Država ali secesionisti

Napisal: Nermin Tursić


Brez dvoma Bosna in Hercegovina doživlja najglobljo povojno politično krizo, ki jo zaznamuje poskus onemogočanja dela Ustavnega sodišča Bosne in Hercegovine s strani oblasti „rs-a“ na čelu z Miloradom Dodikom. Kot konkretni ukrep tega boja je sprejetje Zakona o neupoštevanju odločitev Ustavnega sodišča Bosne in Hercegovine na območju „rs-a“, pa tudi Zakon o neobjavljanju odločitev Visokega predstavnika v Bosni in Hercegovini, s tem pa tudi nepriznavanje veljavnosti odločitev na območju tega BH entiteta. Vse to je dopolnjeno z napovedanimi odločitvami o nepriznavanju odločitev tožilstva in sodišča Bosne in Hercegovine, SIPA-e in napovedmi krepitve medentitetskih linij. Čeprav omenjene predloge lahko ustavijo Ustavno sodišče „rs-a“, Ustavno sodišče Bosne in Hercegovine ali Visoki predstavnik, skoraj vsa pričakovanja javnosti, pa tudi velikega dela politične skupnosti, so usmerjena k reakciji Visokega predstavnika. Zato je nastala kriza v medijskih zapisih zelo pogosto kvalificirana kot spopad Milorad Dodik – Visoki predstavnik v Bosni in Hercegovini ali pa Milorad Dodik – mednarodna skupnost.

Takšna kvalifikacija je dobila poseben pomen, ko so mediji začeli pisati, da bi Visoki predstavnik g. Christian Schmidt lahko na podlagi „bonskih pooblastil“ razrešil predsednika „rs-a“, ter v skladu z zadnjo spremembo Kazenskega zakonika Bosne in Hercegovine bi lahko bili kazensko preganjani vsi, ki ne bi spoštovali njegovih odločitev. Vendar se postavlja vprašanje, kako je to izvedljivo? Ali se bo v primeru intervencije državnih varnostnih sil za zaščito potencialnega prijetja osumljencev postavila policija „rs-a“? Kakšen bi bil izid takšne aktivnosti? V vsakem primeru se bo situacija hitro razjasnila z objavo ali neobjavo niza omenjenih zakonov, pa tudi z drugimi sprejetimi ukrepi državnih institucij.

V bistvu gre za nadaljevanje prejšnje prakse protiustavnega delovanja oblasti „rs-a“, ki naj bi v prvi fazi privedla do pojava pravne secesije z dokončnim namenom izstopa entitete iz ustavnopravnega reda države Bosne in Hercegovine, kar se že imenuje dejanska secesija. Kljub dejstvu, da je nedvomno politično delovanje oblasti „rs-a“ usmerjeno k delegitimizaciji Visokega predstavnika v Bosni in Hercegovini kot končnega avtoriteta pri nadzoru in izvajanju civilnih vidikov „Daytonskega mirovnega sporazuma“, je nujno omeniti, da kvalifikacija spopada Dodik – Schmidt ni v celoti pravilna. Prav tako se ne more reči, da Milorad Dodik v tem trenutku izvaja klasičen državni udar, saj državni udar predstavlja dejanje nasilnega prevzema oblasti. Natančneje, nujno je pojmovno natančno opredeliti dejanje, ki v nobenem primeru ne predstavlja osebnega spopada dveh oseb, niti želje Milorada Dodika po nasilnem prevzemu državne oblasti.

Tukaj gre za spopad entitetne oblasti „rs-a“ na čelu z Miloradom Dodikom proti državi Bosni in Hercegovini, in to z jasnim namenom: rušenjem države Bosne in Hercegovine. Brez dvoma to počne v koordinaciji z Beogradom in Moskvo skladno s projektom „Srpski svet“ (ki je trenutno tudi v interesu Ruske federacije in njenega delovanja na Balkanu). Čeprav se ta projekt zelo pogosto akademsko enači s projektom „Velika Srbija“, je treba med njima narediti jasno razliko. Konkretno, „Srpski svet“ je znatno „moderneji“ in operativnejši, s tem pa tudi nevarnejši velikodržavni projekt. Namreč, medtem ko je „Velika Srbija“ poskušala vključevati znatno širša ozemlja nekdanjih jugoslovanskih republik, ki se je opirala na moč nekdanje JNA, je projekt „Srpski svet“ znatno natančnejši, sofisticiran in predvsem izvedljivejši. Usmerjen je na ozemlja, kjer so etnični Srbi absolutna večina. Tako da je poleg drugih sosednjih ozemelj osredotočen na „rs“ ali „samo“ 49 odstotkov države Bosne in Hercegovine. In to prav na tisti del države, ki je pod absolutno etnično dominacijo bosanskih Srbov in secesionistično oblastjo Milorada Dodika. Na podlagi teh dejstev, kot tudi sufiksa „Srpska“, se entiteta „rs“ doživlja kot kategorija etnične lastnine. Zato in s koncentrirano politično močjo Milorad Dodik s svojimi dejanji jasno želi sporočiti domačim in tujim oblastem, da on ni del sistema „rs-a“, ampak da je on sistem „rs-a“. Sistem, ki nasprotno odločitvam Visokega predstavnika lahko zaščiti sebe in vse druge sledilce svoje politike, ne glede na dejstvo, da lahko politična kriza preide tudi v varnostno.

V takšni situaciji je pričakovati preventivno delovanje ZDA, EU in ZK. Predvsem bi moralo biti to delovanje podpora domačim pravosodnim institucijam, ki bi morale sprejeti vse pravne ukrepe in dejanja proti akterjem krize, pa tudi druge varnostne ukrepe, kot je dodatna namestitev sil Nata v Bosni in Hercegovini.
Kot preventiva, pa tudi kot sporočilo za vse prihodnje poskuse, bi bilo treba uvesti tudi uradne sankcije nosilcem entitetne oblasti, pa tudi tiste „neformalne“, ki bi se lahko projicirale kot nekakšna ekonomska izolacija „rs-a“, podobno „ciprskemu modelu“. V tem primeru bi to pomenilo, da je Milorad Dodik pretvoril BH entiteto „rs“ v enega najbolj izoliranih prostorov Evrope, čigar končno ceno bi „plačali“ državljani „rs-a“ (pa tudi Bosne in Hercegovine).

Poleg navedenega je nujno omeniti tudi Dodikovo nenehno omalovaževanje in poniževanje države Bosne in Hercegovine z opredeljevanjem kot protektorat, kolonija ali konfederacija, sestavljena iz dveh entitet. Poleg tega, da je takšno pojmovno opredelitev države Bosne in Hercegovine uporabljal kot opravičilo za sprejetje omenjenih zakonov, to počne permanentno z namenom razvrednotenja njene državnosti. Želi javnosti prikazati, da ne obstaja institucionalna moč države, ampak da so nosilci državnosti entitete.
Kljub temu je resnica povsem nasprotna. Entiteti nista državotvorni enoti, medtem ko Bosna in Hercegovina kot neodvisna država pripada mednarodnemu redu suverenih držav. Zaradi navedenega je treba poudariti, da v sodobnih mednarodnih odnosih ne obstaja institucija protektorata. Kot pojem se preučuje v političnih in pravnih teorijah, in sicer kot oblika meddržavnih odnosov, ki so v preteklosti pomenili, da je določenemu ozemlju mednarodno dodeljena država protector, ki je imela obveznost urejanja njenih notranjih odnosov in mednarodnega predstavljanja.

Pojem kolonialne oblasti se prav tako omenja le kot relikt preteklosti, kot je primer tudi s pojmom konfederacija. Kljub temu v svojih javnih nastopih zelo pogosto poudarja, da ne obstajajo suverene države s kolonialnim (beri: „tujim“) vplivom, kakršen je primer z Bosno in Hercegovino. Seveda je tudi ta stališče v nasprotju z resnico, saj je veliko držav uporabljalo mednarodno pomoč v procesih vzpostavitve ali tranzicije ustavnopravnega in demokratičnega reda. Tako da ni odveč omeniti nekaj primerov.

Čeprav se Bosna in Hercegovina zaradi etnične strukture ali notranje ureditve zelo pogosto primerja z Belgijo ali Švico, je v tem primeru bolj smiselno omeniti nekaj „podobnosti“ z Andoro kot „evropsko“ državo. Podobno kot Bosna in Hercegovina ima multietnično strukturo prebivalstva (procentualno jo sestavljajo Španci s 61 %, Andorci s 30 %, Francozi s 6 %, medtem ko ostali predstavljajo 3 % celotnega prebivalstva, uradni jezik pa je katalonski). Po obliki državne ureditve spada med parlamentarne demokracije z izvršno oblastjo, ki deluje na principu skupnega vodje države, ki je sestavljen iz predsednika Francije in škofa Urgella iz Španije. Imenovanje najvišje sodne oblasti se izvaja na podlagi pariteta. Dva od štirih članov Ustavnega sodišča Andore imenuje predsednik Francije, preostala dva pa Španija.

Država nima lastne vojske, zato sta za njeno obrambo ponovno zadolženi Francija in Španija. Kljub temu ni protektorat, niti ni kolonija, ampak je suverena in neodvisna država, polnopravna članica ZN. Iz navedenega je mogoče sklepati, da sistem Andore v določenih elementih spominja na bosanskohercegovskega, še posebej v strukturi in postopku imenovanja ustavnih sodnikov. Čeprav v bistvu navedeni primer nima prevelikega pomena za dnevne politične odnose znotraj Bosne in Hercegovine, pa se sam po sebi postavlja proti omenjenim kvalifikacijam.

Na koncu je treba poudariti, da ni nikakršnega dvoma, da so vse politične aktivnosti v „rs-u“ znatno širšega značaja, zato so razumljivi motivi za koordinacijo oblasti „rs-a“ z drugimi centri politične moči. Prav zaradi tega (kot tudi zaradi trenutne mednarodne situacije) ne bi smelo biti nadaljevanje toleriranja rušenja države. Država Bosna in Hercegovina mora s svojimi zmogljivostmi, močjo OHR in podporo mednarodne skupnosti sprožiti vse mehanizme zaščite ustavnopravnega reda, državne suverenosti in teritorialne celovitosti, in to kot ustavne obveznosti. V nasprotnem je logika preprosta. V bosanskohercegovskem primeru ne moreta obstajati država in secesionisti/pučisti. Eno mora pasti.