Odstranimo napako v sistemu: V institucijah BiH nenehno odločajo tujci z dvojnim državljanstvom – Srbije in Hrvaške!

Piše: Rasim Belko

Bosna in Hercegovina je vstopila v končno fazo verjetno najhujše krize, v kateri se je znašla od podpisa Daytonskega mirovnega sporazuma. Avtorji krize so že znana imena – secesionist Milorad Dodik in njegova prva politična spremljevalka Dragan Čović.

Resen pečat tej krizi je dodala tudi tričlanska partnerska naveza omenjenega dvojca, tako imenovana sarajevska trojka (SDP, NiP in NS).

Fokus napada dvojca Dodik - Čović je Ustavno sodišče Bosne in Hercegovine, oziroma tuji sodniki v tem sodišču. Tam jih je troje in Dodik želi, da odidejo, da bi Ustavno sodišče kot zadnjo institucijo, ki lahko ustavi njegove procese secesije skozi NSRS, spravil pod svoj nadzor.

Dodikova želja je, da v Ustavnem sodišču ni tujcev, ampak da obstaja entitetni veto, oziroma da nobena odločitev ne more biti sprejeta, dokler vsaj en srbski sodnik iz RS ne dvigne roke. To pa pomeni razpad sistema.

Toda v sistemu Bosne in Hercegovine že obstaja resna napaka, ki pravzaprav že služi Dodiku, Čoviću in njunim šefom iz Beograda in Zagreba, da se vmešavajo in vplivajo na procese v Bosni in Hercegovini.

Ta sistemska napaka se imenuje dvojno državljanstvo. Največji delež nosilcev političnih, sodnih in drugih funkcij iz vrst srbskega in hrvaškega naroda ima dvojna državljanstva, natančneje, poleg državljanstva Bosne in Hercegovine imajo tudi državljanstvo Srbije ali Hrvaške.

Dvojno državljanstvo samo po sebi ni problem, toda v primerih, ko ima oseba na odločevalski poziciji državljanstvo druge države, postane to nesprejemljiv nonsens. Celo v močno liberalizirani Evropi ni mogoče, da bi minister v Franciji v času, ko je na določeni funkciji ali položaju, imel državljanstvo Nemčije ali Španije.

Torej, tisto, česar dobre evropske prakse niti v mislih ne dovoljujejo, je pri nas že vrsto let stalna pojavnost, ki močno ogroža suverenost Bosne in Hercegovine.

Na primer, minister za varnost Bosne in Hercegovine je za svetovalca imenoval Ljubana Panića, politika iz Srbije. Mnogi ministri v sedanjih in prejšnjih sklicih Sveta ministrov imajo dvojna državljanstva, podobno je s parlamentarci, pripadniki policijskih služb, zaposlenimi v Obveščevalno-varnostni agenciji, Oboroženih silah BiH in podobno.

Je zamisljivo, da bi na primer nek general ukrajinske vojske imel tudi rusko državljanstvo ali da bi član neke ameriške obveščevalne službe imel kitajsko državljanstvo. Seveda ne, ker je vprašanje, ali obstaja celo v najbolj nerazvitih državah z veliko hujšim notranjim razdejanostjo, primer, da funkcionar v eni državi ima državljanstvo druge ali celo sovražne države.

Gledano dejstva v skladu z evropsko prakso in ureditvijo držav razvite demokracije, je jasno, da se mora začeti delovati na področju ukinjanja možnosti, da bi nosilec katerekoli funkcije lahko hkrati imel tudi potni list druge države. Še ni prepozno, da to spremenimo, čeprav smo se po primeru Anteja Jelavića morali naučiti lekcijo. Spomnimo, Jelavić je po razrešitvi izkoristil dvojno državljanstvo in trajno pobegnil organom pregona BiH. Hrvaška ga varuje, ker je zastopal interese te države v Bosni in Hercegovini.

Vprašanje, ki si ga je treba zastaviti v odnosu do Ustavnega sodišča BiH – ali smo v vseh letih od Daytona do danes dejansko imeli sedem tujih in dva domača sodnika? Ker, poleg tistih treh, ki jih ne izbirajo institucije znotraj Bosne in Hercegovine, smo imeli veliko takih, ki so imeli državljanstva Hrvaške in Srbije.

Pravzaprav so bili samo sodniki Bošnjaki domači sodniki.

Ni dvoma, da se ta praksa mora začeti spreminjati. Kajti, če želi Bosna in Hercegovina resnično ohraniti državotvornost in suverenost, je čas, da začne uporabljati prakse urejenih držav.

Prvi korak je, da se dvojna državljanstva deponirajo v času mandata in najmanj dve leti po poteku mandata. To bi bil minimum, ki ga je treba postaviti, kajti če že konvencije branijo človekovo pravico do posedovanja več državljanstev, potem moramo doseči minimum, da se jih ne more uporabiti proti državi takoj po odhodu s položaja.

Eden od korakov bi lahko bil tudi vztrajanje, da najodgovarnejše položaje v Bosni in Hercegovini zasedajo izključno državljani Bosne in Hercegovine, zagotovo pa jih je med vsemi tremi etniciteti.

Tako bi se izognili, da državljani Srbije in Hrvaške odločajo o Bosni in Hercegovini in njenih državljanih. Predolgo smo čakali, toda zadnji je čas, da se poskusimo znebiti nameščenih kadrov, ki iz globin sistema države Bosne in Hercegovine subverzivno delujejo v korist »svojih drugih domovin«.

Če pa v celotni EU funkcionar ne more biti državljan neke druge, še posebej ne sovražne države, potem je pričakovati, da nas bo ta EU podprla pri vnosu enakih praks skozi zakonodajni okvir v naš sistem.