Išerić: Delati na preprečevanju morebitnega prihodnjega genocida

Napisal: Dr. sc. Enver Išerić 

---

Danes Bosna in Hercegovina, celotna regija in celo svet pričakuje izrek drugostopenjske sodbe Radovanu Karadžiću za vojne zločine, storjene na območju Bosne in Hercegovine. Mediji so polni komentarjev in izjav o možnem končnem izidu tega dolgotrajnega procesa. Vendar bi se vsi morali zavedati dejstva, da za dejanja, ki jih je storil Radovan Karadžić, ne obstaja zemeljska ustrezna kazen. Toda prav zato je realno, upravičeno in pravično v drugostopenjskem postopku pričakovati izrek najstrožje kazni.

Pravica v Haagu je bila poteptana v trenutku, ko je tožilstvo sklenilo sporazum z Republiko Srbijo in ji omogočilo „zatemnitev“ delov dokumentov, ki so bili očitni dokazi o združenem zločinskem podvigu uradnikov Srbije in Republike Srbske, kar je imelo tudi odločilen vpliv na sodbo pred Mednarodnim sodiščem v primeru Bosna in Hercegovina proti Srbiji in Črni gori. To potrjuje tudi dejstvo, da je bila s sodbo v tem primeru kljub temu ugotovljena odgovornost Srbije zaradi kršitve Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida.
Naslednja, zelo pomembna stvar v tem in vseh drugih primerih, vodenih proti obtoženim za genocid v Bosni in Hercegovini, je dokazovanje namere za izvršitev genocida. Ne glede na to, da vsi zločini, storjeni v Bosni in Hercegovini, vsebujejo elemente genocida (tj. zgodili so se množični umori in vsa druga dejanja, opredeljena kot genocid kot najhujši obliki zločina - actus reus), sodišče ni ugotovilo obstoja namere (razen v primeru Srebrenice), čeprav je že leta 1992 v Skupščini Republike Bosne in Hercegovine javno razkrita bila namera izvršitve genocida.

Namero izvršitve genocida je s ožjo interpretacijo, ki je bila prisotna pri sodišču v Haagu, zelo težko dokazati, saj so kot dokazi zahtevana ustrezna naročila o izvršitvi genocida oziroma popolnem ali delnem uničenju neke skupine.

Vendar pa sama namera (kot pogoj za uvrstitev nekega dejanja pod pojem genocida) storilca kaznivega dejanja ni nujno dokazljiva samo iz izrecnih naročil, ki kažejo na namero izvršitve genocida, temveč tudi z množičnim izvrševanjem teh dejanj (ubijanje pripadnikov skupine; (b) povzročanje hude telesne ali duševne bolečine pripadnikom skupine; (c) namerno izpostavljanje skupine življenjskim pogojem, ki vodijo k njenemu popolnemu ali delnemu uničenju; (d) uvajanje ukrepov z namenom preprečevanja rojstev znotraj skupine; (e) prisilno premestitev otrok iz ene skupine v drugo), za katera je storilec kaznivega dejanja, zaradi množičnosti in načina izvršitve, vedel ali bi moral vedeti, da vodijo k popolnemu ali delnemu uničenju neke nacionalne, etnične, rasne ali verske skupine kot take.

V primeru Bosne in Hercegovine mednarodna pravica, glede ugotavljanja genocida v Bosni in Hercegovini (na celotnem območju in v celotnem vojnem obdobju) in odgovornosti za njegovo izvršitev oblasti Republike Srbske in Republike Srbije, ni bila zadovoljena. In pričakovati je, da se to ne bo zgodilo niti v sodbi Radovanu Karadžiću, ki bo danes izrečena.

Tisto, kar lahko in moramo storiti, je preprečevanje morebitnega prihodnjega genocida in sprejetje zakona o prepovedi zanikanja genocida, kar bi moral, zaradi nemožnosti njegovega sprejetja v zakonodajnem telesu Bosne in Hercegovine, takoj in brez odlašanja sprejeti Visoki predstavnik v Bosni in Hercegovini, s čimer bi le delno saniral posledice haaške nepravice.