Izetbegović je s svojo politiko olajšal delo zunanjim sovražnikom BiH

Piše: Rasim Belko

---

Na globalni politični sceni Bosna in Hercegovina nima veliko sovražnikov, kot je hrvaška politika, ki jo vodi HDZ. Odšla je Kolinda, prišel je Andrej, bi rekli nekateri, namigujoč na nekatere poslanske finte iz Skupščine KS. 

Predsednik HDZ-a Andrej Plenković, čeprav v evropskih diplomatskih krogih velja za zmernega politika, je pravzaprav desni populist, ki tako kot Kolinda Grabar Kitarović s polnim glasom poje Herceg Bosno srce ponosno in sledi Tuđmanovim sanjam s pečatom UZP-a.

Kontinuiteta hrvaškega političnega pritiska na svetovne uradnike in institucije ter lobiranja za uresničitev njihovih ciljev v Bosni in Hercegovini traja že leta. Najbolj izpostavljen obraz tega pritiska v javnosti je bila nekdanja predsednica sosednje države. A ona je to počela javno, koliko škode so nam povzročili tisti, ki delujejo brez prisotnosti javnosti. 

Aktivnosti zunanjega sovraštva je mogoče zlahka zmanjšati na manjši uspeh, če ima država notranjo moč. Bosna in Hercegovina pa ima težavo, ker te notranje moči skorajda ni. 

Dragan Čović je podaljšana roka Plenkovića in hrvaškega HDZ-a, Milorad Dodik pa je usmerjen k svojim ciljem. 

Bošnjaška politika, ki jo javnost dojema kot edino, ki želi Bosno in Hercegovino kot suvereno in neodvisno državo, se je izgubila v manjših in mahalskih vojnah za še en stol. 

Poosebljenje te bošnjaške politike so korupcija, kriminal in slab sistem, ki ne potrebuje zunanjega sovražnika, da bi mu lahko napovedal skorajšnji propad. To politiko vodi Stranka demokratske akcije, tista stranka, ki politično pot znova, že dve in pol desetletji, tlakuje z zgodbo o obrambi države. 

Kakšna parodija, ista SDA pod vodstvom Bakirja Izetbegovića je danes najnevarnejša notranja grožnja državi Bosni in Hercegovini. Takšna SDA nima možnosti, da bi državo zaščitila pred kakršnim koli napadom. 

Odločanje o ključnih vprašanjih je Bakir Izetbegović prepustil tistim, ki to državo dojemajo kot “nujno zlo”, pa tudi kot priložnost za uresničitev velikohrvaških in velikosrbskih sanj. 

Medtem ko voditelj SDA z zakladniško vojno preteklostjo sprašuje vse svoje politične tekmece, kje so bili v vojni, hrvaški politiki brez vojne preteklosti mirno delujejo pri uresničevanju ciljev v Bosni in Hercegovini. 

Ti hrvaški politiki so verodostojni sogovorniki evropskih in svetovnih institucij. Bakir Izetbegović in njegova politična elita sta že zdavnaj pozabila, kako izgledajo Pariz, London, Berlin, Washington. 

Brez teh središč je Bosna in Hercegovina ogrožena, morda celo bolj kot v začetku 90-ih. Po drugi strani pa je SDA politične odločitve na državni ravni prepustila HDZ-u in SNSD-u. Tistim, ki bi najraje razglasili ločitev od Bosne in Hercegovine, s referendumom ali brez. 

Ta in takšna SDA, ki se ukvarja z erdoganizacijo političnega prizorišča na območju, kjer živijo Bošnjaki, je značilna po nezrelosti ali pa neznanju Bakirja Izetbegovića in kroga ljudi na vrhu SDA, kar se kaže tudi v kadrovski politiki te stranke. Namesto mlajših, pismenih in poštenih Izetbegović na pomembna mesta postavlja politične figure iz časa vladavine svojega očeta. Tako imamo šefico diplomacije Biserko Turković, ki na robu demence izstreli tisto “ni MAP-a brez referenduma”. 

Ti in takšni kadri Izetbegovića in SDA nimajo prebojnosti v svetu, razen morda v Ankari ali Kairu.

Bosna in Hercegovina pa ima sposobne, pismene in mlade ljudi, ki bi bili reprezentativni nosilci funkcij in verodostojni zastopniki interesov države. Toda dokler kadrira Izetbegović, bo mlada in izobražena Alma Zadić imela položaj v vladi Avstrije in živela daleč od Bosne in Hercegovine.

In medtem ko mladi odhajajo v svet, da bi bili uspešni, medtem ko nam sosedje pripravljajo peklenski načrt, Izetbegović in njegovi hodijoči politični droni skrbijo, kako pod svoj nadzor spraviti kantonalne seharje in trezorje. 

Zdi se, da so Izetbegović & Co vedno pripravljeni na notranji boj, na boj proti lažnim sovražnikom ljudstva. Hkrati pa za ohranitev Bosne in Hercegovine nimajo ne moči ne znanja, v zadnjem času pa se po hodnikih vedno bolj šepeta, da Izetbegoviću in SDA morda ni v interesu ohranitev BiH v njenih zgodovinskih mejah. 

Zato bi bilo morda najbolje, da Bakir Izetbegović odide s političnega prizorišča. Naj po poti odhoda nadaljujejo SDA in nekatere druge politične stranke. Na prizorišče pa naj pridejo bosanskohercegovski otroci, nenaučeni nepotizma, alergični na korupcijo, ki so pripravljeni za državo dati vse, kar imajo. 

Takšni otroci bi se veliko hitreje in veliko lažje povezali s centri moči, ki želijo pomagati BiH. Zlasti z zahodnimi centri moči. Ker za razliko od večine tistih, ki jih kadrira SDA, ti otroci znajo jezike, so sposobnejši, pametnejši in, kar je najpomembneje, nočejo politike.

Za te spremembe nimamo veliko časa, niti geopolitične vode ne gredo v naš mlin.

V nasprotnem primeru se nam slabo piše.