Intermedialnost v prozi Karima Zaimovića

Karim Zaimović (Sarajevo, 6. maj 1971. - Sarajevo, 13. avgust 1995.) je bil bosanskohercegovski novinar in pisatelj. Po končani sarajevski Prvi gimnaziji leta 1989 in odsluženju vojaškega roka je vpisal Akademijo likovnih umetnosti, s katere se po nekaj mesecih preusmeri na študij primerjalne književnosti Filozofske fakultete v Sarajevu. Že od najzgodnejše mladosti se intenzivno ukvarja z risanjem in neumorno bere, zlasti književno literaturo.

Že v teh letih se pri njem razvije velika ljubezen do stripa, zaradi katere preraste v vsestranskega poznavalca domačega in svetovnega stripa, tako da je napisal več dragocenih člankov, kritik, osvrtov in recenzij s tega področja. Zelo zgodaj se začne ukvarjati z novinarstvom (z manj kot 15 leti sodeluje na Radio Sarajevu). Piše o filmu, stripu, likovni umetnosti in kulturi na splošno, v mnogih revijah, tednikih in dnevnikih (Naši dani, Lica, Vidici, Quorum, Kvadrat, Patak, Slobodna Dalmacija, Nedjeljna Dalmacija, Književna revija, Mladina, Start, Erasmus, Oslobođenje, Večernje novine, Avaz, Ven, Sineast, Fantom slobode, Dani). Bil je stalni sodelavec Neodvisnega radia Zid, v predvojnem obdobju pa je občasno sodeloval s Tretjim programom TV Sarajevo in programi Radio Sarajeva. Ves čas vojne je preživel v Sarajevu.

Po demobilizaciji iz Armade BiH v reviji Dani ureja področje kulture. S Semezdinom Mehmedinovićem ustanovi revijo za kulturo Fantom slobode, kjer opravlja funkcijo namestnika glavnega urednika. Piše kratke zgodbe in scenarije. Ostala sta mu v rokopisu, nedokončana, dva romana. Umrl je 13. avgusta 1995. zaradi posledic ranjevanja – kot civilna žrtev enega od mnogih obstreljevanj Sarajeva.

Tajna džema od malina je edina, posthumno objavljena, knjiga proze Karima Zaimovića. Enajst zgodb združuje isto poetično, postmoderno usmeritev, kar je kot pavšalna kvalifikacija večkrat ponovljeno bolj ali manj v vseh osvrtih na to knjigo, brez poglobljenih analiz o rodoslovju te postmodernosti. Posebnost Karimove proze izhaja iz intermedialnosti, ki se kaže na več ravneh in na dveh dominantnih nivojih: na prvem, v praksi manj prisotnem, v obliki intermedijskih premikov literature na radio in radia v literaturo; in na drugem, splošnem, v obliki interpolacij dramaturških, naratoloških in tematsko-motivskih znakov stripa v literaturo.

Po splošni definiciji je „intermedialnost postopek, s katerim se strukture in materiali, značilni za en medij, prenesejo v drugega; eden od teh medijev je običajno umetnost“. Na prvi intermedialni ravni Karimove proze, na relaciji med radiem in literaturo, imamo vpliv enega ne-umetniškega medija v umetniški izraz, in obratno, medtem ko na drugi ravni imamo postmoderno, netransparentno razmerje med dvema umetniškima medijema, stripom in literaturo.

Večina od enajstih zgodb iz Tajne džema od malina je nastajala v okviru oddaje Josif i njegova braća, ki jo je Karim Zaimović urejal na Radiu Zid. Tako vsaj piše v Karimovih zgodbah, mi pa nismo pristojni, da temu ne bi verjeli. Za svet zgodbe je nepomembno, ali se je njeno radijsko življenje zgodilo resnično ali literarno.

Ilustracije radi, tukaj je, kako se v Karimovih zgodbah pojavlja radijski kontekst zgodbe:

„V nocojšnji oddaji serije „Josif i njegova braća“, bomo poskusili odgovoriti na to. (...) V nocojšnji oddaji cikla „Josif i njegova braća“ na Radiu Zid Sarajevo... (...) Dejstvo, da je kontejner, natančneje rečeno vrsta modificiranega kovčka, v katerem so bile skrite slike, nosil oznako Tretjega rajha, me je spomnilo na situacijo, v kateri sem se znašel ob eni prejšnji preiskavi, vodeni za potrebe oddaje „Josif i njegova braća“. (...) To zgodbo rekonstruiramo v nocojšnji izdaji oddaje „Josif i njegova braća“. (...) Danes zvečer, v osemnajsti oddaji cikla „Josif i njegova braća““

(...) Vse Karimovih zgodbe so pripovedovane v prvi osebi, avtorski pripovedovalec je tisti, ki sproža in razpleta zgodbo, nanj se lepijo uganke in skrivnosti, on jih spremlja ali razrešuje, prav tako kot Dylan Dog, od katerega se razlikuje le po profesionalnem položaju: prvi je bivši policist, Karim pa novinar, raziskovalec, pisatelj, ki o rezultatih svojih domnevnih raziskav obvešča javnost preko radijske oddaje. V Karimovih zgodbah se prepletajo motivi in tematska zanimanja piscev scenarijev za stripe Marti Misterija in Dylan Dog, ki so v osnovi postmoderna, kulturalna in interdisciplinarna, s tendenco prehajanja tudi v literaturo. Na primer, dve leti po Karimovi smrti, Carlo Abrosini objavi strip Napoleone, ki še globlje ponira v okultna in paranormalna prostranstva. „Napoleone ima možnost, da dostopa do kraja preko svoje moči sanj in tako pride do zaključkov in odkritij, ki jih sicer ne bi mogel spoznati. V vsakdanjem življenju živi s svojimi sanjami in jim daje enako pomembnost kot dogodkom in stvarem v resničnem življenju.“

(...) V namen naše, z skromnimi ambicijami določene, raziskave, smo na bolšjem sejmu kupili tri zvezke Marti Misterije in štiri zvezke Dylan Doga, v upanju, da bomo zadovoljili iskalno intuicijo in v njih, vsaj v namigih, našli ujemanja s Karimovo prozo. In nismo bili razočarani. Kdo ve, kam bi nas pripeljala obsežnejša raziskava?! No, tukaj je nekaj pomenljivih situacij iz Karimovih zgodb, katerih pandane smo našli v stripih.

V zgodbi Človek s Šiljinim obrazom, kot smo že ugotovili, so namigi poetike kulturalnega stripa. Zgodba o Jakobu Esaloviću, slikarju, ki je na svojih platnih napovedoval dogodke, je morda najbolj očiten primer poetike prepletanja psevdo-fakto-grafskih in stvarnih elementov. V zvezku Marti Misterije, pod naslovom Hiša na meji sveta, se glavni likovi srečajo s slikarsko vizijo groze.

Na drugi strani, slike Jakoba Esalovića povzročajo podoben učinek, napovedujejo krvave zgodovinske dogodke, na pariškem Bulevarju De Kapisin v kleti

„Takratnim zdravnikom ni veliko pomenila nepovezana zgodba obolelega hotelirja o strašnih slikah, ki so, ko je vstopil v sobo, z vseh strani „nasrnile“ nanj, ga obule s svojimi grozljivimi prerokbami.“

V zgodbi Čudo neviđeno pisatelj sledi eni knjižici skromnega obsega in čudnega naslova, ki razkriva obstoj sarajevskega vampirja.

„Pisatelj knjigo začne z poročilom o tem, kako se je konec leta 1913 v Sarajevu zgodilo več nerazjasnjenih umorov, za katere se je policija trudila, da ne bi prišli v javnost.“

(...)

Zadnja zgodba v zbirki je nedokončana in uredniki so jo naslovili (Brez naslova), s čimer so v oklepajih dali vedeti, da je vse ostale zgodbe naslovil avtor. Vendar, čeprav se zgodba končuje z nedokončano povedjo, deluje dokončana, saj je njen narativni lok priveden do konca. Na ravni intermedialnosti, v nobeni zgodbi kot v tej radijski kontekst ni tako funkcionalen. V prejšnjih, radio je le medij, preko katerega pisatelj sporoča rezultate svojih „raziskovalnih poslov“. Tukaj pa je radio agens dejanja, svojevrstna pozornica za raziskovanje življenjskih poti dveh Sarajevčanov, Aleksandra Antonijevića in Karima Zaimovića, izbranih s sistemom računalniškega žrebanja, katerih edina podobnost je, da so se rodili istega leta. Radijsko raziskovanje sproži celotno verigo koincidentnih dogodkov:

„Ampak, naključje, čisto naključje je hotelo, da Aleksandar Antonijević obstaja in da ravno v tistem trenutku oddajanja oddaje posluša svoj življenjepis v oddaji „Josif i njegova braća“. (...) In, eto, vse je bilo pripravljeno za zaključni čin igre naključij, naključja, ki je v tkanju usode eno nit popustilo, da bi drugo zategnilo.“

(Celoten esej „Intermedialnost v prozi Karima Zaimovića“ mr. Fatmira Alispahića si je mogoče prebrati na https://www.youtube.com/user/TvTuzland)