in preprečevanja ter izogibanja preiskavi izvora tega premoženja in zelo verjetnega procesiranja...

Molčanje tistih, ki so molčali, in dretje tistih, ki so govorili, je privedlo do tega, da z državo vladajo nesposobne in nepridne nacionalne in etnične partitokracije, tajkunsko-politični lobiji, naročniki, izvajalci in špekulanti divje privatizacije, roparji premoženja izjemno dobičkonosnih, v vojni pa nepoškodovanih podjetij, ki so nekoč zaposlovala na tisoče delavcev, njihovi politični mentorji in zaščitniki, tisti, ki želijo razprodati javno premoženje vseh državljanov Bosne in Hercegovine, dobiček pa obdržati zase in za ozek krog vpletenih...vsi tisti, ki so se osebno ali skupinsko okoristili s svojim političnim vplivom „v imenu stranke“ za osebno bogatenje, dejansko kupovanje moči in postavljanje sorodnikov in prijateljev na dobičkonosna mesta, tisti, ki desetletja zlorabljajo proračune, „javne nabave“ in vse razpoložljive instrumente oblasti za doseganje izključno osebne koristi, tisti, katerih najbližji sorodniki sestavljajo nacionalne in državne administracije.

Vse to je nujno privedlo do enoumja, v katerem so vsi, ki o Bosni in Hercegovini ne razmišljajo po politično korektni tronacionalni matrici – sovražniki, vsak kontranarativ je sovražen in tako naprej. To ni samo nesprejemljivo in nerazumno, ampak tudi odkrito sovražno do pričakovane in splošne prihodnosti te države!