Begunci na ničiji zemlji med sočutjem, politiko in napadi

(Patria) - Alžirca Halida je policija iz Bihaća skupaj z nekaj sto drugimi begunci in migranti prepeljala izven Unsko-sanskega kantona, približno pet kilometrov severno od Bosanske Otoke. Dokler se ne more vrniti v Bihać ali iti naprej skozi Republiko Srpsko, zanj in za stotine drugih nihče ne skrbi, medtem ko preživljajo noči pod odprtim nebom.

“Nimamo hrane, nimamo vode. Ljudje pijejo vodo iz umazanega potoka. To ni za ljudi. Tudi do živali se bolje obnašajo, dajejo jim hrano, vodo, nastanitev, nas pa so vrgli v gozd in nas še udarjajo”, pravi Halid, piše BIRN.

Na entitetni meji, med dvema policijskima postajama (Ministrstva za notranje zadeve Unsko-sanskega kantona in Republike Srbske) dneve preživljajo izčrpane osebe v gibanju brez hrane, vode, dostopa do zdravnika, stranišč, zaklonišča.

“Včeraj sem se želel okopati v reki v Bihaću in prišla je policija, pobrala nas in nas udarila”, pravi Abdel Kajum, medtem ko kaže modre sledi na svoji roki, češ da so nastale od udarcev s policijsko palico.

Po pritožbah v preteklih letih glede primerov nasilja s strani hrvaške policije ter prisilnih nezakonitih vračanj preko meje, tako imenovanih push back, se migranti vse pogosteje pritožujejo nad postopki policistov v BiH, ki so do njih nasilni.

Da bi pritegnili pozornost na svoj brezizhodni položaj, so migranti dvakrat blokirali glavno cesto v bližini Bosanske Otoke, kamor so jih pred dnevi pripeljali z avtobusi.

“Za kratek čas smo zaprli promet na tem odseku. Ne želimo preprečiti ljudem potovanja, samo želimo, da oblasti slišijo za naše težave. Šest dni smo tukaj v gozdu in nihče ne ve za nas. Več kot tristo migrantov tu strada”, opozarja Halid.

Nekaj dlje od ceste lokalni prebivalec z balkona opazuje skupino migrantov pred svojo hišo. Pravi, da je izgubil potrpljenje, ker ta situacija traja predolgo, migrantov je veliko, policija pa nenehno pripelje skupine ljudi na njihova posestva.

“Od začetka se trudim tem ljudem pomagati, dajal sem jim hrano, obutev, a izgubljamo potrpljenje. Meni ni problem, če migrant utrga koruzo z mojega polja, da bi jedel, a danes jih gre mimo sto in to je na stotine koruz, čez mesec jih bo utrgal na tisoče in jaz ostanem brez dohodka”, pravi nekoliko jezno prebivalec zaselka ob cesti Bosanska Otoka – Novi Grad.

Glede na podatke Mednarodne organizacije za migracije se v BiH trenutno nahaja okoli 8.000 beguncev, migrantov in prosilcev za azil, od tega števila 5.780 migrantov biva v sedmih uradnih začasnih sprejemnih centrih, medtem ko so ostali na ulici.

Zaradi povečanega števila beguncev in migrantov na ulicah so lokalni prebivalci sredi avgusta večkrat v več mestih organizirali proteste, blokirali prometnice in niso dovoljevali premikov migrantov.

Na družbenih omrežjih je bilo prav tako sproženih več skupin, v katerih se neposredno poziva k nasilju, širi sovražni govor do migrantov in prostovoljcev, ki jim pomagajo. Begunci in migranti se imenujejo “drhal in gamad, ki jo je treba zapreti v žico, pregnati ali nanjo vreči bombe”. Predlagano je bilo kamenjanje in sežiganje avtobusov, ki prevažajo begunce in migrante oziroma prosilce za azil.

Dneve so objavljali natančne lokacije in smeri gibanja beguncev in migrantov na njihovi poti skozi zahodno BiH, zato so bili tarča napadov in groženj.

Eno takšno izkušnjo je doživel tudi Adil iz Maroka, ki je iz Sarajeva odšel v Veliko Kladušo z namenom, da od tam nadaljuje pot proti Italiji. Z dvema prijateljema je spal v zapuščeni hiši blizu Velike Kladuše in ene večere so prišli lokalni prebivalci in, kot je dejal, jim grozili z orožjem ter jih pregnali.

V mestu in vaseh so tiste dni potekali več protestov in blokad prometnic, iz česar so spoznali, da ni varno bivati v Veliki Kladuši, zato so se vrnili nazaj v Sarajevo. Adil je profesor angleškega jezika in njegov cilj je priti v Anglijo, kjer živi del njegove družine.

Obžaloval je opustitev svoje države in trenutno ne more naprej niti nazaj ter pravi, da celotna situacija zelo negativno vpliva na njegovo psihofizično zdravje.

Aktivisti in prostovoljci so zabeležili več ekstremnejših primerov pretepanja in zastraševanja ljudi v gibanju, tako s strani policistov kot s strani dela lokalnega prebivalstva. Na cestah je mogoče opaziti številne nalepljene plakate, na katerih je stilizirana mrtvaška glava z napisom “game over” in opozorilom migrantom, da niso več dobrodošli.

Po drugi strani se prostovoljci in aktivisti iz Bihaća, Velike Kladuše in drugih mest trudijo pomagati beguncem in migrantom, vendar se vse bolj bojijo za lastno varnost. Celo javno na družbenih omrežjih se objavljajo imena in slike oseb, ki pomagajo migrantom, in jih tako izpostavljajo linču.

Sogovornica Balkanske raziskovalne mreže Bosne in Hercegovine (BIRN BiH) od prvih prihodov migrantov na ta območja zbira in deli humanitarno pomoč, vendar se zdaj boji in ne želi, da bi objavili njeno ime.

“Bojim se reakcij mojih someščanov, niti policija pa ne dovoli, da delimo pomoč. Če jo delim, se skrivam”, pravi.

Zaradi pritiska prebivalstva je oblast v Unsko-sanskem kantonu prepovedala prevoz in vstop beguncev in migrantov v ta kanton. Prepovedano je izdajanje nastanitev migrantom in sprejeta je odločitev o nujnem premestitvi migrantov izven kantona.

Podobne ukrepe izvaja tudi policija Republike Srbske, tako da migrante iz tega bh. entiteta organizirano prevaža do entitetne meje v bližini Bosanske Otoke. Glede na podatke Ministrstva za notranje zadeve Unsko-sanskega kantona se po travnikih in gozdovih med obema entitetama nahaja 440 izčrpanih in lačnih oseb, ki jim ni dovoljeno gibanje v nobeno smer.

Situacija v Unsko-sanskem kantonu je v zadnjem obdobju vse bolj zapletena. Zaradi povečanega števila migrantov na ulicah mest je prebivalstvo vse glasnejše v negodovanju in trdi, da se počuti izdanega s strani državnih oblasti in da je ves bremen in skrb za migrante padla nanje.

Na skrajnem zahodu BiH, v krajih Tržac in Šturlić, so pogosti stiki lokalnega prebivalstva in migrantov, ki na tem območju gredo v “game”, kot imenujejo poskuse prečkanja meja skozi gozdove in gore do Italije, ali pa so tam vrnjeni, če jih pri prečkanju ujame hrvaška policija.

“Nimamo nobenih težav z migranti in večinoma samo gredo mimo. Če prosijo za jesti in če imam, jim dam. Vem, da jim je težko in jih danes vidim, kako gredo z otroki, starimi tri ali štiri leta. Kam bodo šli tako?”, se sprašuje vaščan Mile, čigar hiša in posestvo se nahajata ob cesti, po kateri migranti redno hodijo, medtem ko začne izkopavati letošnji pridelek krompirja iz zemlje.

“Neprijetno in žalostno je, ker človek išče kruh, ti pa mu ne moreš pomagati. Še posebej je težko, ko mimo hodijo družine z otroki”, pravi Mirzet iz vasi Johovica, medtem ko se njegova žena, ki drži otroka v rokah, nadaljuje z zgodbo, da so migrantom dajali plenice in vozičke za otroke ter da pogosto vidijo ista obraza, ker jih vračajo iz Hrvaške.

Pravijo, da jim ni vseeno, pomagali bi še več, če bi lahko, medtem ko imajo hkrati določeno mero nezaupanja in strahu.

“Zbudite se zjutraj in vas pričaka šotor, ki so ga migranti postavili nedaleč od vaše hiše. Ni vam vseeno, ker so med njimi različni ljudje, pojavila pa se je tudi korona. Država bi morala prevzeti skrb in se bolj angažirati glede migrantov. Ljudje tukaj najbolj trpijo in ne morejo prenesti te situacije”, pravi prebivalec Johovice in dodaja, da tudi policija pripelje migrante v vas in jih pusti pred hišami ljudi.

Nekaj kilometrov dlje, v Šturliću, skupina petnajstih beguncev, med katerimi so tudi otroci iz Afganistana, sedi na asfaltu, je in pakira stvari v velike nahrbtnike za pot proti Hrvaški.

Pobegnili so pred ekstremisti, teroristi in eksplozijami ter želijo začeti boljše in varnejše življenje v EU.

“Življenje v Afganistanu je negotovo, nevarno in pogosti so napadi. Tri leta sem delala kot babica v zasebni kliniki in morale smo oditi. Prečkali smo sedem držav, večinoma peš in v enem letu”, pravi Fazila iz Afganistana in dodaja, da je s svojo družino petkrat poskušala prečkati ozemlje Hrvaške, vendar jih je policija vrnila, jim vzela denar in sežgala stvari, ki so jih nosili s seboj. Tisto jutro so se peš odpravili iz Velike Kladuše, ker nihče noče in ne upa prevažati migrantov, čeprav bi plačali. Težko je potovati z majhnimi otroki, utrujeni so, stvari, ki jih nosijo s seboj, pa so pretežke.

“Pot je težka in nevarna, ponoči spimo v gozdu in je hladno, a zaradi prihodnosti otrok moramo naprej”, govori Zahra iz Afganistana, medtem ko enega štiriletnega dečka daje možu na hrbet v nosilko, drugega petletnika pa prime za roko in se ob mraku z skupino odpravi na negotovo pot na zahod.