Izjava bivšega vodje SDA Sulejmana Tihića: V taborišču v Batajnici so se nad nami na vse mogoče načine izživljali

(Patria) - "Bošnjaki 'varne cone' ZN Žepa v taboriščih v Srbiji 1995-1996.", je naslov knjige avtorjev prof. dr. Ermina Kuke, dr. sci. Almira Grabovice in dr. sci. Alme Hajrić-Čaušević, katere promocija bo v sredo, 12. februarja, v mali dvorani Občine Novi Grad Sarajevo, ob 19. uri.

Knjiga je izšla leta 2024 v založbi Univerze v Sarajevu - Inštituta za raziskovanje zločinov proti človečnosti in mednarodnemu pravu. Urednik knjige je dr. sci. Amir Kliko, recenzenta pa dr. sci. Zilha Mastalić Košuta in dr. sci. Muamer Džananović.

Delo je nastalo kot rezultat izvedenih teoretičnih in empiričnih znanstvenih raziskav v okviru znanstvenega projekta Inštituta. Sestoji iz štirih medsebojno povezanih in koherentnih delov.

Prvi del je posvečen metodologiji same znanstvene raziskave ter strnjeni elaboraciji vzrokov in ciljev agresije na Republiko Bosno in Hercegovino. Prav tako so podane osnovne opombe in določbe v zvezi s taborišči, z mednarodno pravno sprejetimi definicijami in opredelitvami.

Drugi del je posvečen analizi taborišč, pripornih objektov in zaporov za Bošnjake v Srbiji leta 1992. Tretji del vsebuje elaboracijo padca "varne cone" ZN Žepa, s posebnim poudarkom na obdobju po tem, torej na taboriščih za Bošnjake, ustanovljenih leta 1995, po okupaciji Žepe.

Posebej je pomembna izčrpna analiza dveh največjih taborišč za Bošnjake leta 1995, in sicer taborišč "Šljivovica" in "Mitrovo Polje". V tem delu je tudi pomembno število izjav preživelih taboriščnikov iz teh dveh taborišč. Zadnji, četrti del je posvečen analizi sodnih procesov.

O knjigi bosta na promociji govorila direktor Inštituta za raziskovanje zločinov proti človečnosti in mednarodnemu pravu Univerze v Sarajevu dr. sci. Muamer Džananović, predsednik Združenja borcev "185. Žeška brigada" 1. korpusa in načelnik štaba žeške brigade Ramo Čardaković, poveljnik 4. muslimanske slavne brigade Nezim Halilović Muderris in dolgoletni član kolegija direktorjev Inštituta za pogrešane osebe BiH in poslanec v parlamentu BiH Amor Mašović.



Organizator promocije je Univerza v Sarajevu - Inštitut za raziskovanje zločinov proti človečnosti in mednarodnemu pravu, s podporo Občine Novi Grad Sarajevo in Združenja "185. Žeška brigada" 1. korpusa.

Srbski agresor (JNA/VJ, MUP in številne druge vojaške formacije iz Srbije, podprte s strani VRS in MUP RS) je na desetine, stotine in tisoče bošnjaških civilistov, med katerimi so bili tudi otroci, ženske in starejši, samo zaradi njihove nacionalne, etnične in verske pripadnosti, zaprl v številna taborišča na območju Bosne in Hercegovine, ki je bilo pod njihovim nadzorom.

Vendar pa, kot je navedeno v knjigi, agresorjem to ni bilo dovolj, zato so nekatere izmed njih zaprli v številna koncentracijska taborišča in mesta nezakonitega pripora v sosednji Srbiji.

Celovitejše znanstvene raziskave vseh oblik priporov Bošnjakov na območju Srbije kažejo, da so imele zločinski značaj. Zato so znanstvene raziskave nezakonitih privedb Bošnjakov, ki so prišli pod nadzor srbskih oblasti, in njihovo dajanje v pogoje policijskega nadzora s strani države, izjemnega pomena za spoznavanje vseh vidikov zunanjih delovanj pri uničevanju bosanskohercegovske družbe in države v obdobju agresije.

Bošnjaki, žrtve taborišč in drugih pripornih objektov, so bili izbrani na podlagi njihove nacionalne, etnične in verske pripadnosti. Edino osebno obeležje, ki je bilo prisotno pri odločitvi, da se moške zapre v taborišča, je bila njihova nesrbska narodnost, torej samo zato, ker so bili Muslimani. To je hkrati tudi edini razlog za vse oblike zločinov, ki so bili v koncentracijskih taboriščih in drugih mestih nezakonitega pripora storjeni nad Bošnjaki.

Veliko število Bošnjakov je bilo zaprtih v taboriščih in pripornih objektih po vsej Srbiji že leta 1992, še posebej pa v obdobju 1995-1996 (Batajnica, Sremska Mitrovica, Palić-Subotica, Šljivovica, Mitrovo Polje, Padinska Skela, bolnišnica v Užicah,...).

Največ taboriščnikov je bilo z območij enklav in "varnih con" ZN Žepa in Srebrenica. Ti so po okupaciji enklav s strani agresorske srbske vojske prečkali reko Drino in se predali MUP Srbije. Po tem so bili odpeljani v taborišča Šljivovica, Mitrovo Polje in Padinska Skela. Večina oseb v taboriščih in drugih pripornih objektih v Srbiji je bila z območja vzhodne Bosne, zaradi bližine meje s Srbijo.

Poleg pripadnikov MUP Srbije, ki so prijeli in zaprli Bošnjake, so pri teh dejanjih sodelovali tudi pripadniki drugih specialnih enot iz Srbije, ki so delovale na bojiščih po celotni Republiki Bosni in Hercegovini.

Posebej je izražena vloga Službe državne varnosti Srbije, ki je delovala v okviru MUP Srbije. Tako je Služba državne varnosti Srbije financirala Srbsko prostovoljno gardo, vojaško formacijo, znano tudi pod imenom „Arkanovci“, ki jo je vodil Željko Ražnatović Arkan.

Te dejstva je potrdil Mednarodni rezidualni mehanizem za kazenske sodišče v Haagu, v sodbi bivšima voditeljema obveščevalne službe Jovicu Stanišiću in Franku Simatoviću. Torej, za temi formacijami in zločini, ki so jih storile nad Bošnjaki, je stala država, Zvezna republika Jugoslavija.

To je še en v vrsti jasnih in očitnih dokazov in pokazateljev sodelovanja Srbije in Črne Gore (Zvezne republike Jugoslavije) v agresiji na Republiko Bosno in Hercegovino in storitvi zločinov, predvsem nad Bošnjaki.

Pogoji v teh taboriščih in pripornih objektih so bili skrajno nehumani, zelo težki, neljudski in izrazito okrutni. Policijsko osebje, zadolženo za upravljanje takšnih objektov (pripadniki MUP Srbije), je zapornike podvrglo nenehnemu okrutnemu in nečloveškemu ravnanju, maltretiranju, pretepanju, mučenju, fizičnemu in psihičnemu zlorabljanju, poniževanju, zastraševanju, teroriziranju, kot tudi ropanju ob samem zajetju.

Mnogi izmed njih so zaradi takšnega ravnanja utrpeli hude telesne poškodbe, psihične poškodbe, nekateri taboriščniki pa so umrli.

Relevantni razpoložljivi veljavni, verodostojni in avtentični viri spoznanj in popolnoma neizpodbitni dokazi, pridobljeni izključno z znanstvenim raziskovanjem in z uporabo znanstvene metodologije, potrjujejo, da so bili nad Bošnjaki v taboriščih in pripornih objektih v Srbiji z namenom storjeni vsi oblike zločinov proti človečnosti in mednarodnemu pravu.

Na ta način so izpolnjeni vsi pogoji, ki se nanašajo na materialni element genocida: vsa dejanja genocida (actus reus), opredeljena v členu II (a-e) Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Vsi zločini v taboriščih in drugih mestih pripora v Srbiji so bili storjeni z namenom uničenja Bošnjakov, pripadnikov nacionalne, etnične in verske skupine kot take, kar potrjuje in dokazuje, da gre za storjen zločin genocida.

Iz obsežnega relevantnega dokumentacijskega gradiva, originalnih izjav in pričevanj je jasno, da so bili bošnjaški taboriščniki na območju Srbije izpostavljeni terorju, grožnjam, žaljenju, zastraševanju, izstradanju, zlorabljanju, hudim pretepanjem, umorom ter drugim zločinom.

Mučenja in muke, ki so jih prestali Bošnjaki, zaprti v taboriščih in pripornih objektih po vsej Srbiji, niso bili ustrezno obravnavani na sodiščih, temveč so bili, nasprotno, na koncu zavrženi kot zastarani predmeti.

Prizivno sodišče v Beogradu je s sodbo z dne 13. junija 2014 ugotovilo odgovornost Republike Srbije za pretrpljene duševne bolečine, najhujše trpljenje, ki ga lahko posameznik doživi, za mučenje in nečloveško ravnanje nad taboriščniki iz Žepe: Enesom Bogilovićem in Mušanom Džebom, vendar je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu zavrnilo njihovo predstavko in jo razglasilo za nedopustno, brez kakršnegakoli dodatnega pojasnila, kako in na kakšen način je do takšnega zaključka prišlo.

Žalostno, skrb vzbujajoče in porazno dejstvo je, da si niti danes, po vsem tem času, večina državljanov Srbije ni seznanjena s tem, da so se na tleh njihove države v nedavni preteklosti nahajala taborišča za Bošnjake.

Glede na to, kaj vse so politične, intelektualne, cerkvene in medijske strukture storile pri zanikanju in ponarejanju zgodovinskih dejstev iz preteklosti, je splošno neznanje povsem razumljivo.

V Batajnici, Sremski Mitrovici, Subotici, Šljivovici, Mitrovem Polju, Padinski Skeli, bolnišnici Užice in drugih taboriščih ter pripornih objektih ni nikakršnih obeležij ali simbolov, ki bi govorili in bili nemi priče tistemu, kar se je na teh mestih zgodilo.

Patria vam v nadaljevanju prinaša izsek iz knjige "Bošnjaki 'varne cone' ZN Žepa v taboriščih v Srbiji 1995-1996.", v katerem je navedeno pričevanje taboriščnika Sulejmana Tihića, bivšega predsednika Stranke demokratične akcije (SDA), ki je po hudi bolezni v 63. letu starosti umrl septembra 2014.



Nekaj zapornikov z območja Bosanskega Šamca je bilo po priporu v več taboriščih v Republiki Bosni in Hercegovini 3. maja 1992 iz vojašnice JNA v Bijeljini premeščenih v Batajnico. Namreč, tistega dne je bilo najmanj šest oseb, aretiranih v Bosanskem Šamcu, iz Bijeljine premeščenih v taborišče v Batajnico, v Srbiji. Celo eden izmed njih (Nusret Hadžijusufović) je bil obsojen in kaznovan, čeprav zoper njega ni bil voden klasičen sodni postopek.

Taboriščnik Sulejman Tihić je bil v času zajetja odvetnik in predsednik Občinskega odbora SDA v Bosanskem Šamcu. Po tem, ko je v začetku leta 1992 prestal tri srbska taborišča v Bosni in Hercegovini, je bil s helikopterjem iz Bijeljine premeščen na vojaško letališče v Batajnici.

V svojem pričevanju Sulejman Tihić navaja: "Od 3. maja do 27. maja smo bili zaprti na letališču Batajnica v nekem zdravstvenem zavodu, v kleti spodaj. Bili so nekateri majhni okni, vendar so bili pokriti z odejami, tako da smo bili stalno v temi. In tu je vsak dan bilo maltretiranje, udarjanje, izživljanje na vse mogoče načine. Ni bilo časa za spanje, še posebej ni bilo možnosti za kakršno koli higieno, ki bi se nanašala na kopanje.

Vsako jutro, ko smo morali iti v stranišče, da bi se tam umili, smo morali poljubiti sliko Draže Mihailovića in reči dobro jutro, general, šele nato iti v WC. Vsa ta gibanja iz te sobe, čez hodnik do WC-ja so bila spremljana z različnimi udarci. Nekega dne so v Batajnico prišli nekateri iz Vojske RS in odpeljali so Grgo Zubaka, Antu Lukača, Franja Barukčića in še nekatere ljudi ter jih vrnili v Bosno. Torej iz RS je njihova policija, njihova vojska lahko prišla v Batajnico in odpeljala nekaj taboriščnikov."

Od tam so bili s tovornjaki premeščeni v taborišče v Sremski Mitrovici, kjer so bili zaprti tudi Hrvati iz Vukovara.

"Po izstopu iz vozila so bili takoj pretepeni. Po tem so sledila še druga maltretiranja. Nekih 200 metrov do te zgradbe, v kateri se je nahajalo taborišče, smo morali teči skozi špalir, kjer so nas tepali navadni policisti iz KP doma Mitrovica, celo zaporniki. Če si slučajno padel, so te poteptali. Moral si takoj vstati in teči naprej.

Ko smo prišli v to zgradbo, kjer je bilo vojaško taborišče, je bilo tam približno 50 metrov do samice, tam na vsakem koraku so tepali. In potem pred samo samico so te slekli do golega. Mene so slekli do golega in nato tepali. Jaz sem približno šestkrat ali sedemkrat omedlel. Takoj ko sem prišel k zavesti, so me spet začeli tepati. Tako so ravnali tudi z vsemi drugimi. Takšen je bil sprejem.

Ne vem, kako se je to sploh dalo preživeti. In po tem so nas vsak dan zjutraj tepali in zvečer. In bilo je tudi vmes – ko so nas posebej izvajali in tepali.“

Vendar pa je bilo najtežjih 24 ur na poti iz Sremske Mitrovice do Nemetina, kjer je bil zamenjan.

"Mislim, da je v skladišču trpljenja nekega človeka dovolj že to, da je preživel to
menjavo, teh 24 ur, kolikor je trajala menjava, na primer, katerega taboriščnika iz Sremske Mitrovice v Nemetinu – kaj so nam vse na poti delali, koliko so nas tepali, so vstopili vaščani, kjer smo se ustavljali v teh vaseh, skoraj vsak nas je lahko vsak trenutek ubil, udaril, se izživljal.“

Z njimi je bil tudi Izet Izetbegović. Taboriščnik Izetbegović, predvojni direktor posavskih državnih podjetij, prvi predsednik SDA Bosanskega Šamca in bratranec ustanovitelja SDA Alije Izetbegovića, je bil "priprt in zaslišan v Batajnici. Namestili so mu lisice na roke in povoj čez oči ter ga uvedli v neko sobo. Odstranili so mu lisice in povoj in trikrat so ga zasliševali dva ali trije moški…

Povedali so mu, da je obtožen za rušenje in sodelovanje pri rušenju jugoslovanskega reda. Postrojili so devet zapornikov iz Bosanskega Šamca in Sulejman Tihić je moral prebrati izrečene kazni. Ni mu bil zagotovljen odvetnik in ni imel sredstev za obrambo...