Igra z žrtvami: Historični revizionizem na dan Holokavsta

Spomnili smo se preganjanja Judov in grozovitega Holokavsta. Ni naključje, da smo na isti dan doživeli zanikanje sodb haaškega sodišča za združeno zločinsko dejanje s strani HNS, hrvaškega večstrankarskega nacionalnega združenja. Žalijo se, da takšne kvalifikacije ni v Statutu sodišča. Sodna praksa haaškega sodišča se je rodila iz procesov in to je največja zapuščina mednarodne pravne prakse.

Med procesom Šestorki se je kot možnost vse bolj računalo s sodbo za genocid, vendar je bil kot izhod najden blažji oblik – UZP.    
Po tem HNS-ovem se je prejšnji teden v Srbiji zgodil še en revizionistični izpad, ki je obudil lik in hudodelstvo srbskega nacista Dimitrija Ljotića. Besedilo, polno zgodovinskih laži, je izšlo v otroškem Politikininem Zabavniku, kar pomeni, da je bil strup sovraštva postrežen tudi mladim generacijam.  

Dimitrije Ljotić je ljudsko gibanje „Zbor“ ustanovil leta 1935 po vzoru nacističnih enot SS. Politikin Zabavnik piše, da je Ljotić „obsojal pogrome Judov“, kar je popolna laž. V programskih smernicah je bil Ljotićev „Zbor“ rasističen in je nasprotoval „rasnemu mešanju“. Z vrha Ljotićevega Zbora je izšlo antisemitsko besedilo „Srbski narod v krempljih Judov“.
Hudodelstva ustašev nad Judi so splošno znana. Jasenovac je kraj najhujšega hudodelstva nad Judi, Romi, Srbi, hrvaškimi komunisti, Bošnjaki… Manj znana so hudodelstva, ki jih je podpiral in pogosto izvajal kvislinški režim v Srbiji.     

Jaša Alfandari, predsednik Judovske skupnosti Črne gore, ki je umrl pred pol leta, je avtor pisma, ki govori o stradanju Judov v Srbiji in o nenehnih poskusih rehabilitacije zločincev nad njegovim narodom. Alfandari prav poudarja hudodelstva Dimitrija Ljotića.

„Nepolnih pol leta po koncu aprilskega rata se je nemška komanda v Beogradu z upravo mesta odločila ustanoviti judovsko taborišče, na mestu, kjer je bil pred vojno razstavni prostor beograjskega sejma. Tehnično gledano, Sajmište je bilo locirano na ozemlju NDH in NDH je dala dovoljenje, da se tam naredi taborišče. Taborišče je kmalu začelo delovati in vanj so vsak dan prihajale na tisoče judovskih žensk in otrok, medtem ko so moške odvajali v taborišče Topovske šupe in jih tam hitro likvidirali. Temu lovu na Jude je s vso vnemo pomagala beograjska tajna policija Dragomirja Jovanovića ter policijske sile in žandarmerija Dimitrija Ljotića,“ je zapisano v tem pismu Jaše Alfandarija. Nadaljuje:

„Judovska populacija Beograda, ki je štela 17.000 duš, je bila izbrisana v manj kot letu dni in ji je bil vsak sled zabrisan. Seveda je vse to spremljalo splošno ropanje judovskega premičnega in nepremičnega premoženja, in to po rasnih zakonih Nedićeve vlade.“ Ker je bil rojen v Srbiji in naseljen v Črni gori, je Alfandari napisal: „Želim pojasniti svojo pravico – pravico do vmešavanja v notranje zadeve druge države, ki sem jo na žalost pridobil preko 58 članov moje najuže družine: Alfandari, Talvi in Albala. Njihova tragedija mi daje pravico in me zavezuje, da napišem te vrstice… Več kot sedem desetletij je minilo, odkar so se zaprla vrata prekletega kraja, taborišča starega Sajmišta.“

Alfandari se je obrnil na komisijo za ohranjanje zgodovinskega spomina v Srbiji: „… Prosil bi gospode iz komisije, naj ne spreminjajo zgodovine, čeprav je to zelo donosno, saj so celo pošasti, ki so zgradile to taborišče, imele zanj dve imeni in dva namena. Prvo ime je bilo Judovsko taborišče Zemun, ki je, kot pove že ime, bilo namenjeno dekontaminaciji in deratizaciji glavnega mesta Beograda od Judov in Romov (ne vseh Romov) ali, kot so temu rekli po domače, odstranjevanju ciganov. Celo predsednik vlade, „gospod“ Milan Nedić, ki ga Srbija želi rehabilitirati, je obdobje iztrebljanja, torej čas med letoma ’41 in ’44, imenoval „obdobje miru“ in „obdobje po vojni“. V času, ko so vsa beograjska gledališča, kabareti, kavarne in javne hiše (ena večjih javnih hiš je bila v sinagogi v Beogradu) delovala s polno paro, da bi pričarala vzdušje miru in blagostanja, je moj narod – starci, ženske, otroci, bolniki iz judovskih bolnišnic – dušil in ubijal. Delo je bilo opravljeno z nemško natančnostjo, tako da je iz Nedićevega Beograda poslana depeša v Berlin s sporočilom, da je Beograd očiščen Judov,“ je napisal Alfandari.  

V vojnih depešah med v Srbiji rehabilitiranim četniškim generalom Dražo Mihailovićem, ministrom za vojsko, in Slobodanom Jovanovićem, predsednikom kraljeve vlade v izgnanstvu v Londonu, se četniški poveljnik Mihailović pritožuje, da so Ljotićevci zbirali srednješolce po Kragujevcu in jih, češ da so komunisti, privajali na streljanje nacistom. Po trditvah Draže Mihailovića so se SS-ovci uprli in zavrnili, da bi sami ubijali, zahtevajoč, da se tudi Ljotićevci postavijo v strelski stroj. Mihailović je v depeši potrdil Jovanoviću, da so se Ljotićevci pridružili nacistom pri streljanju,“ je zapisano v eni depeši Mihailovića predsedniku kraljeve vlade v izgnanstvu Jovanoviću. Čeprav so vsa ta dejstva na voljo v srbskih arhivih, se o tem v Srbiji zelo malo ali nikoli ni pisalo.

Za streljanja srbske mladine v Kragujevcu je bil po vojni sojen Kosta Mušicki: „Ko sta Nedić in Ljotić leta 1941, v soglasju z Nemci, ustanovila tako imenovano Srbsko prostovoljno poveljstvo, je bil Mušicki takrat imenovan za poveljnika te vojaške formacije… Svoje prve enote je oblikoval iz privržencev Ljotićeve fašistične stranke Zbor. Že leta 1941 je Mušicki oblikoval 10 odredov, ki so pod njegovim poveljstvom, skupaj z Nemci, sodelovali pri vseh operacijah proti partizanskim odredom v Srbiji. Tako je eden teh odredov pod neposrednim poveljstvom Marisava Petrovića, ki je bil podrejen Kosti Mušickemu, sodeloval oktobra 1941, skupaj z Nemci, pri streljanju sedmih tisoč državljanov mesta Kragujevac,“ je zapisano v dokumentih tega sodnega procesa.

Za enaka hudodelstva je bil obtožen tudi visoki funkcionar policije Boško Pavlović: „Oktobra 1941 je prišel v Kragujevac, pred streljanjem 7 tisoč oseb, ki so ga izvedli Nemci ob pomoči Ljotićevcev in organov domače policije. Vse dokler je potekalo streljanje, se je nahajal v Kragujevcu in bil v neposrednem in pogostem stiku z mestno (srbsko) policijo in z nemško komando v Kragujevcu. Po končanem streljanju se je vrnil v Beograd,“ je zapisano v dokumentih tega procesa.   

„Za vsako hudodelstvo, ki so ga izvedli nemški okupatorji, so domači izdajalci najpogosteje pomagali pri izvršitvi hudodelstva,“ je zapisano v sodbah: „Najpogosteje sta oba izvajala hudodelstva skupaj. Množična streljanja v Kragujevcu, Kraljevu in drugih krajih Srbije so izvajali skupaj (nacisti in Ljotićevci). Oba sta sodelovala pri aretacijah, bolje rečeno pri lovu na ljudi, po čemer pa so jih streljali eni ali drugi, ali eni in drugi skupaj. Eno najhujših njihovih hudodelstev je taborišče na Banjici, v katerem je bilo ubitih okoli 70 tisoč ljudi, žensk in otrok. Taborišče je bilo ustanovljeno po direktivi Nemcev, po odredbi Nedićeve vlade. Z organizacijo taborišča je vodil obtoženi Dragomir Jovanović skupaj z gestapovci. Stavbe za taborišče je pripravljala mešana komisija, sestavljena iz delegatov Specialne policije, Gestapa in Nedićevega ministrstva za notranje zadeve,“ piše v vsebinah procesov. 

Kosta Mušicki je priznal, da je eden njegovih odredov pod poveljstvom Marisava Petrovića skupaj z Nemci sodeloval pri množičnem streljanju v Kragujevcu oktobra 1941. V vmesnem času je izšel tekst opravičila za objavo v Zabavniku, ocenjen kot preveč formalen. Dejstvo je, da se je dolgo v Srbiji razmišljalo o rehabilitaciji zločinca, kot je Dimitrije Ljotić. V javnosti so se dolgo časa spuščali poskusni baloni. Celo takšna množična in brutalna umora kragujevških otrok, revizionisti zgodovine so sposobni pozabiti in servirati laž otrokom v zabavni reviji.

Torej, ni naključje, da se zanikajo nedavne sodbe mednarodnih sodišč, kot je sodba Šestorki Herceg-Bosne, in da se rehabilitirajo najhujši zločinci.

Zanikanje genocida v Srebrenici in splošni zgodovinski revizionizem tako v Srbiji kot na Hrvaškem sta žal pravilo, ne izjema /S. O./