Išerić: Tudi BiH proti sodbam Evropskega sodišča za človekove pravice

Govor pravnega strokovnjaka in člana predsedstva NES Enverja Išerića na seji "Kroga 99"

Naslov današnje seje je skoraj neverjeten. Zmeden je, intigrirajoč in zastrašujoč. In sam naslov, ki je hkrati tudi ugotovitev, je nevzdržen. Nevzdržno je in stanje se mora spremeniti in to nujno. Da bi poskusili pojasniti, o čem gre, bomo morali začeti od same Ustave Bosne in Hercegovine. V 2. členu I. dela Ustave Bosne in Hercegovine je določeno:

„2. Demokratična načela
Bosna in Hercegovina je demokratična država, ki deluje v skladu z zakonom in na podlagi svobodnih in demokratičnih volitev.“

Demokracija dobesedno pomeni vladavino ljudstva, torej državljanov. Torej, da se ne bo pomotoma razumelo, ne vladavino „ustavnih narodov“, ampak vladavino državljanov ene države.

Državljani to svojo oblast izvajajo tako, da se odločitve sprejemajo neposredno ali posredno. Neposredno izvajanje ljudske oblasti pri sprejemanju odločitev se vrši z večino glasov na volitvah, posredno izvajanje oblasti državljani izvajajo preko svojih izvoljenih predstavnikov v parlamentu. In posredno izvajanje oblasti pomeni sprejemanje odločitev z večino glasov poslancev.

Nadalje je v Ustavi Bosne in Hercegovine v II. členu, ki govori o človekovih pravicah in svoboščinah, določeno, da bosta Bosna in Hercegovina in oba entiteta zagotovila najvišjo raven mednarodno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

V 2. odstavku istega člena je določeno, da se pravice in svoboščine, predvidene v Evropski konvenciji za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter njenih protokolih, neposredno uporabljajo v Bosni in Hercegovini. Ti akti imajo prednost pred vsemi drugimi zakoni.

Prav tako je pomembno omeniti in o tem moramo nenehno govoriti, da je s 4. členom II. prepovedana kakršnakoli diskriminacija državljanov, 4. člen II. Ustave pa se glasi:

„Uživanje pravic in svoboščin, predvidenih v tem členu ali v mednarodnih sporazumih, navedenih v Prilogi I te Ustave, je zagotovljeno vsem osebam v Bosni in Hercegovini brez diskriminacije na kakršnikoli podlagi, kot so spol, rasa, barva kože, jezik, vera, politično ali drugo mnenje, narodnostno ali socialno poreklo, povezava z narodnostno manjšino, lastnina, rojstvo ali drug status.“

V Prilogi I Ustave Bosne in Hercegovine so navedeni dodatni sporazumi o človekovih pravicah, ki se bodo uporabljali v Bosni in Hercegovini, torej skupno 15 konvencij in drugih mednarodnih dokumentov, ki varujejo človekove pravice.
Na žalost, kljub tako jasnim in na prvi pogled spodbudnim ustavnim normam, državljani Bosne in Hercegovine niso mogli uresničiti vseh pravic, ki jim jih zagotavlja ustava. Razlog za to je dejstvo, da ustavne določbe, ki urejajo osnovna vprašanja volitev v organe oblasti in način sprejemanja odločitev v teh organih, diskriminirajo naše državljane in sicer na način, da se onemogoči uresničevanje volilne pravice, odvisno od tega, ali se izrekate kot pripadnik enega od ustavnih narodov ali ne, pa tudi od tega, v katerem delu države živite, oziroma imate prebivališče.

Za varstvo svojih pravic, ki jim jih zagotavlja Ustava Bosne in Hercegovine, še posebej II. člen 2. točka, ki določa, da se pravice in svoboščine, predvidene v Evropski konvenciji za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter njenih protokolih, neposredno uporabljajo v Bosni in Hercegovini in da imajo ti akti prednost pred vsemi drugimi zakoni, so diskriminirani državljani iskali varstvo svojih pravic pred Ustavnim sodiščem Bosne in Hercegovine.

Vendar pa je Ustavno sodišče na podlagi VI. člena 3. dolžno podpirati obstoječo Ustavo in nima nikakršne pristojnosti spreminjati ustavnih določb, ki so na zelo jasen način predpisale način izvolitve članov državnih institucij (Predsedstvo BiH in Dom narodov), kljub temu, da so v nasprotju z ustavnimi določbami, ki zagotavljajo človekove pravice in prepovedujejo kakršnokoli diskriminacijo.

Zato so se vlagatelji obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice in iskali njegovo varstvo.

Z ratifikacijo Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin leta 2002 je Bosna in Hercegovina sprejela pristojnost Evropskega sodišča za človekove pravice, da odloča o zahtevkih posameznikov, ki trdijo ali menijo, da so žrtve kršitve pravic, ki jih je določila Konvencija, in ki jo je storila BiH.

Tako so bile sprejete sodbe Sejdić-Finci, Zornić, Pilav, Šlaku, Pudarić in na koncu imamo sodbo Kovačević.
Osnovna razlika med prejšnjimi sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice in sodbo 'Kovačević' je v tem, da so prejšnje sodbe ugotavljale kršitev pravic naših državljanov, da so izvoljeni v organe oblasti, sodba Kovačević pa ugotavlja, da so bile kršene njegove pravice, da glasuje za člane Predsedstva in delegate v Domu narodov PS BiH".

In za razliko od vseh prejšnjih sodb, je bila zoper sodbo Kovačević vložena pritožba.

Novica o tej sodbi je odjeknila po bosanskem nebu z tako močjo, da so zagovorniki kršenja človekovih pravic doživeli klasični nokaut, šok in neverico, da je konec njihovim manipulacijam, kršenju človekovih pravic in nadaljnjemu podpihovanju sovraštva in etničnih delitev med narodi in državljani Bosne in Hercegovine.

Zato je v njihovih vrstah uvedeno „izredno stanje“. Angažirane so vse njihove sile, pravne in politične, da bi ovirali ali na drug način preprečili, vsaj začasno, pravnomočnost sodbe. Pritožbo vlagajo agenti sveta ministrov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, katerim je potekel mandat, na katerega so bili zakonito imenovani in niso imeli nikakršne pravne legitimacije, da na kakršenkoli način komunicirajo z Evropskim sodiščem za človekove pravice, kaj šele da vlagajo neutemeljene pritožbe. Agenti so večkrat nezakonito imenovani za obdobje treh mesecev, možno pa je imenovanje največ dvakrat po tri mesece. Poleg tega so njihova imenovanja trajala znatno dlje od treh mesecev.

Na koncu se lahko upravičeno postavi tudi vprašanje, ali je Svet ministrov z Odlokom o agentu Sveta ministrov Bosne in Hercegovine pred Evropskim sodiščem za človekove pravice ravnal v skladu z Ustavo Bosne in Hercegovine.

Namreč, Ustava Bosne in Hercegovine določa, da je imenovanje veleposlanikov in drugih mednarodnih predstavnikov Bosne in Hercegovine v pristojnosti Predsedstva Bosne in Hercegovine, ne pa Sveta ministrov (V. člen 3. točka b).

Pri sprejemanju Odloka o agentu Sveta ministrov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, kot pravni temelj navaja 17. člen Zakona o svetu ministrov, ki določa „Pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti Svet ministrov sprejema odločitve, sklepe in rešitve, sprejema osnutke in predloge zakonov, analize, informacije, strateške dokumente, programe, sporazume, protokole in druge akte (v nadaljevanju: akti).“
Ker njegovo pravica, niti dolžnost ni imenovanje mednarodnih predstavnikov, je njegova odločitev v nasprotju z Ustavo Bosne in Hercegovine, s tem pa tudi z Zakonom o svetu ministrov.

Na koncu vlagatelji niso tožili Sveta ministrov, temveč Bosno in Hercegovino, Svet ministrov pa ne more imeti svojega agenta. Agent je lahko Bosna in Hercegovina, kot tožena stranka, agenta pa lahko in mora imenovati Predsedstvo Bosne in Hercegovine.

Da bi bilo še huje, je v samem Odloku o agentu Sveta ministrov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (9. člen) določeno: „Če zastopnik Sveta ministrov v zvezi s posameznim primerom, ki se obravnava pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu, ugotovi, da domača predpisa nista v skladu z Evropsko konvencijo za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je dolžan Svetu ministrov Bosne in Hercegovine oziroma drugemu pristojnemu organu podati pobudo za uskladitev tega predpisa z Evropsko konvencijo za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.“

Torej, tukaj ne piše „če zastopnik Sveta ministrov v zvezi s posamezno sodbo“, ampak piše „v zvezi s posameznim primerom, ki se obravnava pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu“, ugotovi, da domači predpis ni v skladu z Evropsko konvencijo za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je dolžan podati pobudo za uskladitev tega predpisa z Evropsko konvencijo za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.“

In namesto, da bi se zastopnik Sveta ministrov ukvarjal z izvrševanjem sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v Bosni in Hercegovini in o tem obveščal Svet ministrov Bosne in Hercegovine in Svet Evrope, kot je določeno v 7. členu odloka o agentu Sveta ministrov, agenti pripravljajo zahtevo za predložitev primera Kovačević Velikemu senatu Evropskega sodišča za človekove pravice, in tako nepotrebno in neupravičeno dodatno ogrožajo pravice državljanov Bosne in Hercegovine, ki jih morajo varovati s svojim delom in delovanjem.
„Evropsko sodišče je v primeru Sejdić in Finci (točka 43. in 44.) zavzelo stališče, ki ga je mogoče povzeti na naslednji način:

diskriminacija na podlagi etničnega porekla osebe predstavlja eno od oblik rasne diskriminacije, ki je še posebej okruten oblika diskriminacije in zaradi njenih nevarnih posledic zahteva od oblasti posebno previdnost in odločne odzive. Zaradi takšnih razlogov morajo oblasti izkoristiti vsa razpoložljiva sredstva v boju proti rasizmu in tako okrepiti vizijo demokratične družbe, v kateri se na različnost ne gleda kot na nevarnost, temveč kot na bogastvo“

Na tak način bi bilo mogoče povzeti tudi vse druge sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki smo jih omenili.

Mi smo kot država dolžni odpraviti diskriminacijo in spremeniti naš volilni sistem, oziroma Ustavo in volilni zakon BiH, da bi se omogočile enake pravice vsem v BiH.

Poleg tega je v Kazenskem zakoniku Bosne in Hercegovine (239. člen) določeno:

„Uradna oseba v instituciji Bosne in Hercegovine, Federacije Bosne in Hercegovine, Republike Srbske, Brčko distrikta Bosne in Hercegovine, ali v kantonu, mestu ali občini ali lokalni skupnosti ali kateremkoli organu lokalne uprave in samouprave, ali odgovorna oseba, ki ne uporabi, ne izvede, ne izvrši ali na drug način ne spoštuje dokončne in obvezujoče odločbe Ustavnega sodišča Bosne in Hercegovine, vključno z odločbo o začasnem ukrepu, dokončno in izvršljivo odločbo ali začasnim ukrepom Sodišča Bosne in Hercegovine, Doma za človekove pravice Bosne in Hercegovine ali Evropskega sodišča za človekove pravice, ali ki prepreči oziroma na drug način ovira uporabo, izvajanje ali izvršitev takšne odločbe, se kaznuje z zaporom od šest mesecev do pet let.“

Ker je menila, da je Dragan Čović storil kaznivo dejanje iz tega člena, in sicer na način, da je pripravil in v postopek poslal spremembe volilnega zakona, ki urejajo vprašanje volitev članov predsedstva Bosne in Hercegovine, in sicer na način, ki je v nasprotju s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice, je Azra Zornić vložila kazensko ovadbo zoper njega pri Tožilstvu Bosne in Hercegovine.

Tožilstvo Bosne in Hercegovine, oziroma postopajoči tožilec, je v tem primeru sprejelo odredbo o neizvedbi preiskave, češ da takšno ravnanje ne predstavlja kaznivega dejanja. Namesto, da bi se preiskava razširila tudi na druge odgovorne osebe v Svetu ministrov in kolegije domov Parlamentarne skupščine ter da bi se temeljito in podrobno preučile okoliščine, zakaj niso bile izvršene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, kar predstavlja kaznivo dejanje, se tožilstvo sklicuje na Odločbo Ustavnega sodišča Bosne in Hercegovine v primeru U-14/22, s katero je sodišče ugotovilo, da s Predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah volilnega zakona ni bila kršena pravica bošnjaškega naroda v Bosni in Hercegovini.

Takšna obrazložitev nima nikakršnega smisla niti podlage, saj gre za kaznivo dejanje neizvrševanja sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, med katerimi je tudi sodba ZORNIĆ, ki se ne izreka kot Bošnjakinja.
Poleg tega, kot je bilo že rečeno, Ustavno sodišče varuje Ustavo in obstoječe ustavne rešitve. Evropsko sodišče nalaga spremembe teh diskriminatornih ustavnih določb.

Da bi bilo še huje in bolj dramatično, je tudi predsednik vlade Republike Hrvaške, gospod Plenković, v zvezi s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice, nedavno izjavil: „Vsi ti primeri so izmišljeni. Mislim, da sta tako sodba Sejdić-Finci, ki je bila sprejeta na tem istem Evropskem sodišču za človekove pravice, kot vse druge sodbe v tej smeri, pravna pot uresničevanja političnih ciljev. BiH obstaja na temeljih tega, kar se je žal zgodilo med letoma 1991 in 1995 in tega, kar je bilo dogovorjeno glede ureditve države. To, kar vidimo skozi vse te primere, so prizadevanja, da se skozi prakso Evropskega sodišča nekaj spremeni.“
Torej, predsednik vlade države članice Evropske unije zanika sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice in se zavzema za rasno diskriminacijo v drugi državi, v nasprotju z odločbami tega sodišča, in se grobo vmešava v notranje zadeve naše države. S tem krši Listino Združenih narodov, ki prepoveduje vmešavanje v zadeve drugih suverenih držav, pa tudi Konvencijo o diplomatskih odnosih, ki se sklicuje na cilje in načela Listine Združenih narodov o suvereni enakosti držav, ohranjanju mednarodnega miru in varnosti ter spodbujanju prijateljskih odnosov med narodi.

Plenković je šel tako daleč, se je obnašal tako arogantno, drsko in nesramno, da je izjavil:
„Spremembe volilnega zakona Bosne in Hercegovine so ključne za kakovostno delovanje institucij v BiH. Vsi trije konstitutivni narodi morajo biti v celoti enakopravni".

Pa po čem niso enakopravni ti konstitutivni narodi, kar zadeva obstoječo Ustavo Bosne in Hercegovine in volilni zakon? In kaj bi Plenković spremenil v našem volilnem zakonu? Bi uvedel apartheid in plemensko glasovanje!? Ali Plenković ve, da obstajajo sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jih mora Bosna implementirati in vgraditi v svojo ustavo in volilni zakon? Če je ta sistem konstitutivnosti dober, ga uvedite vi na Hrvaškem? Tam tudi določite, da lahko samo Hrvati glasujejo za predsednika države, pripadniki drugih narodov (Bošnjakov in Srbov) pa nimajo te pravice… In ko to storite, bomo mi to vgradili v svojo ustavo in zakon. Ker pa so Hrvati večinski narod na Hrvaškem, bi to veljalo tudi za večinski narod v Bosni in Hercegovini. Torej, gospod Plenković, to ne gre! To ni civilizacijsko.

Če pa bomo govorili o ogroženosti nekega naroda v Bosni in Hercegovini, potem so to Bošnjaki kot večinski narod in drugi državljani. Za ogroženost Bošnjakov so najbolj krivi oni sami, oziroma tisti, ki jih predstavljajo, za druge pa so krivi vsi, ki so na oblasti in ki nočejo implementirati sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice in tako narediti vse državljane enakopravne.

Vaša izjava, da „Gospod Komšić ni predstavnik hrvaškega naroda v Predsedstvu BiH, kot je to predvideno s Pariško-daytonskim mirovnim sporazumom in Ustavo BiH“ in „Z veseljem bom prišel v Predsedstvo, ko se bo to spremenilo", je povsem neprimerna za predsednika vlade. Člani Predsedstva se ne izvolijo kot predstavniki narodov. Ali vam je to treba narisati? Oni predstavljajo in morajo predstavljati vse državljane, izvolijo pa se iz vrst ustavnih narodov. To se ne bo spremenilo, kot ste vi načrtovali. Zaman se trudite. Kdor v Bosni pristane na vaše zahteve, je izdajalec države prve kategorije. V drugi kategoriji so tisti, ki vam dovoljujejo, da v naši državi omalovažujete naše institucije in se vmešavate v naša notranja vprašanja. Izdaja je najhujše in neoprostljivo dejanje.

Kaj pa mislite, da bi kdo od Bošnjakov v Bosni in Hercegovini rekel, da ne bo srečanja z vami in s predsednikom vaše države, ker vi niste predstavniki Bošnjakov na Hrvaškem?

To niso, gospod Plenković, poteze in dejanja prijateljskih držav. Morda vam je do tega vseeno. Če pa vam ni, se umaknite in se opravičite. Vendar pa se v zadeve naše države ne boste vmešavali! Bili ste na odprtju mostu v Počitelju. Pravite, da se je to naključno sovpadlo z vašim obiskom v Bosni in Hercegovini. To je naključno, kot naključno pade noč. Prišli ste odpirat betonske mostove, da bi rušili odnose med ljudmi. Sramotno dejanje.

Na koncu lahko ugotovimo, da sta dva organa, Svet ministrov, skupaj s svojimi imenovanimi agenti, in Tožilstvo Bosne in Hercegovine pokazala, da jima ni mar ne za človekove pravice, ne za njihovo varstvo, ne za izvrševanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice.