Ivo Josipović za Patrijo: Neočetništvo v Srbiji je šlo dlje kot neoustaštvo na Hrvaškem

Nekdanji hrvaški predsednik Ivo Josipović je ostal v lepem spominu državljanov BiH kot zmeren in strpen vodja sosednje države. Po odhodu iz SDP Hrvaške je Josipović ustanovil svojo stranko Naprej Hrvaška. V pogovoru za novinarsko agencijo Patria govori o svoji politični karieri, razmerah v regiji, rehabilitaciji Draže Mihailovića in Slobodana Miloševića v Srbiji, pa tudi daje priporočila, kako izboljšati odnose med BiH in Hrvaško.

PATRIA: Ste človek, ki je ustvarjal mir in ki nikoli ni privolil v to, da bi na političnih napetostih in izmišljenih etničnih spopadih pridobival volilne glasove. Mi v BiH poznamo takšno delovanje in splošno mnenje je, da ste samo zaradi tega izgubili volitve. Kakšno je vaše mnenje o tem danes?

JOSIPOVIĆ: Na žalost mnogi politiki gradijo svoje kariere in uspeh na podpihovanju spopadov, ekstremnem nacionalizmu in spodbujanju nestrpnosti vseh vrst. Mogoče je to, da sem drugačen, eden od razlogov, zakaj nisem bil všeč delu volilnega telesa. Bilo je tudi mojih slabosti v kampanji, pa tudi resne ovire s strani tistih, od katerih sem pričakoval podporo. Zdaj so te volitve preteklost in želim še naprej prispevati k miru in sodelovanju med državami ter harmoniji v hrvaški družbi, očitno na drugačen način kot v času, ko sem bil predsednik.

PATRIA: Zakaj ste zapustili SDP? Je to zato, ker ste bili v dveh mandatih predsednik vseh državljanov Hrvaške in je prav ta dejstvo bil razlog za vaš neodvisen nadaljnji politični pot?

JOSIPOVIĆ: Iz SDP-ja sem moral po sili Ustave izstopiti, ko sem bil izvoljen za predsednika. Po koncu mandata sem se odločil, da se ne vrnem v SDP iz dveh razlogov. Prvič, SDP ni nagnjen k temu, kar Hrvaška nujno potrebuje: resnim institucionalnim reformam. Slabi rezultati vlade pod vodstvom SDP-ja kažejo, da je bil mandat porabljen brez pravih rezultatov. Drugič, danes je to videti bolje kot kdaj koli prej, vodstvo SDP-ja ne zastopa več političnih vrednot, ki so me nekoč vezale na to stranko. Izjave predsednika Milanovića danes bolj spominjajo na izpade kakšnega desničarja kot na politika, predanega socialni demokraciji, miru in sodelovanju med državami. Vesel bom, če se bo to, kar smo poslušali od Milanovića, izkazalo le kot slaba predvolilna kampanja, ne pa kot resničen sistem vrednot. Izbral sem težko pot, morda tisto, ki ne vodi k političnemu uspehu, ampak k mirni vesti. 

PATRIA: Bilo je šokantno, da ste zelo tesno, z le 32,5 tisoč glasov razlike, izgubili volitve za drugi predsedniški mandat, deset mesecev kasneje pa je vaša stranka Naprej Hrvaška imela slabe volilne rezultate. Je mogoče razložiti ta volilni paradoks?

JOSIPOVIĆ: Stvar je precej jasna. Na obeh volitvah, še posebej na prvih, pa tudi na teh volitvah, ki sem jih izgubil, sem dobil znatno več glasov kot SDP s svojimi partnerji kdaj koli. Vendar pa volilno telo na parlamentarnih volitvah razmišlja drugače kot na predsedniških. Povezuje se z uveljavljenimi strankami, pogosto iracionalno nadaljuje glasovati za stranko, za katero je »od nekdaj glasovalo«. Tudi nas kot posameznike volivci težko umestijo v vloge, na katere niso navajeni. Poleg tega se glasovi, v okviru posameznih političnih opcij, združujejo glede na najmočnejšo stranko, iz strahu, da glasovi ne bi propadli. To imenujem družbena inercija. Na žalost ta pojav omogoča, da tako imenovane velike stranke, ne glede na to, da so neštetokrat razočarale svoje volivce, ostanejo njihova izbira. Temu je treba dodati, da nove in majhne stranke težko pridobijo medijsko pozornost, finance in drugo infrastrukturo, ki jo zahteva uspešen nastop na volitvah. Mi smo imeli na prejšnjih volitvah, kot povsem nova stranka, skupaj s partnerji, skupno trikrat manj sredstev kot velike stranke v samo eni volilni enoti. Vendar pa je v politiki treba biti vztrajen in se boriti za vrednote, v katere verjamete, tudi ko ni hitrega uspeha.  

PATRIA: Kako ocenjujete trenutno stanje v regiji? Diplomaticni obiski Joeja Bidna v Srbiji in na Kosovu, nato pa predsednika vlade Švedske Stefana Löfvena v Srbiji, vse to za nas v BiH deluje presenetljivo z vnetljivimi in vojno hujskaškimi izjavami, ki prihajajo iz Srbije. Kako to tolmačite? 

JOSIPOVIĆ: Na žalost je veliko politikov, ki radi razpihujejo sovraštvo in spopade. Iz Srbije vsake toliko pridejo kakšne nesprejemljive izjave. Nedavno smo videli, da tudi s Hrvaške ne manjka problematičnih sporočil. Vendar pa, kar zadeva BiH, stanje v državi je odvisno predvsem od vas v BiH. Če boste imeli politike, ki vodijo k umirjanju napetosti, če boste odporni na poskuse, da se na politično sceno deluje od zunaj, če boste imeli evropsko vizijo in sposobnost, da jo uresničite, če boste znali najti mero individualnih in kolektivnih pravic državljanov in narodov, vam ni treba skrbeti. Vaša usoda je vendarle v vaših rokah.

PATRIA: Na eni strani imamo gospoda Aleksandra Vučića, ki nenehno govori o grožnji vojne. Če se navaden človek ozre okoli sebe, ne vidi nikjer strela, niti v nebo, nikjer etnično motiviranih umorov, nikjer tiste prepoznavne vojne nevarnosti. Očitno je, da vojne grožnje prihajajo neposredno iz političnih vrhov, kar je zmedeno. Kako se vam vse to zdi? Je res mogoč kakšen nov spopad v regiji?

JOSIPOVIĆ: Zelo težko je graditi mir. Spopadi različnih vrst, tudi vojne, se lahko hitro razpihujejo. Mogoče je danes težko predstavljati si, da se ponovi totalna vojna vseh proti vsem, kot je bilo v devetdesetih. Vendar pa različni oblik političnih, ekonomskih in drugih pritiskov in sporov, teroristični ali drugi napadi, niso izključeni. Kljub temu upam, da je ljudem dovolj sovraštva in trpljenja in da bodo politiki na isti poti.

PATRIA: Kolikor vemo, ste bili eden redkih politikov, ki ste neposredno reagirali na pisanje v medijih in grozeče izjave srbskih politikov o razglasitvi kardinala Stepinca za svetnika. Republika Srbija je uradno rehabilitirala vojnega zločinca Dražo Mihailovića, vendar pa daje lekcije za Stepinca. V končni fazi se gre celo na uradno rehabilitacijo Slobodana Miloševića. In vse to medtem, ko se še sodi glavnim vojnima zločincem v Haagu. Mi žal ne vidimo resnih reakcij na rehabilitacije fašizma s strani demokratične mednarodne skupnosti.         

JOSIPOVIĆ: Nepostojanje enakih meril za sebe in druge je glavna bolezen mnogih politikov. Resnično, to, da rehabilitaciji kardinala Stepinca ugovarjajo tisti, ki so rehabilitirali Dražo Mihailovića, in rehabilitirajo Miloševića ali Nedića, je v najmanjšo mero neokusno. Mihailović je obsojeni zločinec, sodno in zgodovinsko. Dela kardinala Stepinca vam ni treba marati, vendar on zagotovo ni zločinec, v končni fazi ni bil niti sojen za vojne zločine. Neočetništvo v Srbiji je šlo dlje kot neoustaštvo na Hrvaškem. Oba pojava sta mi popolnoma tuja in ju smatram enako pogubna. Nisem vesel, da se zločinci in teroristi rehabilitirajo in da se jim postavljajo spomeniki v katerikoli državi. V naši regiji takšne stvari nosijo dodatno negativno sporočilo in ustvarjajo nove napetosti. Iskreno, žal mi je, da se takšne stvari dogajajo tudi na Hrvaškem. Ulice in spomeniki Budaku, spomenik Barešiću, pozivanje na Jureta in Bobana, so najboljši primeri za to.

ČETNIKI IN USTAŠI SO SLUŽILI HITLERJU IN MUSOLINIJU

PATRIA: Ko že govorimo o teh dvojnih standardih, je oglušujoč hrup iz sveta, ko Hrvaška morebiti naredi napako v antifašističnih korakih, medtem ko so reakcije, ko jih naredi Srbija, skoraj blage. Zakaj je tako? 

JOSIPOVIĆ: Vedno zagovarjam enaka merila. In četniki in ustaši so služili Hitlerju in Mussoliniju in jasno so bili na napačni strani. V vojni so skupaj sodelovali v operacijah proti partizanom, med seboj skorajda niso imeli bitk, skupaj so se umikali preko Bleiburga. Ampak to je zgodovina. Danes je popolnoma nepomembno, čigav dedek ali oče je bil ustaš, četnik ali partizan. Pomembno je, da pravilno vrednotimo zgodovino in da sprejmemo, da je bil antifašizem, boj partizanov, prava pot, pomagati Hitlerju pa ni bilo. Zato je treba vsak poskus afirmacije četništva in ustaštva jasno obsoditi. Popolnoma neverjetno je, da si nepomemben del narodov, ki so bili v drugi svetovni vojni na zmagovalni strani, na silo želijo med poražene, med tiste, ki jih je ves demokratični svet obsodil in prepoznal kot napačno izbiro.

BOJ ZA ZGODOVINSKO RESNICO

PATRIA: Vsakega normalnega človeka zmede dejstvo, da je Hrvaška dežela ogromne antifašistične tradicije, a ji tega mnogi ne priznavajo. V nekem trenutku je bilo več kot polovica Titovih partizanov Hrvatov. Ogromne žrtve so hrvaški antifašisti podnesli na Neretvi in v Drvarju. Na Sutjeski je iz Šibenika umrlo 787, iz Splita pa 688 partizanov, medtem ko je iz Beograda sodelovalo skupno 67 borcev. Tu je tudi vaša Makarska, kjer je nastala prva antifašistična flota. Zakaj se na Hrvaškem večinoma govori o fašistih, ne pa o tako veličastnem antifašističnem boju?

JOSIPOVIĆ: Mislim, da je močna, dobro financirana in organizirana kampanja revizije zgodovine, podprta s strani desnega dela naše politične scene in glasnega dela Katoliške cerkve, vsilila tezo, da so bili ustaši dobri Hrvati, partizani pa izdajalci hrvatstva. V enem od svojih govorov v Brezovici, na dan antifašističnega boja, sem dejal, da so vendar glavni krivci za zanemarjanje antifašistične tradicije sinovi in vnuki partizanov. Nikakor se ne borijo za zgodovinsko resnico s tako vztrajnostjo in strastjo, kot se ustašofili borijo za revizijo zgodovine. Imeli smo celo SDP na oblasti, pa ni bilo prave, organizirane in ustrezno financirane dejavnosti za ohranjanje antifašistične tradicije in zgodovinske resnice.

PATRIA: Ste neutrudljiv zagovornik dobrih odnosov Hrvaške in BiH. Kaj je po vašem mnenju potrebno storiti, da bi se ti odnosi izboljšali?

JOSIPOVIĆ: Treba je čim več trgovati v obojestransko korist, izmenjevati kulturne projekte, potovati, se spoznavati..... Če se ljudje poznajo in družijo, se medsebojno spoštujejo, to zagotovo vpliva tudi na politične odnose. Na politični ravni imata korektnost in nevmešavanje v notranje zadeve posebno težo. Seveda je razumljivo, da vplivajo tudi odnosi znotraj BiH, zadovoljstvo ali nezadovoljstvo Hrvatov s svojim položajem, kot tudi položaj Bošnjakov in Srbov, ki izvirajo iz BiH, na Hrvaškem. Vendar pa je jasno, da se ne smemo mešati v notranje odnose druge države. Poleg tega so ostala nerešena vprašanja iz razpada bivše Jugoslavije, od meja, do premoženjskih in drugih odnosov. Vlade bi morale ta vprašanja končno začeti reševati, ker to, da danes niso »vroča«, ne pomeni, da jutri ne bodo.