INTERVJU Bernard-Henri Lévy: Sarajevo je rana na moji strani, ki se ne bo nikoli zacelila

Avtor: Armin Aljović

Francoski filozof, novinar in filmski ustvarjalec Bernard-Henri Lévy je eden najvplivnejših in najvidnejših intelektualcev našega časa. 

Je neizprosen in neutrudljiv kritik politikov in različnih družbenih pojavov, zlasti nacionalizma in populizma, kar po svetu sproža odzive. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil močno vpleten v kampanjo za mir med vojno v Bosni in Hercegovini. 

Danes Lévy z enako strastjo poziva k rešitvi Evrope pred volitvami v Evropski parlament 23. maja. 

V pogovoru za bosansko-hercegovško tiskovno agencijo Patria je Lévy ob robu svoje gledališke predstave 'V iskanju Evrope' v Sarajevu 13. maja spregovoril o odzivih, ki jih je sprožil s tem, ko je predsednika Predsedstva BiH Milorada Dodika označil za 'Putinovo lutko', o usodi Bosne, če na evropskih volitvah zmaga desnica. Razkriva tudi, kako je Sarajevo postalo večni navdih francoskemu filozofu...

Medtem ko Sarajevo pričakuje vašo gledališko predstavo 'V iskanju Evrope', ki bo naslednji ponedeljek na sporedu Narodnega gledališča Sarajevo, vas iz urada Milorada Dodika še naprej napadajo mediji. Nedavno ste ga označili za 'populista' in 'eno od Putinovih lutk'. Kako se počutite ob teh napadih?

- Počutim se, da potrjujejo mojo tezo. In sicer, da med liberalci in neliberalci stoji Sarajevo, tako kot je stalo že prej. Dejstvo, da me napadajo Dodikovi ljudje in da to počnejo tako nesramno, potrjuje, da obstajata dva tabora v Evropi. In da med tema dvema taboroma mejo še naprej določa vprašanje Sarajeva. Jaz nisem problem. Problem je, da nekdo, kot je Dodik, sedi na Alijinem mestu Izetbegovića. To je svetoskrunstvo, bogokletstvo duhu Bosne in neizmerno žalostno. Vem, da gospod Dodik tako sovraži Sarajevo, da ne bo prišel v mesto, temveč bo svoje predsedniške funkcije opravljal preko videokonference. A to ni pomembno. Simbol je tam.
 
Vaš znameniti 'Manifest za rešitev Evrope' in vaša predstava 'V iskanju Evrope' opozarjata na možne posledice populizma za celotno celino. Bi lahko Bosna in Hercegovina bila končna posledica vse večjega populizma v Evropi? Nekoč ste nasprotovali delitvi Bosne in Hercegovine. Vendar je njena delitev še vedno na nekaterih agendah, kot v devetdesetih letih.

- Pred petindvajsetimi leti sem bil proti vsemu, kar se zdaj dogaja. Idiotskost Daytonskega sporazuma. Sramota mirovnega sporazuma, ki je blagoslovil delitev države. Bosna in Hercegovina, ki ni bila le žrtvovana, ampak tudi raztrgana. In vojni cilji Srbov doseženi, kljub njihovemu vojaškemu porazu. To je Daytonski sporazum formaliziral. In to se je danes ponovno pojavilo. Prav imate, ko opažate, da populizem v Bosni, ki je bil model sobivanja in demokracije, zmaguje. To je bil liberalizem izražen kot država. Danes se nihalo premika v drugo smer in tudi Bosna morda postaja zgled neliberalnega zdrsa. 
 
Dodikova svetovalka, filmska režiserka Emir Kusturica, vas je obtožila, da ste vojne prizore snemali v Franciji in jih predstavljali kot slike obleganega Sarajeva... Vendar se lahko prebivalci Sarajeva spomnijo, da ste v vojno prizadeto Sarajevo prihajali ducat krat, vaš prvi obisk pa je bil v najtežjih dneh junija 1992... Kako bi se radi odzvali na njegove obtožbe?

- Kakšen odgovor bi bil ustrezen soočen s takšno žaljivo neumnostjo? Prav imate, ko omenjate, da se prebivalci Sarajeva dobro zavedajo resnice. Videli so me med vojno. Vedo, da sem bil eden izmed njih in ostajam eden izmed njih. Vedo, da sem eden tistih – pravzaprav eden izmed mnogih – ki so se postavili na njihovo stran med srbsko agresijo na Sarajevo. Torej, kako naj se odzovem na takšno količino neumnosti? Resnični problem je med Kusturico in Kusturico. Problem je strašljiv zdrz človeka, ki je bil pravi umetnik in je postal pes čuvaj neliberalizma in putinizma. To je zelo žalostno videti. Obstajajo drugi primeri v zgodovini literature in filma. Toda ta specifičen primer, primer Kusturičevega zdrsa in njegove spreobrnitve v sužnja diktatorja in diktatorjev na splošno, je najbolj spektakularen primer, za katerega vem. Toda Kusturičin problem mi osebno ni niti najmanj pomemben. 
 
Veliko časa in energije ste posvetili med vojno v Bosni – pozivali ste k miru. Ostajate zavezani povojni Bosni in Hercegovini. Nedavno ste izjavili, da bi nekatere institucije iz Bruslja preselili v Sarajevo, pri čemer ste se sklicevali na njegovo dediščino evropske civilizacije in multietničnosti. Vendar vas radikalni nacionalisti preganjajo zaradi Sarajeva. Ali ni tako?

- Ja, res je. Tako pač je. Res je, da mi ljudje zamerijo Sarajevo. In res je tudi, da je Sarajevo rana na moji strani, ki se ne bo nikoli zacelila. Kot pravim, tako pač je. Ljudje mi očitajo Sarajevo in jaz ne morem pozabiti Sarajeva. Vidim ga kot simbol in kot zgled. In to je nekaj, za kar me v Evropi ne odpuščajo. Ali očitno, na Pale. Ponavljam, tako pač je. In to le krepi moje razmišljanje. Res je, da se moja predstava konča, kot pravite, torej s spodbudo, da v vsako od bolnih evropskih institucij vnesemo malo Sarajeva, malo Bosne. In s spodbudo, da bi se Evropska komisija sama preselila v Sarajevo. Seveda je to provokacija, a ni le to. 
 
Sarajevo – navdih svetovno znanemu filozofu in nočna mora mnogih politikov v Bosni in Hercegovini (in drugod). Vaš komentar, prosim.

- Isti komentar, prijatelji! Med filozofom, ki sem jaz, in politiki, na katere se nanašate, je prepad. In ta prepad ima obliko velikega malega mesta Sarajevo in velike male države Bosne. Torej, prav iz istih razlogov slavim Sarajevo in ultra-nacionalisti, slabi pastirji Bosne, skorumpirani politiki na Putinovih plačilnih seznamih, mesto sovražijo. Ne pozabimo, da je Dodik, ki je po institucionalni ureditvi države trenutni predsednik Bosne, nekdo, ki sovraži Bosno in tega nikoli ni skrival, kar veliko pove o absurdnosti Daytonskega procesa. To absurdnost sem začutil že od začetka. Spomnim se, kako me je Alija Izetbegović poklical iz svoje sobe v Daytonu in mi rekel, da je sporazum slab, vendar ga bo moral podpisati. Spomnim se, da je rekel, citiram, da ima pištolo na glavi in da jo drži Richard Holbrooke. No, imel je prav. Vedel je, da se bo nekoč vse izšlo tako, kot se je. Vedel je, da Dayton pomeni možnost, da Dodik vodi Bosno, da sedi v svoji pisarni, v isti pisarni, kjer so se prelile solze napadene Bosne in Hercegovine.
 
Kakšen je vaš vtis, po preteku 25 let, ali se ljudje v Bosni in Hercegovini zavedajo, kaj ste storili zanje med vojno in po njej? Vi in nekatere druge glasove francoske intelektualne elite, kot so Pascal Bruckner, Andre Glucksmann, Francis Bueb itd.

- Res ne vem. Izvedeli bomo v ponedeljek. Videli bomo, kdo se bo udeležil Narodnega gledališča Sarajevo. Videli bomo, ali se bo kdo sploh udeležil! Upam, da mlajše generacije cenijo žrtve, ki so jih prinesli njihovi starši. In upam, da vedo, da so njihovi starši imeli brate in sestre v žrtvovanju. In da sem bil med njimi jaz, Glucksmann, Bueb in še nekateri drugi. Mislim pa, da vedo. Ljudje nimajo spomina, vendar ne do te mere. Za nas, zame, je bila Bosna in Hercegovina kot Španska državljanska vojna. Izgubljena vojna, kot vojna v Španiji. A vojna z izjemnim pomenom, z ogromno simbolno vrednostjo! Upam, da nove generacije to vedo. Če ne, bo to pomenilo, da so povsod zmagali amnezija, čisti materializem, odsotnost smisla in nihilizem. Ne morem si predstavljati. Ne morem si predstavljati, da so vse te solze, vse prelite kri, vse izgubljene upe – ne morem si predstavljati, da je bilo vse to zaman. A kot pravim, videli bomo. Ponedeljek zvečer je naše srečanje s spominom – in s častjo. V iskanju Evrope v Sarajevu. Pustolovščina se je začela v Sarajevu. Konča se – začasno – v Sarajevu. 
 
Je bosansko-hercegovska družba storila dovolj v smislu 'vračanja' svojim prijateljem in ali je storila dovolj, da bi pridobila nove prijatelje? Kako lahko BiH vrača? Ali bi lahko ta majhna država preživela brez velikih prijateljev po vsem svetu?

- Bosna je seveda storila dovolj. Osebno sem bil odlikovan s strani Alije Izetbegovića. Pred nekaj leti so me razglasili za častnega državljana mesta. Ko je Alija umrl, so me prosili, naj izrečem govor, in vodil sem francosko delegacijo na njegovem pogrebu. Torej, ja, kar je bilo treba storiti, je bilo storjeno. Vsekakor ne zahtevam nič več, nič več kot tisto, kar mi je bilo že dodeljeno, kar me je v vsakem primeru ganilo do solz. A predvsem bi vam rad povedal to. Mi, mednarodni, smo vam dali malo. Vi, Bosanci, ste nam dali veliko. Dali ste nam podobo veličine. Zgled upora. Podobo Evrope v malem. In to darilo je neprecenljive vrednosti. To je pomen predstave, njeno najgloblje sporočilo. In zato ta predstava, ki jo predstavljam od mesta do mesta, nosi skrivno ime Sarajevo. Ali pa morda ni tako skrivno. Ime Sarajevo sije v srcu predstave. To ime sem slavil, vzklikal in objokoval na evropskih odrih. Ker imenu Sarajevo, njegovim prebivalcem, vsa Evropa dolguje neizmeren dolg. Ne pravim, da prebivalci Sarajeva živijo v skladu s tem, česar govorim o njih. Ne pravim, da živijo v skladu s tem, kar so bili in kar nekateri še vedno so. A tako pač je. Obstaja ideal Sarajevčanov. In ta ideal, ponavljam, si zasluži neizmerno občudovanje. In neizmerno hvaležnost. Pred Sarajevom molim. In prosim za odpuščanje.
 
Kako bi izgledala Evropa, če bi na oblast prišlo desno gibanje?

- No, Evropa bi izgledala kot današnja Bosna. Tudi v tem smislu bi bili v ospredju. Ker bi meje Evrope še vedno obstajale. Institucije Evrope bi še vedno obstajale. Streha in stene hiše bi še vedno obstajale. Toda namesto demokratov na čelu, namesto demokratov, levih ali desnih, v parlamentu, bi imeli vse, kot je Dodik. Dobro si oglejte Dodika, ki predseduje predsedstvu Bosne in Hercegovine. Tako bo izgledala Evropa, če bodo neliberalci prišli na oblast kasneje ta mesec. In prav zaradi te podobnosti, prav zaradi vodilne vloge Sarajeva, zaključujem to evropsko turnejo v tem mestu. Turnejo sem začel v Milanu. Peljal sem jo v Prago in Budimpešto, Rim in Lizbono ter mnoga druga mesta. Uradni zaključek bo v Parizu, čustveni zaključek pa je tukaj v Sarajevu. In to počnem, ker je Sarajevo danes resnično temna luč, ki sveti v noči.