Iživljavanje političara iz Srbije nad žrtvama i genocidom

Memorijalni center Srebrenica-Potočari, spomen obeležje in grobišče za žrtve genocida iz leta 1995 je državna institucija. Njegovo vzdrževanje, opravljanje dženaz, obeleževanje obletnic genocida se financira iz državnega proračuna.

Memorijalni center zagotavljajo pripadniki Direkcije za koordinacijo policijskih organov BiH. Ne samo med 11. julijem, ko se organizira komemoracija in obeležuje obletnica genocida nad srebreniški Bošnjaki, ampak skozi celo leto.

Ko je že vse v pristojnosti države, in zahvaljujoč odločitvam več nekdanjih visokih predstavnikov, in ko je praktično Memorijalni center eksteritorialen na območju manjšega bh. entitete, zakaj potem celoten protokol in organizacija nista v pristojnosti države, oziroma Predsedstva in Sveta ministrov BiH?

Sedaj se pred opravljanjem vsake komemoracije in dženaze oblikuje ad hoc telo, tj. Organizacijski odbor, v katerem so predstavniki več državnih ministrstev, Memorijalnega centra, Matere Srebrenice, na čelu pa je po samodejnosti načelnik Občine Srebrenica.

Če bi se tudi ta del aktivnosti dvignil na državni nivo, bi zagotovo bili izognjeni številni neprimerni odzivi, ki, tako kot lani, tako tudi letos, v drug plan postavljajo genocid in žrtve, v prvi pa izključno politike iz Srbije, ter njihovo „podporo“ iz BiH.

Genocid v Srebrenici, za katerega obstajajo pravnomočne haaške sodbe, ob tistih s domačih sodišč, ni zločin lokalnega značaja, niti sodbe niso lokalnega značaja.

Genocid v Srebrenici je zločin planetarnih razsežnosti. Sodbe je sprejelo sodišče, ki so ga oblikovale Združene narode. Resolucije, s katerimi se obsoja in samo dodatno potrjuje srebreniški genocid, so bile sprejete tudi s strani ameriškega Kongresa pa do Evropskega parlamenta.

Srebrenica, Potočari in genocid so vprašanje etike, ne politike.

Srebrenica, Potočari in genocid so madež na vesti človeštva in niso meta za iživljanje politikov nad žrtvami in njihovimi družinskimi člani, ki še danes, 21 let kasneje, iščejo kosti svojih sinov, bratov, mož, očetov.

Če bi Predsedstvo BiH, ali njegov bošnjaški član, vodilo Organizacijski odbor, če bi bil celoten protokol v pristojnosti države ob, seveda, Materah Srebrenice, ki morajo biti tam članice, se ne bi zgodilo, da se odločitev žrtev, da negatorjem genocida ni mesta v Potočarih, izkoristi za nakupovanje poceni političnih točk.

Tako kot lani, ko je to storil srbski premier Aleksandar Vučić, tudi letos nase opozarja. V senci ostaja 11. julij, on pa je tisti, ki „ponuja roko sprave“. Kakšna ponižanje za žrtve, kakšno zasmehovanje žrtev, kakšno norčevanje iz sodišča Združenih narodov, Evrope...

Ali niso žrtve dovolj ponujale roko sprave vseh teh letih?!

Ali niso srebreniške matere s svojo tresočo roko, s srcem stisnjenim od bolečine, lani pripeli nanj srebreniški cvet, čeprav so vedele, da pred njimi stoji oseba, ki je pred samo desetletjem grozila, da za enega ubitega Srbina je treba ubiti 100 muslimanov in ki je malo pred tem uporabil vso politično moč svojega položaja, da bi preprečil sprejetje Resolucije o genocidu v Varnostnem svetu?

Srci srebreniške matere so vse to prenesli, celo s svojimi telesi so ga ščitile, a tudi to ni bilo dovolj, tako da je tudi letos Vučić in njegova ekipa, ob pomočnikih iz BiH, odločil, da bo on „žrtev“ in da bo fokus na njem!

Kdaj bodo končno spoznali bošnjaški voditelji, ki so najbolj odgovorni za Srebrenico danes, da Vučić in njegovi ljudje sedaj samo uresničujejo dele Memoranduma zloglasne Srbske akademije znanosti in umetnosti, bolj znano pod imenom SANU II:

– Zmanjšati odgovornost Srbije za storjene zločine in uničenja, ter z obtožnicami, potrditvami in montiranimi sodnimi procesi proti državljanom BiH, Hrvaške in Kosova jo postaviti v enakopraven položaj z državami v okolici;

– S pokajniškimi akcijami pripeljati Srbijo v enak položaj s stradajočimi in poškodovanimi državami iz okolice.

Je treba še pojasnjevati, da je v delovanju prav ta del SANU II?! Pametnemu je tudi namig dovolj!

Se kdo vpraša, kako to, da so novice o tem, da je Organizacijski odbor konec junija sprejel skupno odločitev, da vsem, ki zanikajo genocid, ni mesta v Potočarih na komemoraciji, objavili vsi mediji, in da nihče ni reagiral.

In potem se nenadoma (ali res?) v nekaterih srbskih tabloidih, ki jih nadzoruje Vučić, samo deset dni pred dženazo in pokopom še 127 žrtev, pojavi teza, ki je nihče ni izgovoril, kaj šele napisal, da je „državni vrh Srbije nezaželen v Potočarih“ in da je to storil Ćamil Duraković!?

Potem na koncu udari klofuto vodja bh. diplomacije Igor Crnadak. Ki je valjda minister BiH, ne Srbije. Zlorabi položaj in institucijo, na čelu katere je, in izda prepoved, da uslužbenci MVP BiH sodelujejo pri organizaciji komemoracije 11. julija, ker so z odločitvami Organizacijskega odbora kršeni dobrososedski odnosi s Srbijo. Crnadak je državno Ministrstvo za zunanje zadeve BiH postavil v službo zanikovalcev genocida, s čimer samo nadaljuje genocid iz leta 1995.

Zato mora država v celoti in 100-odstotno, še posebej pa bošnjaški član Predsedstva BiH, prevzeti vodenje organizacijskega odbora, da bi Srebrenica, Potočari in genocid končno dobili mesto, ki si ga zaslužijo.

Nasprotno, še naprej se bodo politični lešinarji iživljali nad tem planetarnim zločinom in žrtvami, sledbeniki Dobrice Ćosića pa bodo v delo izvajali njegovo kapitalno življenjsko delo, Memorandum SANU II, na čemer prav zdaj dela tudi minister Crnadak.