Ivan Ivanji za Patrijo: „Tito je bil najimpozantnejša osebnost dvajsetega stoletja“

Zapisal: Sead Omeragić  

---

Ivan Ivanji (90), veliko literarno in prevajalsko ime, je včeraj, 24. januarja, dopolnil 90 let. Vzporedno s kariero pedagoga, diplomata, novinarja je prevajal najlepšo evropsko literaturo. V nemščino je prevedel Danila Kiša, Davida Albaharija, Vidosava Stevanovića, iz nemščine Gunterja Grassa, Rozo Luxemburg, Bertolta Brechta, Karla Jaspersa, iz madžarščine Šandorja Petefija, Endrea Adija, Janoša Hercega... Pisali je pravljice za otroke, zgodbe, eseje ter številne izjemno brane zgodovinske romane. Odprto je opozoril na zgodovinski revizionizem v Srbiji. To povzema v stavku: „Cezar Trajan ni imel kozjih ušes, ampak je zgradil most čez Donavo.“  

Ob čestitki za rojstni dan se je vedno zanimiv sogovornik za novinarsko agencijo Patria Ivan Ivanji spomnil nekaterih življenjskih podrobnosti. Izpostavil je stališče o narodu in domovini z vidika prevajalca:     

Ivanji: Slabi ljudje, ki ne najdejo pravega temelja v sebi, iščejo skupnost v religiji ali narodu. Brecht je nekoč dejal, da nikoli ne bo uporabil besede „narod“, ker ta v nemškem jeziku zveni nacistično, če bo nujno, bo rekel „prebivalstvo“. Poskusite besedo oziroma pojem „narod“, tako kot zveni v našem skupnem jeziku, prevesti v angleščino. Nemogoče. Lahko „Nation“, ampak to je nacija, ne narod, „People“, ampak to je narod v smislu „gremo, narod, pijmo“ ali „Folks“, to zveni folkloristično ali kot „ljudje“. Težave imam tudi s pojmi „očetnjava“, „domovina“, ker imata pri nas tako čuden nacionalističen prizvok. Vendar pa izjemno rad imam svoj zavičaj v ožjem in širšem smislu. Jaz bi lahko živel, na primer, v Avstriji, imam tudi avstrijsko državljanstvo, nemško govorim z avstrijskim naglasom, ne kot tujec, ampak meni je nekaj kot očetnjava-domovina Voždovac v Beogradu, potem Banat v Vojvodini, Vojvodina v Srbiji, Srbija v pokojni Jugoslaviji... Ne morem se sprijazniti s tem, da Bled in Bohinj, Rovinj in Zagreb, Sarajevo in Mostar, Budva in Lovćen, Ohrid in Skopje niso moji. Gustav Heinemann, ki je bil predsednik Zvezne republike Nemčije od 1969. do 1974. leta, je na neko novinarsko vprašanje odgovoril, da ni patriot. Novinar je zgroženo vprašal: „Gospod predsednik, ali ne marate Nemčije?“ Odgovor se je glasil: „Ne, ne maram držav, jaz ljubim svojo ženo.“

Bil je Titov prevajalec, a priznava, da mu ni bil zelo blizu...

Ivanji: Da pomirimo žogo, res sem prevajal Titu, res sem trdil, da prevajalec svojega klienta vidi „intelektualno v spodnjem perilu“, ampak na žalost se ne morem pohvaliti, da sem mu bil zelo blizu. Le dvakrat ali trikrat sem uspel z njim izmenjati nekaj zasebnih stavkov. Najbolj vpečljivo? Njegova mirnost, fenomenalen spomin do najgloblje starosti in smisel za humor. Kar zadeva razne neumnosti, ki se pišejo o njem? Živ človek mora prenašati neumnosti. Cezar Trajan ni imel kozjih ušes, ampak je zgradil most čez Donavo. Na zgodovinski distanci bodo dejstva priplavala na površje in razumelo se bo, katere knjige so resnične in da je bil v svetovnem merilu Tito ena najimpozantnejših osebnosti dvajsetega stoletja.

Bila so prijateljstva in celo bližina s svetovnimi literarnimi velikani, nobelovci, kot je Gunter Grass, s katerim je bil v stiku do smrti...

Ivanji: Da, Grass je umrl, slučajno smo se tik pred njegovo smrtjo dopisovali po dolgem času. Vedel sem, da je bolan, ampak ne da je odhod tako blizu. Skladno s spletom okoliščin je svoj zadnji intervju v življenju dal mojemu sinu Andreju. Ko ostariš kot jaz, se zrak okoli tebe stanjša. Bolj kot ti prijatelji na daljavo mi manjkajo Ivan V. Lalić, Predrag Palavestra, Branimir Živojinović in mnogi drugi, ki niso bili iz literarno-umetniških klanov, malo je vrstnikov. Kar zadeva literaturo, obstajajo novi velikani. Ne želim izpostaviti nikogar s področja nekdanje Jugoslavije, tukaj je nekaj nekoliko bolj oddaljenih, a izjemnih velikanov. Pred dnevi je umrl Amos Oz iz Izraela, zame je ob njem v samem vrhu svetovne literature Mo Jen iz Kitajske, ampak opozarjam na Arundhati Roy iz Indije, Čigoza Obioma iz Nigerije, Gaela Fayeja iz Burundija – pa da ne začnem od bolj znanih pisateljev iz Amerike, Anglije, Francije in latinskoameriškega območja, je kaj za brati.

V zadnjih letih je ustvarjal in napisal tri zgodovinske romane o rimskih cesarjih...

Ivanji: Resnično mislim, da so moji romani o rimskih cesarjih najboljše in najpomembnejše, kar sem objavil, ampak na začetku dela na tej trilogiji je stal nek slučaj. Oto Bihalji Merin kot urednik založbe „Jugoslavija“ je načrtoval slikanico o Dioklecijanovi palači in naročil, naj napišem uvod v obsegu dvajset strani. Začel sem brati o tem velikanu, vrnil sem Bihaljiju nalogo in napisal roman. Ker v Dioklecijanovem življenju mlajši Konstantin igra pomembno vlogo, sin njegovega tesnega prijatelja in sokonzula Konstancija, se zgodba o Konstantinu začne že v romanu o Dioklecijanu, zato je bilo logično, da moram nekaj kasneje napisati poseben roman o njem. Na koncu knjige o Konstantinu omenim, kaj se bo zgodilo po njegovi smrti, in tako pridemo do Julijana. Po prvem tisku Dioklecijana sem objavil več izdaj vseh treh knjig, vedno bi kaj popravil, dokončno je šele izdaja v „Laguni“ po več kot štiridesetih letih dela. Poskusil sem, da bi zgodbe o teh cesarjih bile tudi slika sodobnih dogodkov. Na primer, vzor liku Blažija v romanu o Dioklecijanu je Titov dolgoletni svetovalec za medije Blažo Mandić. Blažo in Tito sta to vedela in odobravala.

Ali bomo upali na mir in dobra vremena po strašnih letih spopadov...

Ivanji: Groza bi bilo, če ne bi bilo upanja. Ne upam si upati, da bomo kmalu normalni, še posebej, ker ves svet gre v meni neprijetno smer, kot starec, morda je ta nenormalnost nekaj normalnega, vendar, čeprav nimam upanja, nudim tolažbo. Ko pomislim na čas velike rimske cesarske dobe in kako se je takrat živelo, ne vidim velikih razlik v kulturi in politiki, ampak ogromne v civilizaciji. Mi v severnejšem delu Evrope in Amerike imamo – če imamo – električni tok, vodovod in kanalizacijo in – kot med tem našim dopisovanjem – ne lepimo znamk na ovojnice, nam ni treba iti na pošto oziroma čakati poštarja, ampak kliknemo in povezani smo. Ali ni to napredek?!