Izpoved nekdanjih borcev Wagnerja: Če zavrnete ukaz, si sami izkopljete grob in vas umorijo poveljniki!

(Patria) - Dva nekdanja borca ruske paravojaške skupine Wagner, ki so ju konec lanskega leta zajele ukrajinske sile, sta v izpovedi za CNN govorila o svojih grozljivih izkušnjah na bojišču v vzhodni Ukrajini in o tem, kako so njihovi poveljniki takoj ustrelili vsakogar, ki je popustil.

CNN iz varnostnih razlogov ne razkriva njunih identitet. Ukrajinci so bili prisotni v prostoru, kjer je potekal intervju. Povedali so jima, da lahko intervju kadar koli prekinejo. Kljub temu sta več kot uro podrobno govorila.

Oba sta poročena, imata otroke in sta bila rekrutirana med bivanjem v zaporu.

Eden je prestajal 20-letno zaporno kazen zaradi uboja iz malomarnosti.

Govorila sta o grozljivih izgubah v napadih »prvega vala«.

»Nas je bilo 90. Šestdeset jih je umrlo v tistem prvem napadu, umrlih zaradi minometne ognjene moči. Nekaj jih je ostalo ranjenih,« je dejal eden in se spominjal svojega prvega napada pri vasi Bilohorivka.

»Če je ena skupina neuspešna, se takoj pošlje druga. Če je tudi druga neuspešna, pošljejo novo skupino.«

Drugi borec je sodeloval v napadu, ki je trajal pet dni, skozi gozd blizu mesta Lisičansk na meji Lugansk-Donjeck v vzhodni Ukrajini.

»Prvi koraki v gozd so bili težki zaradi min. Od 10 fantov jih je sedem takoj umrlo,« je dejal.

»Ranjenim se ne more pomagati. Tudi če so bile njihove rane manjše, morate nadaljevati, sicer vas bo zadela krogla. Ukrajinci so nas silovito obstreljevali.«

»Ljudje umirajo ob meni, molijo k Bogu, prosijo za vodo. Mislite, da lahko odložite orožje in se nič več ne bo zgodilo. Potem pa se boj nadaljuje 10 minut kasneje in Ukrajinci vas še naprej zasledujejo. Samo val za valom.«

»Tam so pripeljali štiristo Wagnerjevih borcev, nato pa vedno več, ves čas.«

Zapornik pravi, da se mu je sprožil nagon za samoohranitev, drugi pa so se ohromili.

»Nekateri so se ustavili kar tam v gozdu in odvrgli orožje. A odvreči orožje pomeni priti pod ostrostrelsko ognjeno moč in umreti.«

Dodal je, da evakuacije ranjenih ni bilo. »Če ste ranjeni, se najprej sami odkotalite, na kakršen koli način, na nevtralno mesto, kjer ni ognja, in če ni nikogar, si prve pomoč nudite sami,« je dejal.

Žrtev se je nabralo na desetine, sta dejala.

»Ko pridejo žrtve, dobite ukaz, da jih naložite, in ne razmišljate ravno, kdo je mrtev in kdo ranjen,« je dejal eden od borcev.

Med nekaj tedni na frontnih linijah sta moška povedala, da sta imela le en instinkt.

»Samo preživeti. Imel sem le željo po preživetju, ne glede na ceno,« je dejal zapornik, ki je sodeloval v napadu v gozdu.

Otomili so jih žrtve in ubijanje ukrajinskih vojakov, s katerimi so se soočili. »Mislili bi, da boste nekaj čutili, ko boste nekoga ubili, a ne, samo nadaljujete.«

Alternativa hoji skozi minska polja proti ukrajinski artileriji je bila enako smrtonosna, pripovedujeta.

»Nismo se smeli umakniti brez ukaza, ker če ne izvedemo ukaza, bomo umorjeni,« je dejal eden od zapornikov.

»En človek je ostal na položaju, bil je zelo prestrašen, to je bil njegov prvi napad. Dobili smo ukaz, da tečemo naprej. Toda človek se je skril pod drevo in zavrnil. To je bilo prijavljeno poveljstvu in to je to. Odpeljali so ga 50 metrov od baze. Izkopal si je grob, nato pa je bil umorjen.«

Drugi borec je poročal o podobni situaciji: »Našemu poveljniku je bilo rečeno, da če se kdo ohladi, ga je treba odstraniti. In če ga ne bi uspeli odstraniti, bi bili odstranjeni mi, ker nam ga ni uspelo odstraniti.«

Moška sta opisala, kako so ju rekrutirali v Wagnerju.

Avgusta in septembra lani je vodja skupine Jevgenij Prigožin s helikopterjem prispel v zapore, kjer so bili zaprti, in ponudil šestmesečne pogodbe v zameno za pomilostitev.

Eden od intervjuvanih moških je imel še 10 let zapora.

»Izračunal sem, da je šest mesecev boljše kot 10 ali 11 let, ki bi jih še lahko preživel v zaporu… Želel sem si le nov začetek v življenju,« je dejal.

V tistem času je Prigožinova akcija zbiranja prostovoljcev v ruskih zaporih potekala polno. Zahodni obveščevalni uradniki in zaporniške skupine ocenjujejo, da je bilo rekrutiranih med 40.000 in 50.000 moških.

Prigožin je v četrtek dejal, da je bila akcija zbiranja prostovoljcev v zaporih zaključena, vendar ni navedel razloga.

Dva moška se tudi počutita prevarana glede narave konflikta.

»Mislili smo, da se bomo borili proti Poljakom in različnim plačancem. Nemcem. Nismo mislili, da je v ukrajinski vojski še kdo ostal. Mislili smo, da so zapustili državo,« je dejal eden.

»Tako je postalo jasno, da so samo vrteli laži, da bi nas navedli, da vstopimo v boj z Ukrajinci. Nihče res ni mislil, da se bo AFU (Oborožene sile Ukrajine) dejansko borila za svojo državo, za svoje najdražje. To smo izvedeli šele, ko smo vstopili tja.«

Zaporniki so dejali, da je bilo skoraj olajšanje, da so bili zajeti.

Eden je dejal, da sta bila on in ranjeni tovariš edina preživela v njegovi skupini, ujeta »med dvema ukrajinskima minometoma in ostrostrelcem«.

»Poveljstvo mi je ukazalo, naj se utrdim na svojem položaju, zato sem se utrdil na svojem položaju in čakal na evakuacijo. Poslali so eno skupino 10, ostrostrelec pa je odstranil vseh 10,« se je spominjal.

»Potem nam je poveljstvo preko toki-vokija reklo: Izstopite, kakor lahko, sami ste.«

Takrat so, kot je dejal, ukrajinski vojaki »pristopili in izstrelili strel ob moji nogi, rekli 'roke gor' in to je bilo to«.

Na vprašanje, ali bi ponovno sprejeli isto odločitev, sta zapornika za trenutek zastala.

»Mislim, da je bila to napačna izbira… Nikoli nisem sodeloval v nobeni vojaški operaciji, še posebej ne v boju proti AFU, ki zavrača, da bi se odpovedala svoji državi. Pripeljali so nas sem pod napačnim izgovorom. In tako smo v vojni, a mislim, da to ni pravičen razlog,« je dejal eden.

Drugi zapornik se je strinjal. »Mislim, da ni bilo vredno. Zdaj upam, da bom lahko obrnil nov list.«

Dejal je, da se je od zajetja uspel povezati s svojo družino.

»Mislili so, da sem mrtev, dokler jih nisem kontaktiral. Jokali so in bili presenečeni, da sem živ.«

Oba sta dejala, da se želita vrniti v Rusijo.

Eden je dejal: »Za Rusijo mi ni mar, samo domov želim.«