Ingrid Divković, pisateljica bosanskih korenin: Neverjetno je, na kaj vse smo pripravljeni za pest moči

Mlada Riječanka bosanskih korenin je že v naslovu svojega avtobiografskega prvenca 'J..e li vas ego?' pokazala, koliko ji pomeni svoboda. Magistrica hrvaščine in filozofije, pisateljica in blogerka že vlada regiji kot neokronana kraljica samopomoči in se smeji v obraz hinavščini ter drugim človeškim pomanjkljivostim. Njena prva knjiga je doživela že 4. izdajo, njeni mojstrsko napisani citati pa se neusmiljeno kopirajo in delijo prek družbenih omrežij, piše bh. novinarska agencija Patria.

Na nedavno održani promociji njene knjige v sarajevskem Buybooku smo spoznali Ingrid – takšno, kot je, razgaljeno, brez nazivov. Neposredna, a ne nesramna, prijazna in topla, a ne podilazeča, Ingrid Divković pritegne pozornost, ker stvari imenuje s pravimi imeni in ker sebe rada deli. Ingrid Divković je zagotovo pionirka novega vala upora proti lažnemu življenju, ki nam ga vsiljuje – ego.  

V ekskluzivnem intervjuju za Patrijo Ingrid govori o egu, strahu, javnosti, moških in svoji naslednji knjigi.

Patria: Vaša prva knjiga je avtobiografska. Kako je do tega prišlo?

Divković: Res je. To je moja prva knjiga in po vsem sodeč avtobiografska. A prej bi ji dodelila kategorijo intimna izpoved, dodajajoč, da je ta knjiga iskreno pričevanje o eni ženski resnici in navsezadnje o eni izbiri, ki jo vsi delamo vsak dan. Knjiga je nastala tudi po zaslugi te izbire – življenja brez ali z gospodom Egom. Treba je bilo izbrati stran. 

Patria: Ste kdaj imeli strah pred izpostavljanjem svoje intime v včasih okrutni javnosti? Se je javnost izkazala za okrutno?

Divković: Strahovi so nenehno v nas in vsak se z njimi spopada na svoj način. Zame so moji strahovi od nekdaj predstavljali nekakšen izziv, nek nekakšen notranji pogon, ki me je gnal naprej. V varnem pristanu je lahko srečen vsakdo, treba se je odločiti in zapluti v neznana morja. Javnost je takšna, kot je, in vedno bo, ne glede na to, što počnemo, okrutna. Jaz sem oseba, ki na okrutnost odgovarja z ljubeznijo, zato sem tudi nezanimiva vsem tistim, ki iščejo odgovor na to okrutnost, pa ga ne dobijo.

Patria: Kako izgleda življenje z zdravim egom?

Divković: Verjamem, da je življenje z zdravim egom tisto življenje, v katerem človek živi resnično, ne pa izmišljeno verzijo sebe.

Patria: Zakaj ste se odločili pisati o egu – je to problem današnjega časa?

Divković: Mislim, da me je zgodba o egu pravzaprav izbrala, ne jaz njo. In da je ego kot takšen le eden od mnogih problemov, s katerimi se srečujemo v današnjem svetu. Vendar pa sem vse bolj prepričana, da se iz morja problemov, v katerem nespretno plavamo, dviga en velik strupen mulj, ki se imenuje EGO. Neverjetno je, što vse smo pripravljeni storiti za pest moči. Vse, da bi bili v očeh drugih večji, vrednejši, močnejši. Nase smo povsem pozabili.

Patria: Imate ambicijo postati balkanska kraljica samopomoči? Kakšna je vaša ambicija nasploh?

Divković: Imam samo eno ambicijo, in to je, da bom srečna. Da bom pisala in da bom v tem stanju našla srečo in zadovoljstvo. Ne potegujem se za nikakršne nazive. Potegujem se za to, da bom in ostanem človek.

Patria: Kaj nas naredi ego?  

Divković: O egu (v svoji knjigi) ne govorim psihološko, temveč na običajen, življenjski način. Zame ego ni matematična formula niti rezultat psihofizičnega sistema. Zame je ego več od tega. Prijatelj in sovražnik hkrati. Je nekdo, ki je sposoben gledati naše propadanje. Gledati, se smehljati in ne storiti ničesar.

Patria: Mojstrica ste pisane besede. Igrate se z besedami. V knjigi pravite, da sicer radi igrate igre. Na šta ste pri tem mislili?

Divković: Res je, rad igram igre. Všeč so mi ljudje, ki se življenja ne lotevajo na skrajno resen na čin, temveč nekako veselo, otroško, brez fige v žepu. Mislim, da strah ubija otroka v nas. Ubija tisto resnično in kreativno. Mislim, da smo pozabili igrati. Da smo se zaprli v štiri stene svojih predsodkov. In da v njih najdemo tolažbo za vse svoje neuspehe. A živeti bi bilo treba. Igrati bi se bilo treba.

LJUDJE SO NAJVEČJI UNIČEVALCI NA SVETU

Patria: Mladi ste, a že ste spoznali obskurno plat človeške narave. 'Ljudje so, s težkim srcem priznavam, največji uničevalci na svetu.' Kljub temu jim dajete šanso...

Divković: Dajem in vedno bom dajala. Kako bi bilo živeti samo na enosmerni cesti življenja, tam, kjer samo sprejemate, pa nič ne dajete? Da, ljudje so največji uničevalci na svetu. Spoznala sem jih. In dobro je, da sem jih. Hvaležna sem za to spoznanje, veliko sem se naučila. Kljub temu sem spoznala tudi te druge. Čudovite ljudi velikega srca. Tiste, ki ne rušijo, temveč gradijo. Raje bi govorila o njih.

Patria: Intenzivno analizirate sebe in druge. Kraljica analize, kot ste se poimenovali v nekem trenutku... Bi bili srečnejši, če bi manj analizirali in bi se tako lažje prepuščali ljudem, življenju? Kaj mislite po vsem?

Divković: Verjamem, da bi bili zelo srečnejši, če bi manj analizirali, če bi se preprosto prepustili življenju. A bodimo realni, ni tako lahko. Lažje je reči kot storiti. V ljudeh je, da se sprašujejo, da komentirajo, analizirajo. Zlasti mi ženske, nam je to valjda v krvi. Vendar pa ne mislim, da bi to bilo treba povsem izključiti, temveč mislim, da moramo samo biti zavedni, katera je normalna, katera pa pretirana mera analiziranja...

Patria: Zagovarjate individualnost. Pravite: 'Povej mi, kako je, ko imaš vse tuje na sebi, celo pogled na svet?' Je individualnost draga?

Divković: Povejte mi, kdo odloča, katera cena je prenizka, katera pa previsoka, ko gre za človekovo 'jaz'? Jaz mislim, da 'jaz' nima cene in da je ne bi smelo imeti. Vendar, ko govorimo o individualnosti, moram priznati, da se mi zdi smešno, koliko se danes zagovarja individualnost, a hkrati se individualnost povsem izgubila. Da ne bo pomote, jaz individualnosti ne enačim s fizičnim videzom, temveč menim, da je individualnost tista, ki izvira iz človeških misli in najpomembnejše – njegovih dejanj.

Patria: Uprete se povprečnosti. Za pobeg pa je treba imeti pogum. Kako ga zbrati?

Divković: Ni tu kakšne posebne filozofije, stvari so skrajno preproste. Če nam je do nečesa zelo mar, bomo storili vse, da do tega tudi pridemo. In ne, ne bo lahko. Sprememba je težka in zahteva velika odrekanja, a če resnično želimo stopiti v svet in vzeti tisto, kar nam pripada, ni sile, ki bi nas pri tem ustavila. In pika.

Patria: Pravite: 'Ženska, ko odkriva moškega, odkriva tudi sebe.' Kaj ste vi, Ingrid, odkrili o sebi, ko ste spoznavali moške?

Divković: Odkrila sem mnogo tega, a tisto najpomembnejše, prav zahvaljujoč moškim, sem odkrila, na što v življenju pristajam, in na što ne bom pristala – nikoli. In še nekaj. Naučila sem se zapustiti vse tiste, ki me želijo oblikovati po sebi.

Patria: Uspelo vam je prikazati primanjkljaj vrednosti novega časa, praznost in povprečnost ljudi... Boste nadaljevali z dvigovanjem zavedanja o tem?

Divković: Če mi je uspelo, kot pravite, sem vesela, da je tako. To ni nekaj, što vnaprej načrtujem. Mislim, da takšne ideje že dolgo živijo v meni in da je zdaj čas, da jih eno za drugo (kot otroke) izpustim v svet. 

Patria: O čem želite pisati naprej? Bosta vaši naslednji deli avtobiografskega tipa?

Divković: Odkril vam bom, da sem novo knjigo že začela pisati, kot tudi to, da ostajam pri teh življenjskih temah s poudarkom na pozitivnem. Obljubila sem si, da ne bom napisala knjige s tragičnim koncem in se bom poskušala držati sebe. Ne verjamem, da bo nova knjiga avtobiografska, a veste, vsaka knjiga, ki jo pisatelj napiše, deloma nosi avtobiografske elemente...

Patria: Koga ste vi čakali, da se vam zgodi? (retorično vprašanje iz knjige op.a.)

Divković: A koga nisem? 

 J..e li vas ego avtobiografska knjiga