Izenačevanje vlog SDA, HDZ in SDS na poti neodvisnosti je enako izenačevanju fašistov in antifašistov

Pripravil: Ajdin Huseinspahić

Ne glede na to, da sta Stranka demokratične akcije (SDA), Hrvaška demokratska skupnost (HDZ) in Srbska demokratska stranka (SDS) po prvih večstrankarskih volitvah v Bosni in Hercegovini, ki so potekale novembra 1990, osvojili več kot 73 % glasov; ne glede na to, da je edina možnost oblikovanja oblasti v Socialistični republiki Bosni in Hercegovini predvidevala koalicijo omenjenih strank, ki so od državljanov, oziroma narodov: Bošnjakov, Hrvatov in Srbov, dobile absolutno podporo; ne glede na to, da so bile omenjene stranke v
javnem prostoru označene kot nacionalne, pogosto celo nacionalistične z generalizirajočim in izrazito negativnim prizvokom, znanstvena javnost ne sme prešuštati, kaj šele sprejemati, postavljanje enačaja med SDA, HDZ in SDS, in posledično ne izenačevanje teh treh političnih konceptov in projektov, ter dominantnih pogledov na neodvisno Republiko Bosno in Hercegovino.

Pripeljati te politike v isto ravan in vzpostaviti nek kvazi princip „deljene odgovornosti“ je enako izenačevanju fašističnih okupatorjev na eni in antifašistov na drugi strani.

Če bomo dovolili takšno egalitarizirajoče politično bogokletstvo, bodimo prepričani, da zavestno gremo k rušenju pridobitev antifašističnega obrambno-osvobodilnega boja od 1992.-1995., kar se na koncu nujno odraža na stabilnost in obstoj države Bosne in Hercegovine.

Če pa akademska in kulturna skupnost v Bosni in Hercegovini dovoli nivelacijo po tem vprašanju, če postane nanjo imuna, če jo nemoteno preide, egalitarizacijo podvaja pod svobodo izražanja in išče opravičilo za to, potem je zagotovo, da bo resnica ponižana, raztopljena, memorijalizacija pa postavljena pod vprašaj.

Pustimo ob strani vpliv mednarodne skupnosti, ki je s svojim pasivnim držanjem, a pogosto tudi popolnoma nerazumnim delovanjem izenačevala agresorja in žrtev v Republiki Bosni in Hercegovini od 1992.-1995., kar počne celo danes, razglašajoč vse politične subjekte enako odgovorne za stanje v državi,
nevešče obrazlagajoč in navajajoč razloge, zakaj zaostajamo na poti evroatlantskih integracij, čeprav tudi sami vedo resnico.

Osredotočimo se tokrat samo na Bosno in Hercegovino in javni prostor znotraj države, v katerem je dovoljeno, brez resnejše kritike in razumskega glasu javnosti, da ne rečemo sankcij, postavljanje enačaja med SDA, HDZ in SDS, oziroma premišljeno in manipulativno označevanje vseh treh strank kot nacionalnih, čeprav sta dve od treh, natančneje HDZ in SDS v obdobju, ki ga analiziramo, delovali nacistično, šovinistično in fašistično, kar je ne samo znanstveno dokazano, ampak tudi potrjeno s sodbami mednarodnih sodnih instanc.

Ko prešutimo ta „zločin nivelacije“ sledi izenačevanje in razvodenjevanje vloge „vojske rs (vrs)“, Hrvaškega sveta za obrambo „(hvo)“ in Armade Republike Bosne in Hercegovine (A RBiH), kar je vrhunec družbeno-političnega samomora in uničevanja države Bosne in Hercegovine.

Politične aktivnosti in odnosi omenjenih političnih strank, od njihovega ustanavljanja do razglasitve neodvisnosti Republike Bosne in Hercegovine, pa tudi po tem, predstavljajo lakmusov papir ne samo današnjega odnosa teh treh strank do Bosne in Hercegovine, čeprav imata dve od treh (SDS in HDZ) oznako zločinskih, fašističnih in nacističnih politik, ampak tudi bistveno širšega odnosa legitimnih bošnjaških, hrvaških in srbskih političnih subjektov do prihodnosti Bosne in Hercegovine.

Pri tem je še posebej treba poudariti dejstvo, da so med srbskim in hrvaškim političnim korpusom, za državo Bosno in Hercegovino, najbolj pogubni tisti subjekti, ki poveličujejo politiko devetdesetih let, ki so jo vodili SDS in HDZ, vojne zločince in zločinske posledice njihovih dejanj.

Dokler se situacija po tem vprašanju ne spremeni, dokler najodgovarnejši politični subjekti današnjice ne okajajo grehov politik, ki so jih podedovali, in ki so bile obsojene kot genocidne in UZP-ovske, težko lahko pričakujemo kakršen koli, kaj šele resnejši premik v naši državi, skoraj na vseh področjih, ne glede na vse aktivnosti, ki jih vlagamo v boj proti vprašanjem, ki se nam vsiljujejo kot ključna za to državo, čeprav vemo, da to niso.

*Besedilo je del predstavitve prof. Huseinspahića s konference „1. marec – Dan neodvisnosti Bosne in Hercegovine – izzivi in perspektive“