Izetbegović, Dodik in Nikolić vodijo države z verskim romantizmom, to je škodljiva poltronska politika

Direktor Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) Ljubljana dr. Zijad Bećirović je za novinarsko agencijo Patria komentiral srečanje predsednikov Rusije in Turčije, Vladimira Putina in Recepa Tayyipa Erdogana.

- Mislim, da se pretirava, ko se srečanje Putin-Erdogan ocenjuje kot zgodovinsko. Obe naciji, Rusi in Turki, sta mitski naciji in pogosto v svoje presoje vnašata čustva namesto razuma. Prav razum je prevladal, ko gre za to srečanje.

Preprosto oba predsednika sta prisiljena k sodelovanju, saj sta obe državi in oba predsednika v nezahvalnem položaju. Državi sta sosedi in sta odvisni druga od druge, torej od sodelovanja, pravi Bećirović.  

Njegovo stališče je, da se srečanje Putin-Erdogan ne bo odrazilo na odnosih v svetu.

- Vzemimo samo primer reševanja vojne v Siriji. Ključni igralci za reševanje vprašanja Sirije so ZDA in Savdska Arabija na eni strani ter Iran in Hezbollah na drugi strani.

Rusija je pod odprtimi sankcijami Zahoda, medtem ko se na Turčijo gleda pod mikroskopom in je v nekakšni vrsti tihih sankcij. Srečanje ne bo prineslo nobenih strateških geopolitičnih preobratov. Čeprav si Turčija želi postati članica Evroazijske unije, tega ne more postati, dokler je članica Nata. Gre za največji skupni trg na svetu. Na drugi strani je članstvo Turčije v Natu garancija njene ozemeljske celovitosti.

Turčija je varnostno zelo ranljiva država, prav tako Rusija. Kavkaz, ki se v geopolitičnih in varnostnih analizah imenuje „trebuh Rusije“, je ključen za stabilnost in ozemeljsko celovitost Rusije. Tu lahko Turčija koristi Rusiji.

Poleg tako imenovanega Turškega toka obstajajo številni ekonomski razlogi za sodelovanje. Vendar ne smemo pozabiti, da je Turčija od leta 1951 močno integrirana v Nato in je pomembna zahodna zaveznica, kar bo ostala tudi v prihodnje, še posebej z ZDA. Pričakovati je intenziviranje sodelovanja med Rusijo, Turčijo in Iranom, poudarja Bećirović.

Rusija in Turčija, pa tudi druge države, opozarja naš sogovornik, imajo svoje eksponente na Balkanu in v Bosni in Hercegovini preko tako imenovanega pravoslavnega in muslimanskega elementa.

- Posamezni naivni politiki na Balkanu mislijo, da lahko vodijo svoje države preko verskega ali nacionalnega romantizma. Države imajo svoje strateške državne interese, religija pa se občasno (zlo)uporablja za doseganje določenih ciljev ali ustvarjanje okolja za uresničevanje takšnih ciljev.

Tu so najboljši primeri Bakir Izetbegović in Milorad Dodik v Bosni in Hercegovini, v Srbiji predvsem Tomislav Nikolić, pa tudi še znaten delež drugih. Takšen pristop že stane države regije, saj gre za poltronsko neodgovorno škodljivo romantičarsko politiko. To najbolje ponazarja dejstvo, da je strateški interes Turčije na Balkanu Republika Srbija, ne pa Bosna in Hercegovina, zaključuje Bećirović.