Ivailo Ditchev: Vrnitev evropskih meja

SARAJEVO, (Patria) - Koronavirus ni le paraliziral globalizacije. Pandemija je pokazala tudi, do katere mere je združena Evropa razdrobljena. In to ne le glede meja, ampak tudi glede odnosov med generacijami in razredi.

Najbolj fascinantna ugotovitev v zvezi s pandemijo koronavirusa je, kako enostavno je ponovno dvigniti meje. Morda stanje najbolje opiše metafora iz virtualnega sveta: evropske države so si ena za drugo z enim klikom miške dvignile svoj "firewall". Kajti turizem je mrtev, trgovina je ustavljena, borze izgubljajo bilijone, globalizacija pa je paralizirana, piše Ivailo Ditchev / Deutsche Welle.

Stotine tisočev migrantskih delavcev se je vrnilo domov v Bolgarijo, Srbijo ali Romunijo. Toda tam so jih pričakali z mešanimi občutki. Po eni strani je parola "vrnite naše otroke domov" že desetletja stalna mantra. Vsak naj bo tam, kjer mu je mesto! Po drugi strani pa dela za povratnike ni, še posebej ne v tem času krize, in nacionalnim blagajnam bodo bolno manjkali dohodki delavcev iz tujine.

Slovesnost dobrodošlice v domovino vključuje tudi žalosten ritual karantene, ki ga spremlja občutek ujetosti in nemožnosti gibanja. Občutek, ki je mnogim, ki so odrasli za železno zaveso, dobro znan.

Odtekanje možganov še vedno traja

Medtem je bilo medicinsko osebje izvoženo na Zahod, da bi pomagalo državam, kot sta Avstrija ali Velika Britanija. Nekateri to menijo škandalozno, še posebej zdaj v času koronavirusa, medtem ko drugi pravijo, da vzhodna Evropa s pandemijo tako ali tako ni tako močno prizadeta in da je to trenutek za izkazovanje solidarnosti (in po možnosti naj medicinski delavci pošljejo še kakšen evro domov).

Nove meje med Vzhodom in Zahodom so rodile tudi medicinsko razsežnost. Po eni teoriji obstaja možnost, da cepivo proti tuberkulozi, ki je bilo obvezno v socialističnih državah, zdaj ščiti pred koronavirusom. Prav zdaj potekajo raziskave o razlikah med nekdanjimi nemškimi državami, zahodno in vzhodno. Po drugi, nekoliko bolj cinični strani, bi lahko rekli, da je nova okužba cena za boljše zdravstvene sisteme na Zahodu, ki so privedli do daljše življenjske dobe državljanov. Tako v Italiji kot v Španiji beležijo tako najdaljšo življenjsko dobo kot najvišjo stopnjo smrtnosti zaradi koronavirusa.

Paradoksalno povečanje priljubljenosti

Populisti, kot je Trump, ki svojo politiko gradijo na protiglobalistični ideologiji "dvignimo-meje", slavijo. Drugi, kot je Orban, izkoristijo korona krizo za utrditev svoje avtoritarne oblasti. Toda presenetljivo, vsem politikom narašča priljubljenost, ne glede na to, ali krizo dobro obvladujejo ali ne: Merkel, pa tudi Trump, kot tudi Conti na eni strani in Moon Jae-in na drugi. Vsi vemo, da v času krize državljani podpirajo voditelje. Ta podpora bo izginila skupaj s krizo.

Toda zdi se, da meje obstajajo tudi znotraj samih držav. Rasistične predsodke do državljanov azijskega porekla na Zahodu se zdijo kot predigra za nekaj, kar bi lahko sledilo. V Bolgariji so vse glasnejši tisti, ki zahtevajo, da se Rome zapre v njihova geta, kjer okužba narašča (kar ni res). Kot vedno je rasistični diskurz kombiniran s pseudoznanstvenimi argumenti. Če se to v Bolgariji z Romi res zgodi, je pričakovati, da bodo temu primeru sledile tudi druge balkanske države.

V iskanju grešnih kozlov

Tudi nekdanji italijanski notranji minister Matteo Salvini krivi priseljence iz Afrike, čeprav je splošno znano, da se je pandemija širila preko turistov in globalnih elit, ne pa preko revnih državljanov, ki so prikovani na svoje domove. Ime okužbe se trdoglavo uporablja od "malega človeka" do Bele hiše in implicira etnično poreklo: "Kitajski virus" je zasluga naših sovražnikov, tistih, ki jedo netopirje in s svojo kulturo nimajo nič skupnega.

Toda najbolj nevarne nevidne meje so potegnjene med generacijami. Bolezen boleče postavlja mlade in stare v nasprotje, kot da bi bili slednji edini ogroženi zaradi okužbe. Slišati je, da se svetovno gospodarstvo ogroža z ukrepi za reševanje tistih, ki so tako ali tako obsojeni na skorajšnjo smrt. Mar ne bi bilo bolje vse starejše zapreti na ločena mesta, da bi preostali ustvarili "imuniteto črede"?

Obnoviti medgeneracijsko pogodbo

Takšne odločitve se za zdaj zdijo moralno neizvedljive. Toda pozivajo k obnovi medgeneracijske pogodbe. Etična razmišljanja se soočajo z izzivom brutalnih kvantitativnih podatkov. Zdravstveni stroški za državljane nad 65 let starosti so trikrat višji kot za vse tri druge starostne skupine. Poleg tega starejši predstavljajo nevarnost za pokojninske sisteme, saj vse manj mladih nadomešča tiste, ki odhajajo v pokoj. Nizka rodnost je tudi zasluga generacije baby-boom, kar je še posebej vidno na vzhodu Evrope.

Nekateri celo govorijo o časovni bombi v višini 400 bilijonov dolarjev, kolikor naj bi po nekaterih ocenah po svetu primanjkovalo leta 2050. Ta bomba bi lahko uničila gospodarstvo, kot ga poznamo danes.

Razredni spopadi na vidiku

In tu se spopadi ne končajo. Morda bomo priča naraščajočemu razrednemu spopadu med bogatimi in revnimi. Napetosti med industrijskimi in državami v razvoju. Med demokratičnimi in avtoritarnimi strankami...

Meja je nenadoma v Evropi na pretek. Lahko upamo, da bo izginila čez noč, enako kot se je pojavila?