Ljudje ali zveri

Piše Edin Urjan Kukavica

---

Ali smo resnično potrebovali virus, ki se prenaša z živali na človeka, s katerim živali živijo, človek pa umira, da bi spoznali, da je človek dosegel dno evolucije in se iz človeka – morda nepovratno – spremenil v zver? Malo nam je – kot človeštvu – pokazateljev, da smo že zdavnaj zanemarili in se odrekli vsem značilnostim civilizirane človeške družbe; najprej smo se tisočletja ubijali v boju za Boga, češ da je Bog, po božji volji, samo na strani zmagovalcev, nato pa smo se, potem ko smo se razdelili na narode, ljudstva, plemena, tropine in črede, začeli bestialno klati in ubijati, vzpostavljajoč le en zakon: zakon močnejšega, ne da bi nam bilo več mar, na čigavi strani je Bog, temveč smo močnejšemu priznavali božanske pravice in prerogative.

Se kaj naučimo, vsaj mi, v tem mikrosvetu, ki se imenuje Bosna in Hercegovina, iz tega, kar se nam dogaja, ali pa se samo poskušamo rešiti konstitutivne glave? Globalne spremembe niso več tako daleč, da bi bile na vidiku, ampak trkajo na vrata; tisti, od katerih pomoči smo se neupravičeno nadejali, so uredno zaprli meje, ustavili izvoz in nam obrnili hrbet, rešujoč svoje neokolonialne glave pred pošastjo, ki so jo – če je že niso sami povzročili – z malomarnostjo pomagali nekontrolirano razširiti in potrkati tudi na njihova vrata. Ali ne napovedujejo police naših trgovin in nakupovalnih centrov, polne izdelkov proizvajalcev, o katerih nismo nikoli slišali – kmalu, sem prepričan, tudi lekarne, polne zdravil sumljivega izvora in še bolj sumljive sestave – spremembe le v naslovih centrov moči, medtem ko bodo odnosi ostali popolnoma isti?

Nas vse to ne poziva k učenju? In kako se pravzaprav uči? Z poskušanjem, grešenjem, popravljanjem ali opazovanjem drugih, kako poskušajo, grešijo, se popravljajo in napredujejo!? Se res kdo uči na tujih napakah ali samo in izključno na svojih? Če se zgodovina ponavlja tistim, ki ne pomnijo, pozabljajo in znova poskušajo... se je res kdaj kdo česa naučil?

Korona virus, COVID-19, SARS CoV-2, kakorkoli se že imenuje, bo prišel in minil, tako kot so minili tudi prejšnji šest živalskih virusov, s katerimi smo bili kot ljudje opozorjeni, da drsimo v nečlovečnost. Vendar nas vse te stvari, ki z drobnimi namigi napovedujejo, da pot, po kateri smo do sedaj kolektivno, in še posebej posamezno, hodili, ni dobra in ni prava, in da je skrajni čas, da se od skrbi za vse tisto, na kar ne moremo vplivati, in kar ni tako pomembno, obrnemo k tistemu, na kar lahko, in kar je za nas najpomembnejše: k sebi! In to ne samo ali ne več v oblačilih in čevljih, avtomobilih in denarju... ampak v telesni kulturi kot indikatorju, kulturi življenja kot celoti kot disciplini in duhovni kulturi kot rezultatu. Zakaj bi nas karkoli, celo virus, ustavilo pri tem, da ne začnemo graditi spodobne družbe od sebe?

Razlogov za takšno odločitev je več, kot jih lahko prenese ena kolumna, od teoloških, eshatoloških, preko socioloških in politoloških do sebično človeških. Pred in po vseh je tisti, da Bog – in veliko nas tukaj trdi, da veruje v Boga – ne bo spremenil stanja ljudstva, dokler to ljudstvo ne spremeni odnosa do sebe in ultimativno tudi do Boga. V njem, v tem „razlogu“, se skriva in razkriva opredelitev človeškega bitja, ali bo postal človek ali bo (p)ostala žival.

Zaenkrat naj nam bo kot končno jasen pokazatelj dovolj dejstvo, da je edina učinkovita strategija boja proti temu virusu tista, pri kateri se „mora okužiti do 80 % prebivalstva, da bi skupnost razvila kolektivni imunski odziv, kar se med strokovnjaki imenuje „strategija črede“? Dvomi. Kakorkoli že, če pandemija pošilja kakršnokoli sporočilo, iz katerega se je treba naučiti, potem je to brez vsakega dvoma: Ali boste živeli kot ljudje ali boste umrli kot zveri!