INSTITUCIONALNI PREGON POVRATNIKOV Kako politike v RS vedo, da napad na Memiševe ni motiviran s pripadnostjo narodu, ne vedo pa, kdo je napadalec?!

Piše: Rasim Belko

---

V poskusu prikriti položaj nesrškega prebivalstva v entiteti RS, zlasti pri napadih na Bošnjake ali Hrvate, se oblasti manjnšega bosansko-hercegovskega entiteta poslužujejo manipuliranja z resnico. 

Ko izvajajo pregon bošnjaških in hrvaških prebivalcev RS preko entitetnih organov, kot sta MUP RS in druge institucije, takrat kot izgovor uporabljajo lažni boj proti terorizmu, lažno zaščito zakona ali nekaj drugega, kar se v normalnih družbah jasno imenuje pregon manjin.

Institucionalni pregon

Toda institucionalni pregon, ki ga vodi politična volja etnično čistega ozemlja, kot nadaljevanje vojne politike in ciljev, je ena zgodba, težka, a preveč znana. Zgodba, o kateri je bilo veliko povedanega in zgodba, ki v drugem entitetu povzroča soglasno obsodbo. Dalje nič od tega, saj se reakcija iz Federacije na napade na Bošnjake in Hrvate v RS zmanjša na prošenje OHR-ja, EUFOR-ja in še koga tujca, da zaštitijo stareše, ki so si upali živeti v RS.

In seveda verbalne obsodbe, ki so enotne in ponavljajoče, s čimer so na koncu tudi provokativne do samih žrtev sistema v entiteti RS. 

Toda v primeru družine Memišević, Ajše in Fadila, je izostala celo ta grozljiva verbalna obsodba napada. Vse pod mantro, da gre za zločin iz koristoljubja, ne iz nacionalnih pobud. O zmotnosti razlogov, zakaj se tako misli, nadalje, toda prej moram in moram, zaradi tistih, ki še vedno živijo v RS, pozvati vse, ki bi morali reagirati, pa tega niso storili. 

Bošnjaki v entiteti Republika srbska niso nikakršni bošnjaški, anamonini kopilad, ki jih je treba v Sarajevu obravnavati kot izumirajočo vrsto nadloge. Niso nikakršni pustolovci, ki jih je treba oboroževati z govedom in traktorji, niti niso vsi rojeni, da bi delali v rastlinjakih in hlevih. Takšna percepcija iz Sarajeva od leta 1996 je masovnost vrnitve v RS zmanjšala na sledi bošnjaškega in hrvaškega naroda na 49 odstotkov ozemlja.

Izostala je reakcija tudi od predstavnikov mednarodne skupnosti, ki so milijarde dolarjev in evrov davkoplačevalcev EU in ZDA vrgli v reko očakovanja, da bo to nekoč država, v kateri bo multietničnost razširjena po vsej državi. 

Od vseh bojev za to, da bi se rezultati etničnega čiščenja pri ustvarjanju entitete RS kolikor toliko zmanjšali, je ostala le prazna želja, prazne kasabe in mesta, kak starši. Ostalo je pravzaprav tisto, kar je bilo tudi zacrtano v načrtih mednarodno obsojenih zločincev. 

Ostale so tudi institucije, ki so jih ustanovili ti zločinci. Takšne institucije so danes v dominantni vlogi izvajanja pregona nesrškega prebivalstva v entiteti RS. In tu se vračamo na vprašanje, kako MUP RS in tamkajšnji in tukajšnji politiki vedo, da napad na Memiševiće ni bil motiviran z nacionalno mržnjo in nestrpnostjo?

Kako vedo, da gre za koristoljubje, če so po vsem tem v 24 urah izpustili osumljenega napadalca - tatu. Kaj pa, če so napadalci na Ajšo in Fadila Memišević četniki, ravnogorci, ki se redno zbirajo v in okoli Višegrada? Kaj pa, če so to pripadniki SNSD-ja, SDS-a, PDP-ja, Vukanovićevi ali Konakovićevi, ker vidim, da tudi Sofović iz NIP-a pripoveduje zgodbo, ki je enaka tisti, ki jo pripoveduje srbski MUP.

Znamka težke preteklosti

Nisem jaz povratnik, jaz sem Višegračan, bo rekel Sofović na neki televiziji, ko bo komentiral situacijo z Memiševići. Mogoče on res ni povratnik, saj je težko, da povratniki v Višegrad nosijo zastave Republike srbske z oznako SDS-a ali katere druge srbske stranke. Povratniki v Višegrad nosijo znamko težke preteklosti, pregona, umorov in strahu, da se usoda njihovih najdražjih ne ponovi zdaj. Kot se je ponovila Memiševićem. In neštetim drugim po manjem entitetu. 

A ponavljala se je usoda aretacij in maltretiranj, o katerih smo pisali v več primerih. In ni dvoma, da se bo pregon bošnjaških in hrvaških povratnikov nadaljeval, ker za tem pregonom ne stoji nikakršno koristoljubje, niti kakršen koli mali tat in kriminalec. 

Za temi napadi stoji uradna politika v RS, ki jo vodi Milorad Dodik in njegov SNSD, ki desetletja ustvarja atmosfero strahu, sovraštva in napetosti. 

A liki, kot je Bojan Prodan, so jim popolna maska, da pokrijejo krvoločnost svojih načrtov, ki so nastali že 9. januarja, ki jih izvajajo in danes. 

A da je vse sistematično, dokazujejo policijske akcije, usmerjene na “teroriste” (seveda Bošnjake), po katerih ni obtožnic ali pa padajo. Komunalne in druge službe “terorizirajo” Bošnjake in Hrvate, ki si upajo ustvarjati posel tam, kjer sta Karadžić in Mladić gradila državo srbskega naroda. 

Morili so jih, kamnili, streljali nanje in ranjevali z istim namenom. Zato ne gre dvomiti, da je bil tudi napad na Memiševiće nacionalno motiviran. A trditev, da gre za koristoljubje, ne more obstati, ker MUP in Tožilstvo Vzhodno Sarajevo trdita, da ni dokazov, ki bi Prodana povezovali z napadom v Omeragićih pri Višegradu. 

Dokazi zagotovo obstajajo in povezujejo nekoga drugega, toda ti dokazi očitno ne zanimajo Tožilstva v Vzhodnem Sarajevu. Zakaj bi jih tudi zanimalo, saj se niso borili za RS, v kateri bodo živeli Bošnjaki muslimani in Hrvati katoliki. 

Kaj imajo oni tam iskati na srbski zemlji?