Irinej v božični poslanici pozval k ohranitvi pravoslavne vere za vsako ceno

(Patria) - Poglavar Srbske pravoslavne cerkve patriarh Irinej je v božični poslanici pozval k ohranitvi pravoslavne vere za vsako ceno.

Vernike je pozval, da je njihova sveta dolžnost nositi križ zgodovinskih dogodkov in preizkušenj v vseh lokalnih cerkvah kot skupnih, vendar je tudi sveta dolžnost in obveznost lokalnih cerkva, da se medsebojno spoštujejo in cenijo.

Božično poslanico patriarha Irineja prenašamo v celoti:

Tudi letos, Gospod, ko praznujemo slavni Utelesitev Božjega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, edinega Novega pod Soncem, vsi hitimo k Božji hiši, da se zberemo okoli Božjega Dete, Prečiste Bogomatere in Večne Device Marije ter pravičnega Jožefa.

To počnemo, da bi se naše duše ogrele s besedami svete Evangelija o resničnem dogodku Utelesitve in rojstva našega Odrešenika, Boga-človeka Jezusa Kristusa, ko so Nebesa in Zemlja vzklikala Njemu, Božjemu Dete: Slava na višavah Bogu in na Zemlji mir med ljudmi, ki so mu po volji!

O tem edinstvenem in slavnem Dogodku v zgodovini in v vseh svetovih, naš sveti cerkveni pesnik slavi: „Adam iz prahu je bil prvi udeleženec blagoslovljenega navdiha, nato pa je s kačjo zvijačnostjo postal podanik pogube, a vemo, da se je zaradi njega Beseda prilagodila ljudem. Devica, Ti si pred mejami smrtnih bitij rodila večno Besedo, ki je hotela iti skozi Tebe, zapečateni Skrinja, o neuničljiva Skrinja in Grm. Ti, Bog miru, si nam poslal Angela svojega Velikega Sveta, da nas pomiri in nas usmerja k luči spoznanja Boga. Kjer se je greh močno razširil, Ti si ponudila nepopisno milost, tako da smo vsi postali dediči Najvišje luči.“

Svojim duhovnim otrokom, našemu in danes mnogostradalnemu srbskemu narodu v domovini in tujini, mi, njihovi duhovni pastirji, želimo, da se pobožne misli in občutki tudi ob teh božičnih praznikih obilno in trajno naselijo v nas in da se vse naše življenje odvija v Bogu z vsemi svetniki. Tako torej, hodimo pred obličjem Svetega Save in vseh srbskih svetnikov in razsvetljencev naše svete avtokefalne Srbske Cerkve. Glavno je skrbeti za to, kako bomo živeli, da bi imeli vse naše svete prednike na svoji strani na Kristusovem pravičnem sodišču. Da bi nas oni priznali za svoje sledbenike. To je sveta dolžnost našega obstoja!

Dragi naši duhovni otroci, storimo vse, kar je v naši moči, da bo presežek naših vsakovrstnih dobrin namenjen zapolnjevanju pomanjkanja pri naših bližnjih, ki potrebujejo pomoč vseh vrst, predvsem pa naše bratske ljubezni. Božanski Maksim Spoznavalec nas tako uči: „Prizadevajmo si s treznim premišljevanjem uravnotežiti neenakost narave in s tistim, česar imamo v izobilju, dopolniti pomanjkanje drug drugega.“ To je všeč Utelesenemu Sinu Božjemu, ki se je poistovetil z najmanjšimi in najrevnejšimi. Zato, kdor njim to stori, to stori Njemu. Ali ni Božje Dete prišlo predvsem zato, da nahrani vsa usta in potolaži vsa naša srca?

Če se je Kristus zaradi nas utelesil in postal Božje Dete, umrl in vstal, ali ne bi vsa naša dejavnost na svetu, kot odgovor in povračilo Njemu, morala krasiti in nas delati prijetne Bogu? Za to potrebujemo vsi ponižnost in zavedanje, da smo sodelavci Boga in okrasitelji Cerkve.

Če ves svet leži v zlu strasti in grehov, in res leži, potem naj nihče ne sodeluje v njem, torej v delih teme! Na nebeški red stvari smo se zavezali mi kristjani, ne na red brez Božjih nebes in kljub nebesom. V skladu s eno pronicljivo besedo, v zvezi s temo svobode, recimo, da smo svobodni toliko, kolikor smo svobodni od greha in šele kot taki smo svobodni za bogoslužje. S tega stališča izhajajoč, in s kesanjem in ponižnostjo se utrjevanje, bomo lahko rasli tudi v Božjih krepostih. Duh Sveti nam bo omogočil, da sprejmemo poteze Kristusovega Obličja skozi ustvarjanje boguugodnih del. Tako bomo obirali sadove kreposti od Gospoda Jezusa Kristusa kot z Drevesa Življenja našega, – postavljenega sredi Cerkve kot Raj Sladkosti, – da se Njim hranimo tako v času kot v večnosti.

Glavno sporočilo tudi letošnjega božiča naj glasi, da je treba pravoslavno vero ohraniti in jo varovati za vsako ceno. Naše pravoslavno cerkveno Razodetje in Sveto izročilo nas učita, da je bogougodno izpovedovati vero v Utelesenega Sina in Besedo Božjo, Kristusa Boga-človeka, in skupaj s tem vero v Presveto Trojico! To daje luč našemu hoji po temi tega sveta, ki je ogreznjen v greh. Od te cerkvene vere je odvisno naše pojmovanje in sprejemanje svetlega Obličja Gospodnjega, popolne mere vseh stvari – Jezusa Kristusa, našega Odrešenika. V katerem rastemo in čigar slavnega Drugega prihoda upamo. Od celovitosti pravoslavne cerkvene vere končno zavisi tudi obstoj celotnega stvarstva. Tako potem iz te pravoslavne vere izhaja tudi možnost našega najpopolnejšega bogoslužja in bogoslužja v središču našega obstoja: v Sveti Liturgiji. Skozi njo naša Pravoslavna Cerkev živi in najpopolneje pričuje o našem občestvu z Božjim Detetom Kristusom.

Naša sveta dolžnost je nositi križ zgodovinskih dogodkov in preizkušenj v vseh lokalnih Cerkvah kot skupnih. Vendar je sveta dolžnost in obveznost tudi vseh lokalnih pravoslavnih Cerkva, da se medsebojno spoštujejo in cenijo. Torej, delavce v Gospodovem vinogradu, ne glede na njihove zasluge, je treba opominjati, da se nič ne stori brez sloge in enotnosti z vsemi ostalimi; nič na silo, da se ne bi raztrgal Kristusov nerokotni plašč, oziroma da se ne bi oskrunilo v nas Obličje Božjega Dete Kristusa. Povsod torej naj velja pravilo zdravljenja sebe in drugih na blag, resničen in svetopisemski način.

V našem letošnjem božičnem nagovoru, namenjenem našim zvestim svetosavskim otrokom, opozarjamo, da ne smemo pozabiti na našo Starodavno Srbijo (Kosovo in Metohijo). Do te svetinje moramo pristopiti kot do srbske zavezne misli, besede in dediščine – neločljive od našega narodnega bitja. Kajti prav o tem so s svojo krvjo pričevali zbori srbskih mučencev in novomučenikov vseh vekov. Danes ob božiču najslovesneje obeležimo spomin na kosovske, jasenovaške, gradinske in mučence z vseh drugih morišč. Mi jih prosimo za pomoč, da bi tudi sami osebno izpovedovali svojo cerkveno pravoslavno vero v Božje Dete Kristusa, do konca, ne da bi se bali o njih pričevati pred vsemi.

Življenjski problemi človeka današnjega časa, in zdi se, tudi prihodnosti, nas pogosto odvračajo, celo presenečajo. Tudi naš srbski človek se je danes, kot kaže, odločil, da s čedomorstvom prispeva k temu, da se bo na Strašnem Božjem sodišču človeštvo pojavilo razdeljeno, tako da bo en del, po številu pobitih otrok, prevladal nad številom drugega dela otrok, ki so se rodili in dobili priložnost živeti. Kako se s to dejstvom soočiti pred Božjim Detetom Kristusom, pred Njegovo Bogomatere, Večno Devico Marijo, in pred vsemi svetniki, je najbolj boleče od vseh naših vprašanj zdaj in tukaj!

Očitno obstaja tudi pripravljenost ustvarjalcev novega sveta, da nam iz rok iztrgajo naše posvečeno življenje v vsakem pogledu, tudi v pogledu samih spolov in krščanskega zakona, in nas uvedejo tja, kamor človeška misel in beseda, delo in človeška noga doslej niso stopili. Kljub temu pa tudi o tem obstaja beseda spodbude Božjega Dete Kristusa: „Kakšen je dobiček človeka, če pridobi ves svet, a svoji duši škoduje?“ Ena duša, ki se kesa in rešuje, je bolj dragocena od celega sveta.

Povezujoč praznovanje božiča in bogojavljenja v organsko vez, kot to upravičeno počnejo naši ikonograf in fresko slikarji, recimo tudi mi v zaključni besedi naše božične Poslanice to:

Naš Odrešenik Gospod Jezus Kristus je stopil v ta svet tako, kot je v starodavnosti stopil v Jordan. Takrat, ko je Janez položil svojo roko nanj, je ves greh pobegnil od Njega, kot voda reke Jordan. Isto se je dogajalo, ko so apostoli, škofje in duhovniki skozi stoletja polagali svoje dlani na glave vseh nas ljudi, ki so nas krščevali in vodili na pot poboženja. Blagoslovljeni ogenj – od katerega trepetajo heruvimi – smo tudi mi prejeli v sveti Tajni krsta, v tem kopeli ponovnega rojstva v Kristusu z vodo in Duhom. Tako smo postali nosilci vere v Sina Božjega in Božje Dete Kristusa, po daru smo dobili tudi možnost, da z Njim večno kraljujemo.

Zato je zelo pomembno, kako bomo mi živeli in celotno naše potomstvo in na čem bo gradilo dom svojega celotnega krščanskega obstoja. Ali na vodi, pesku, slami, ali na Kristusu, Kotnem Kamnu Cerkve in Doma Boga in Očeta našega, ki je v nebesih? Kajti vsa naša dela bodo na koncu preizkušena z ognjem Božje milosti!

Samo z blagoslovljenim ognjem preverjena dela, vključno z vsemi ljudmi osebno, bodo pokazala tako dela kot nas opravičene ali obsojene. Pokazala bodo vse nas ljudi kot prave ali odpadniške otroke Boga in Očeta, brate Edinorojenega Sina in Božjega Dete, in posode Gospoda Duha Svetega! Ali nas bodo pokazala kot zveste častilce Trojice Enosubstancialne in Enakovredne, Sočastne in Sokrasne?

Mi, zbrani okoli Božjega Dete v votlini Betlehemski, želimo najti tudi mesto v Očetovem naročju!

Naj zato tudi vse naše domove ogreva, in v Duhu Svetem veseli, nebeška himna Božjega Dete: Slava na višavah Bogu in na Zemlji mir, med ljudmi dobra volja!

Mir Božji, Kristus se je rodil!