IVAN EJUB KOSTIĆ Šele ko bomo ponosni na raznolikosti Zahodnega Balkana nam bo bolje

Ivan Ejub Kostić je islamolog in eden od ustanoviteljev ter direktor Balkanskega centra za Bližnji vzhod v Beogradu. Soustanovitelj knjige „Preganjani islam“ in član uredniškega odbora znanstvene revije „Centra za religijske nauke Kom“. Avtor številnih znanstvenih del in besedil s področja islamskih študij. Eden od urednikov nedavno ustanovljene spletne platforme za sodobno islamsko misel „Algoritem“.  

V intervjuju za novinarsko agencijo Patria govori o stanju muslimanov na Zahodnem Balkanu, odgovornosti verskih skupnosti za mir v regiji, ali so državljani sužnji nacionalno-etničnih identifikacij in kako se lahko izogneš sivini ter pokažeš Evropi najboljši obraz.

Odlično poznate stanje islama na Zahodnem Balkanu. Kje je danes islam v tem delu Evrope? Je sprejet?

Kostić: Globoko menim, da je treba islam na teh območjih iztrgati iz krempljev nacionalizma in nekakšne penetracije sekularne slike sveta v njegovo premišljevanje družbeno-socialnih vprašanj in aktivizma. V tem kontekstu menim, da moramo neprimerljivo več delati na povezovanju muslimanov regije, ne glede na njihovo narodno pripadnost. Da bi povečali zavedanje muslimanov, da obstaja na desettisoče, po ocenah Sveta Evrope pa na stotine tisočev Romov v Srbiji, ki so muslimani in živijo v strašnih razmerah. Absolutno strašnih! Trenutno je 74 % romskih naselij v Srbiji uradno neformalnih, medtem ko se samo 6 % romskih otrok vpiše v vrtce. O njih Bošnjaki in Albanci muslimani v Srbiji sploh nimajo nikakršnega zavedanja, kot da niso naši bratje in sestre v veri. Solidarnosti s temi ljudmi ni niti na najosnovnejši ravni.  

Prav tako menim, da je skrajni čas, da se resno posvetimo premišljevanju globljega institucionalnega in zunajinstitucionalnega sodelovanja muslimanov regije, da bi bili v položaju, da bolj pomembno vplivamo na naš družbeno-pravni položaj v državah Zahodnega Balkana in da okrepimo izobraževalne zmogljivosti, da bi po določenem času dosegli bistveno emancipacijo muslimanov na teh območjih. 

Nismo svobodni ljudje, če ne vodimo lastnega bitja in ne sprejemamo lastnih odločitev kot lastne življenjske izbire. Zakaj je Balkan kraj suženjstva nacionalnemu in verskemu? Kakšna je ta duševna koda, ki postavlja vero in narod, naše lastno bitje pa je zapostavljeno?

Kostić: Na žalost smo na Balkanu vsi postali sužnji nacionalno-etničnih identifikacij. Vsak se je zakopal v svoj rov in gleda Drugega preko merka. Nenehno se poudarja „gradnja in ohranjanje naroda“ in ne „gradnja in ohranjanje ljudstva“, torej držav, v katerih živimo, in vseh njenih državljanov kot ene družbeno-politične skupnosti. Vedno, ko razmišljam o tej temi, se spomnim sijajnega naslova knjige „Narod proti ljudstvu“ znamenitega bosanskega sociologa in misleca profesorja Džemala Sokolovića, do katerega gojim globoko spoštovanje.

Za to, kar se je zgodilo med 90. leti, nismo vsi (enako) krivi. Obstajajo tisti, ki so izvajali agresije na druge države, storili genocid in etnično čiščenje, pa tudi tisti, ki so pri obrambi svoje države storili etnično čiščenje, pregnali na stotine tisočev ljudi z njihovih ognjišč.

Vendar pa za to, kar se na območju nekdanje Jugoslavije dogaja po vojnah 90. let, vsi nosimo določen delež krivde, ker se nismo naučili lekcije, ki bi se jo morali naučiti po krvavih dogodkih 90. let, ki se nanaša na neizogibnost skupnega življenja in gradnje funkcionalnih držav za vse državljane, ki v njih živijo. V Srbiji imate situacijo, da je po ustavi opredeljena kot država Srbov in drugih državljanov, medtem ko imate v Bosni in Hercegovini tri narodne skupnosti in spet, kot v primeru Srbije, te nekatere „druge“. Vzpostavitev državljanskih držav ne pomeni, da bi bilo treba kulturno-etnične posebnosti popolnoma odpraviti ali jih postaviti pod kakršen koli znak vprašanja. Absolutno ne. Gre za vzpostavitev držav, ki bodo enako obravnavale vse državljane, ne glede na njihovo narodno, versko ali etnično pripadnost. Vendar, kaj reči, ko danes eden od članov Predsedstva Bosne in Hercegovine enači ureditev državljanske države z „islamsko“ državo Abu Bakra el Bagdadija. Ko preberete to izjavo Dragana Čovića, najprej pomislite, da gre za pomanjkanje zdravega razuma, vendar, ko se po prebranem zavežete, spoznate, da gre pravzaprav za najnižji obliki politikanstva in odsotnost najosnovnejših moralnih načel.

V drugih civilizacijah so Balkanci orodje za vzvod nad zločini, ki so bili tukaj storjeni. Ne spoštujemo svojih življenj, zato nam tudi tuđa nič ne pomenijo. Kaj se tu lahko spremeni, da Evropi in svetu pokažemo naš najboljši obraz?

Kostić: To lahko zveni kot prazna fraza, vendar so kulturno-civilizacijske raznolikosti, ki jih države Zahodnega Balkana premorejo, naše največje bogastvo. Moramo ne samo živeti z raznolikostmi in jih, kot se danes pogosto pravi, „tolerirati“ – ampak se jih ponositi! Da je nekomu všeč, da ima en sosed ene vere, drugi sosed druge, on pa tretje. Da se veselimo uspehov drug drugega na področju kulture, športa, gospodarstva, izobraževanja. Ne pa da drug na drugega gledamo z zavistjo in prezirom. S tem nikakor ne namigujem na vzpostavitev kakšne nove različice „bratstva in enotnosti“. Imam pa v mislih, da naj bo naš cilj multikulturna, pluralna in odprta družba.

Kaj lahko verski voditelji storijo za mir na Zahodnem Balkanu? Na žalost, ko poslušamo nekatere od njih, slišimo pozive k ogrožanju drugega in drugačnega. Najbolj tragično je, ko ljudje iz duhovnega sveta prevzamejo jezik politikov. Sramotno je, če se ljudstvo privlači s podilazanjem najslabšim strastem. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Kostić: Popolnoma se strinjam z vami. Kar zadeva prvi del vprašanja, mislim, da prednjači Srbska pravoslavna cerkev. Nenehno ostaja na stališčih, ki so privedla do grozot 90. let. O tem najbolje govori, kako se je Cerkev odzvala na obsodbo Ratka Mladića. Očitno so ideje skrajnega srbskega ekspanzionističnega nacionalizma zasedle samo jedro Cerkve, ki danes zaradi svojih stališč bolj spominja na ekstremistično organizacijo kot na uradno versko skupnost. Če pa govorimo o prodoru nacionalnega diskurza v verski prostor, takšno nekaj ni obšlo niti Islamske skupnosti Bosne in Hercegovine. Spomnim se pred dvema letoma med ramazanom sem bil v Sarajevu. Imam v mošeji, kjer sem molil džumo, je iz nedelje v nedeljo na hutbi 90 % časa posvetil temam, ki so popolnoma namenjene nacionalnim institucijam, ne pa mošeji. Seveda, ta pojav najdemo pri popolnoma vseh cerkvah in verskih skupnostih v regiji. O nacionalizaciji verskega prostora je že zdavnaj avtoritativno pisal Vjekoslav Perica v svoji knjigi „Balkanski idoli“.

Po drugi strani, ko govorimo o prepletanju politike in verskih skupnosti, je to na žalost postala vseprisotna pojavnost. Pri čemer imamo situacijo, da so verske skupnosti vse pogosteje instrument v rokah določenih strank. Za kaj takega je verjetno brez primere najbolj očiten primer Islamska skupnost v Srbiji, ki je postala dobesedno izpostava Stranke pravice in sprave, na čelu katere je Muamer Zukorlić. 

Zaradi takšnih pojavov zaupanje v verske skupnosti pri ljudeh vse bolj upada. Pravzaprav lahko rečemo, da so se verske skupnosti v veliki meri odtujile od ljudstva in postajajo nedostopne „običajnemu“ človeku, pri čemer zaradi prodora političnih in strankarskih vplivov zanemarjajo tudi svojo primarno funkcijo.

Vaš ded je odvetnik, babica profesorica francoščine. Izhajate iz vrhunskih umetnikov. Vaša mati je Stanislava Pešić, znana gledališka in televizijska igralka. Vaša teta je Vesna Pešić, torej dve osebi, ki sta se odprto uprli Miloševićevemu režimu, ki je desetletja uničeval Srbijo in sosednje države. Intelektualnost in svobodomislnost vaše družine daje poseben pečat vašemu sprejemanju islama.

Kostić: Strinjam se z vami, da moje poreklo nosi določene posebnosti, vendar hkrati menim, da sama duhovna spoznaja nikakor ne bi smela biti povezana s poreklom in statusom. Vprašanje statusa in porekla lahko imata le pomen in vpliv na to, kako se bo okolica odzvala na konverzijo. V tem kontekstu, kar lahko povem na podlagi svoje osebne izkušnje, je, da razredni status resnično ima določen pomen. Ker jaz nikoli nisem imel nikakršnih slabih izkušenj. Vendar pa so mnogi drugi imeli. Najbolj ogroženi so tisti, ki prihajajo iz socialno ogroženih slojev. Na žalost, mi kot skupnost, in tu ne mislim na skupnost kot institucijo, ampak na skupnost vernikov, smo skoraj povsem nevedni glede problemov, s katerimi se soočajo konvertiti. Še posebej malo delamo, da bi pomagali tistim, ki so prav v težkem materialnem stanju, zaradi česar so podvrženi znatno večjim družbenim pritiskom.