Rasim Belko

Bosna in Hercegovina je izgubila še eno leto na poti k evroatlantskim integracijam in krepitvi demokratičnih zmogljivosti. Pravzaprav je ob pogledu nazaj na 20 let jasno, da lahko zdaj štejemo desetletja trajno izgubljenega časa, ki so ga domači politiki zapravili na račun državljanov.

Poskusi reformiranja po načelu „nič ne storiti“ so obrodili sadove le na področju poglabljanja krize, ki je v trenutnem položaju bolj podobna predvojnemu kot poskusu doseganja notranjega političnega dogovora.

Politični voditelji Bosne in Hercegovine, združeni v treh centrih moči, ki so kopirani iz prejšnje vojne, zavzemajo položaje, podobne okopom, znane že od vzpostavitve miru v Bosni in Hercegovini. Niti na domači niti na zunanji politični ravni ni bil dosežen noben napredek, ki bi okrepil državo, pa tudi življenjski standard državljanov BiH.

Zunanja politika se je zmanjšala na fotografiranje in smehljanje z nižje rangiranimi uradniki mednarodne skupnosti, redke resne obiske Bosne in Hercegovine, še redkeje pa obiske iz BiH v svetovne centre moči. To je daleč od tega, kar je potrebno za izpolnjevanje sedanjih načel in prioritet zunanje politike BiH, sprejetih leta 2003. Načela so dočakala polnoletnost, vendar ostajajo mrtva črka na papirju.

Medtem ko so se politični bloki v BiH, ki jih okupirajo nasprotujoči si interesi svetovnih sil, polarizirali na tiste za in proti državi. Milorad Dodik, vodja SNSD in protidržavni član Predsedstva BiH, je okrepil dejavnosti na separatistični poti norosti. Na tej poti se mu pridružuje lažni promotor evropskih vrednot Dragan Čović, predsednik HDZ.

Združen dvojec je nadaljeval z rušenjem temeljev države, ali vsaj tistega, kar je ostalo od njenega mednarodnega ugleda, ter z vnašanjem ozračja strahu in paranoje med državljane.

Na drugi strani je ostal SDA Bakirja Izetbegovića, ki se je pridružil koalicijskim partnerjem pri vprašanjih, kot je volilna zakonodaja, pa tudi nekatere državljanske opcije. Vse to je ustvarilo zgodbo o pro-bosanskem bloku, ki je zaradi Izetbegovića in SDA v državnem parlamentu šibek, zato je njegov doseg omejen.

Vendar že samo dejstvo, da 25 let po Daytonu končno imamo takšno pro-bosansko politiko, daje upanje, da bomo v prihodnjem letu imeli boljši odgovor na protidržavne akcije.

In te akcije bi morale doživeti strateški preobrat in prerazporediti prednostne naloge delovanja. Ena od prednostnih nalog v zunanji politiki je po dokumentu, sprejetem leta 2003, evroatlantska integracija. Torej, vključitev BiH v NATO in Evropsko unijo.

Prednost št. 1 – Vključitev v NATO

Nenehne in vse večje krize v naši državi so najboljši argument za spodbujanje in sledenje poti Bosne in Hercegovine v polnopravno članstvo v NATO. Ker poleg zaščite svojih članic pred zunanjimi napadi (in v primeru BiH takšni napadi niso izključeni) pomaga tudi pri reševanju notranjih kriz.

Zato bi predvsem pro-bosanski blok, pa tudi politični predstavniki Hrvatov, ki niso odvisni od HDZ, kot svojo prvo prednostno nalogo poudarili članstvo BiH v NATO.

Ker so reforme, potrebne za vstop v NATO, za BiH družbo veliko bolj relevantne kot tiste, ki se nanašajo na evropsko pot, in ker je pot v NATO otežena izključno zaradi lažne vojaške nevtralnosti entitete RS in dejanske naklonjenosti ruskim in srbskim interesom. Po drugi strani pa, medtem ko isti predstavniki RS promovirajo zgodbo o nujnosti notranjega političnega dialoga in dogovora, bi morale pro-bosanske stranke in vsi, ki želijo varno in mirno, suvereno in neodvisno Bosno in Hercegovino, predvsem vztrajati pri spodbujanju poti v NATO.

NATO zagotavlja mir, politični predstavniki pa so vsi za mir… sredi turbulentnih časov, ki jih ustvarjajo. Hkrati vstop v NATO zahteva resnejši boj proti korupciji, učinkovito sodstvo, izkušnje sosednjih držav pa so pokazale, da državam, ki vstopijo vanj, prinaša boljši gospodarski položaj.

Vključitev v NATO bi zagotovo omogočila lažje nadaljevanje reform na poti v Evropsko unijo, saj bi pod okriljem največje vojaške zveze na svetu ozračje bilo veliko bolj sproščeno, možnosti za to, da bi vroglavi vodili v novo prelivanje krvi, pa veliko manjše.

Poleg tega bi se izognili možnosti nadaljnjega širjenja ruskega vpliva v Bosni in Hercegovini, ki se je v zadnjih letih povečeval in je veliko bolj prepleten kot zahodni.

Seveda obstajajo tudi evropski privrženci Putinove politike, ki v naši državi redno povzročajo težave, lani pa so jih vodili Janez Janša in Viktor Orban, k temu pa se je pridružil še Emmanuel Macron.

Ne smemo pozabiti na interese sosednjih držav, ki so s svojo politiko, dejanji in metodami hibridnega vojskovanja v veliki meri prispevale k trenutni in prejšnjim krizam. In te politike bi bile zatrte in veliko manj rakotvorne, če bi Bosna in Hercegovina postala polnopravna članica Nata.

Prednost št. 2 – Reforme sodstva in boj proti korupciji

Čeprav nam je mednarodna politika vsilila volilno zakonodajo kot ključno vprašanje, medtem ko si sami ponavljajo mantro o koruptivni BiH družbi, je na domači ravni sodstvo najhujša rakava rana.

Milijonske kriminalne zadeve se obravnavajo, kot da bi šlo za rop na kiosku, že več let ni obtožnic za visoko korupcijo, najvišji sodni organi pa so dobro zaščitena vrsta pred kakršno koli kritiko in sankcijami. Medtem ko uradni Washington pošilja pravne in kazenske strokovnjake kot odposlance za boj proti korupciji v Bosno in Hercegovino, se na tem področju že predolgo ni nič spremenilo.

Državljani so postali talci sistema, v katerem se njihova usoda skoraj odkrito kupuje in prodaja za interese peščice družin in skupin okoli njih. In vse, kar pride na sodišče, se zavleče, banalizira in spremeni v medijsko farso, dokler ne izgine.

Zato bi morali vsi, ki prisegajo, da delajo v interesu Bosne in Hercegovine, razumeti, da je čas za rekonstrukcijo sodstva in izkoreninjenje korupcijske kulture, preden se to zgodi Bosni in Hercegovini.

Predvsem mislim na SDA, katere sedanje in nekdanje člane so glavni akterji večine škandalov, ki jih mediji le razkrivajo. Prav ta SDA, ki se poskuša postaviti v ospredje, bi morala končno začeti proces reform, če ne želi nekega dne izginiti s političnega prizorišča, požrta s sodnimi procesi.

Na drugi strani pa so koalicijski partnerji in državljanske stranke, ki bi v tej pro-bosanski zgodbi morale odločneje in jasneje delati na čiščenju korupcije. Deklarativno zagovarjanje in verbalni predlogi so izguba časa, vse stranke, ki želijo biti ta pro-bosanski blok, pa bi morale vztrajati pri reformi sodstva in celo pritiskati na SDA, da sama začne slediti takšnemu tečaju. Ker sicer nihče ne bo potreboval privatizirane države v krempljih kriminala, bodisi celotne ali v treh delih.

Evropska unija – prednost v čakanju

Prepogosto nas evropski uradniki v Bruslju učijo vrednot, ki smo jih na tem področju imeli že pred nastankom držav članic EU.

Na BiH je bilo glede njene evropske poti storjenega premalo, da bi za to krivili samo njih. Vendar je dejstvo, da bomo na vlak za Bruselj čakali skoraj še desetletje, vprašanje pa je, ali se nam bodo vrata odprla.

Zato reforme s evropske poti ne morejo in ne smejo biti pred vključitvijo v NATO in reformo sodstva. Te reforme bi morale biti tudi segmentirane, tako da bi prednostno obravnavale in reformirale področja, ki vplivajo na vsakdanje življenje državljanov BiH, nato pa vse ostalo.

Evropska unija se je izkazala za preveč nezainteresirano za reševanje velikih reformnih korakov, celo tisto, kar so storili, so storili zunaj lastnih načel, vodeni z željami določenih politik, ne pa s lastnimi presojami.

Odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice v primerih Zornić in Sejdić-Finci so mednarodni uradniki pustili ob strani, kar kaže, da jim konvencije in človekove pravice niso preveč pomembne.

Poplava konservativnih, protimuslimanskih in radikalnih tokov v EU se ni ustavila, kar bo državam, kot je Bosna in Hercegovina, še otežilo vstop. To vsekakor ne pomeni, da bi se BiH morala odpovedati svoji evropski poti; nasprotno, slediti ji je treba zaradi nujno potrebnih reform, ki jih prinaša.

Vendar pa je tvegano in destruktivno spodbujati evropsko zgodbo, medtem ko vse drugo v državi stoji in se krize množijo, ljudje pa bežijo. Zato bi morale pro-bosanske sile spremeniti politični diskurz in se bolj usmeriti k Severnoatlantski zvezi kot k Evropski uniji, ki se je postavila v nevarnost.