Inzkovi bonski pooblastili in dvojna merila: Stotine policistov brez certifikata, Lukač zaščiten!

Kjer je pravica za velike ribe, tam je država. Toda ali obstaja pravica in zakon za malega človeka? Tudi to poletje, kot vsa pretekla leta, govorimo o zakonskih rešitvah v policiji in policijskih strukturah.  Spomnimo se, da je bilo že leta 2005 kar 600 policistov iz obeh entitet Bosne in Hercegovine brez certifikata. Demonstrirali so in zahtevali svoje pravice, celo izselitev v druge države.   

Kaj pa velike ribe? Visoki predstavnik mednarodne skupnosti v BiH Valentin Inzko je leta 2009 sprejel odločitev o razrešitvi Himze Đonke, komisarja policije Hercegovaško-neretvanske županije (HNK). V odločbi o razrešitvi je navedenih več razlogov, med drugim tudi, da Đonko ni izpolnjeval zakonskih pogojev za imenovanje na svoj trenutni položaj, saj je bila seja opravljena na podlagi ponarejenih dokumentov.

Rečeno je bilo, da je Đonko ponarejal podatke in prikazal manj delovne dobe, da bi lahko bil imenovan na to funkcijo. Visoki predstavnik Valentin Inzko v obrazložitvi razrešitve navaja, da meni, da je Himzo Đonko „oviral dejavnosti za krepitev vladavine prava v BiH in neposredno ogrozil izvajanje Daytonskega sporazuma“.

Ko gre za visoke funkcionarje, je Đonko skoraj osamljen primer uporabe bonskih pooblastil visokega predstavnika. 

Tudi direktor FUP Dragan Lukač je ponarejal podatke kot Đonko in zmanjšal leta delovne dobe, da bi ostal na funkciji. Torej, šlo je za enako kaznivo dejanje. 

Đonko je bil razrešen, Lukač je na položaju. Posredno mu je visoki predstavnik sporočil, da mora spoštovati zakon. Tako, svetovalno. 

Čeprav je Lukač zmanjševal svojo delovno dobo, je končno le dosegel pogoje za upokojitev. Toda izkazalo se je, da je direktor FUP nedotakljiv. Ker se je pokazalo, da se ni ustavil pri tej korupciji.

Štiri fante s seznama 15 najuspešnejših kandidatov za sprejem v Specialno enoto FUP je samovoljno izločil s seznama, preden je Policijski odbor odločal o pritožbah. Štiri fante, ki so se izjasnili kot Bošnjaki, so zasedali 10., 11., 12. in 14. mesto, nadomeščeni pa so bili s kandidati z 18., 27., 42. in 48. mesta, ki so se izjasnili kot Ostali in Hrvati. To je bil očitni kriminal direktorja Lukača. Na že dokončanem seznamu, brez možnosti zaključka pravnega postopka, ne moremo govoriti o vprašanju nacionalne enakopravnosti in tolerance, za katero bi se Lukač lahko skril. Zagotovo je to očitna korupcija in diskriminacija te mladosti.   

Vprašanje je, zakaj imajo v OHR-ju zakone in posledice za male in navadne policiste, ne pa za korupcijo visoko uvrščenih kadrov? Bonska pooblastila so jasna in ne poznajo dvojnih meril.