IFIMES: Belorusija med imperializmom EU in okupacijo Rusije

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. IFIMES je ob predsedniških volitvah v Republiki Belorusiji pripravil analizo dogajanja v tej državi. 

V Republiki Belorusiji so 9. avgusta 2020. leta potekale predsedniške volitve. Aktualni predsednik Belorusije Alexander Lukashenko je zmagovalec predsedniških volitev, na katerih je osvojil 80,23% glasov, medtem ko je bila volilna udeležba 84,23%.

Kljub temu so opozicijski kandidati izrazili nezadovoljstvo zaradi volilnih rezultatov, še posebej Svetlana Tikhanovskaya, ki je osvojila 10,09% glasov.

Takoj po zaprtju volišč so sledili protesti nezadovoljnih državljanov z volitvami in volilnimi rezultati. Mnenja opozicije so šla tako daleč, da so plasirali informacije, da je opozicijska kandidatka Tikhanovskaya osvojila 80%, Lukashenko pa le 10% glasov. 

Analitiki menijo, da volitve niso bile idealne in da imajo določene pomanjkljivosti ter da bi lahko potekale v drugačni atmosferi in okoliščinah, vendar obrnjen volilni rezultat je praktično nemogoč, če poznamo ustroj Belorusije, način političnega delovanja in razpoloženje volilnega telesa.

Belorusija na geopolitičnem križišču

Belorusija je po mnogem specifična država. Njen geopolitični položaj predstavlja svojevrstno geopolitično križišče med državami EU in zveze NATO ter Rusijo kot največjo sosedo in Ukrajino. Poljska, Litva in Latvija, ki so članice EU in zveze NATO, imajo zgodovinski spomin in interese, ki lahko v vsakem trenutku povzročijo medsebojne napetosti in/ali konflikt. Na drugi strani odnosi z Rusijo nikoli niso bili idilični, vendar je Rusija dogajanja v Belorusiji gledala kot na svoje dvorišče, saj je menila, da se Zahod in zveza NATO preko Belorusije dodatno poskušata približati ruskim mejam. 

Pramatični predsednik Lukashenko je v glavnem poskušal uravnotežiti svojo politiko med Zahodom (EU) in Rusko federacijo. V tako napetih sosedskih odnosih je pragmatična politika Lukashenka igrala pomembno vlogo pri podpisu še vedno veljavnega mirovnega sporazuma iz Minska leta 2014 in 2015, na podlagi katerega so bili zaustavljeni vojaški spopadi v Ukrajini. 

Belorusija je v precej ohlapnem zavezništvu držav Rusije in Belorusije ter v kolektivnem obrambnem zavezništvu (K অব) z Rusijo. Odgovor Rusije na pritiske z Zahoda je ustanovitev formalne varnostne integracije na evrazijskem prostoru. Začeli so leta 2001 z Deklaracijo o ustanovitvi Šanghajske organizacije za sodelovanje (ŠOS), ki so jo podpisali predsedniki petih samostojnih držav z območja nekdanje Sovjetske zveze in predsednik Ljudske republike Kitajske. Sodelovanje s Šanghajsko organizacijo za sodelovanje (ŠOS) ima tendenco ustvarjanja enotne vojaško-varnostne zveze.

Naslednji korak je bilo ustanovitev Organizacije za kolektivno varnost in sodelovanje (K অব) leta 2002, kot vojaške zveze držav postsovjetskega prostora, v kateri so Rusija, Belorusija, Kazahstan, Armenija, Kirgizistan in Tadžikistan. 

Belorusija med imperializmom EU in okupacijo Rusije

Reakcije voditeljev EU na volitve v Belorusiji so bile prenagljene in površne, kot tudi pri drugih pomembnih regionalnih in svetovnih vprašanjih. Zato je upravičen pogled analitikov, da s takšnimi reakcijami in neskladno zunanjo politiko EU še dolgo ne bo pomemben akter v mednarodnih odnosih. 

Predsednica Evropske komisije (EK) Ursula von der Leyen je izjavila: „Danes pošiljamo tri jasna sporočila. Prvič, stojimo ob strani beloruskemu narodu, ki si želi temeljnih svoboščin in demokracije. Drugič, sankcionirali bomo vse, ki so odgovorni za nasilje, represijo in ponarejanje volilnih rezultatov. Beloruski narod je mirno stopil na ulice, oblasti pa so odgovorile z nasiljem, česar ni mogoče sprejeti. Tretjič, pripravljeni smo spremljati miren demokratičen prenos oblasti v Belorusiji.“

Analitiki menijo, da je izjava predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen v nekaterih vidikih sporna, še posebej tisti del, ki se nanaša na ponujanje storitev EU za miren demokratičen prehod oziroma prenos oblasti, saj odpira vprašanje, ali je prišlo do spremembe zunanje politike EU oziroma svojevrstnega imperializma EU. EU se s takšnimi izjavami o Belorusiji vpleta v rušenje ustavno-pravnega reda suverene in neodvisne države. Na situacijo v Belorusiji se ne more gledati »črno-belo«, je veliko bolj kompleksna, saj če ne poznamo in ne razumemo sovjetskega modela vladanja in razmišljanja, ne moremo razumeti niti Belorusije. Poleg tega je treba biti zelo previden, da se ne omogočajo interpretacije, ki bi Belorusijo de facto potiskale v rusko interesno sfero, kar pomeni ustvariti še eno propadlo državo in zamrznjen konflikt. Zato EU ni ostreje ukrepala glede Belorusije, ker ne želi prispevati k uresničevanju več kot očitno izraženih partikularnih interesov Litve in Poljske do Belorusije. Pri tem je pomembno opozoriti sosednje države, da se ne vmešavajo v notranje zadeve Belorusije.

Na drugi strani je Rusija prepričljivo demonstracijo obnovljene moči in odločno zaščito svojih interesov pokazala v vojni proti Gruziji leta 2008 in s priznanjem odcepljenih regij Južne Osetije in Abhazije. To je bilo jasno opozorilo proti nadaljnjim ozemeljskim ambicijam zveze NATO in sporočilo ZDA in drugim državam, da je minil čas, ko so se skoraj neovirano lahko izvajale akcije, ki gredo v škodo nacionalnih interesov Rusije. Ruski položaj še posebej pridobi na pomenu po pripojitvi ukrajinskega polotoka Krim Rusiji in začetku velikega odpora prozahodni politiki Kijeva v regiji Donbas. 

Analitiki menijo, da mora EU voditi veliko odgovarnejšo politiko do Belorusije in se podrobno seznaniti s situacijo v tej državi pred sprejemanjem končnih odločitev. Prenagljeni koraki so že povzročili škodo EU ne le v Belorusiji, ampak na širšem postsovjetskem prostoru in na Zahodnem Balkanu. EU ni ideološka tvorba in tisto, kar lahko ponudi drugim, je vladavina prava in pravni red, ki je v marsičem ogrožen, predvsem zaradi delovanja Višegrajske skupine držav (V4) in tamkajšnje (re)interpretacije pravne države in človekovih pravic. 

Ubežna predsedniška kandidatka Tikhanovskaya

Državljani Belorusije so se v svojem in širšem sosedstvu imeli priložnost prepričati o primerih propadlih držav, kot je Gruzija, vendar niti aktualna dogajanja v Ukrajini ne dajejo upanja v boljši izid. Zato državljani želijo ohraniti mir in stabilnost in ne želijo propadle države. Sovjetski model je ostal v mislih številnih državljanov Belorusije kot izraz nostalgije po nekih preteklih časih, nekaj podobnega, kot se dogaja pri delu prebivalstva na območju nekdanje Jugoslavije z žalovanjem za nekdanjim življenjem v času SFRJ. 

Prav sovjetsko razmišljanje je pri državljanih razvilo visok nivo patriotizma. To je še posebej izraženo v Belorusiji in vsakršno zunanje vmešavanje ima lahko negativne učinke.

Analitiki menijo, da je predsedniška kandidatka Svetlana Tikhanovskaya naredila kardinalno napako, ker je za svoje zatočišče izbrala sosednjo Litvo, s katero ima Belorusija vrsto političnih nesoglasij in sporov, še posebej zdaj, ko je Litva uradno uvedla sankcije za Belorusijo in njenega predsednika Lukashenka. Analitiki primerjajo takšno situacijo in navajajo, kako bi državljani v Srbiji gledali, če bi poraženi predsedniški kandidat v Srbiji zatočišče našel v sosednji Hrvaški in zahteval iz sosednje države, da pride na oblast. Dogajanja v in okoli Belorusije kažejo močno vpletenost zunanjega dejavnika, kar krepi položaj aktualnega predsednika, ni pa znano, ali je to cilj Zahoda?

Navedeno ni edina aluzija te situacije s tisto na Zahodnem Balkanu. EU si je z odlašanjem pogajalskega procesa s Severno Makedonijo in Albanijo zmanjšala ugled in zaupanje pri državljanih. EU z ne-odpiranjem poglavij v primeru Srbije med predsedovanjem Hrvaške svetu EU dodatno zmanjšuje svojo verodostojnost kot pravilne demokratične usmeritve za regijo, kar ni dobro in ni potrebno. 

Najbolj konkretna vzporednica pa se lahko potegne med Belorusijo in Črno goro oziroma ali ima EU dvojna merila pri obravnavi predsednika Belorusije Aleksandra Lukašenka in predsednika Črne gore Mila Đukanovića (DPS), čigar režim je na oblasti 31 let v Črni gori, Đukanović pa je neposredno povezan z vojnimi zločini (1991-1995) in (mednarodnim) kriminalom in korupcijo. Hkrati je Črna gora postala polnopravna članica najmočnejše vojaško-politične zveze NATO, kjer je izpolnjevanje demokratičnih standardov v ospredju. Zato se postavlja vprašanje, ali bo EU priznala rezultate parlamentarnih volitev v najmanjši balkanski državi Črni gori, ki bodo potekale 30. avgusta 2020 in po tem sklicala izredni vrh EU zaradi nameščenih in nepravilnih volitev s strani Đukanovićevega režima. Analitiki poleg tega opozarjajo tudi na vzporednico med beloruskim voditeljem Lukašenkom in črnogorskim predsednikom Đukanovićem glede na njuno dolgoletno vladanje na čelnih položajih v svojih državah. Tam ima Đukanović celo pet let daljše trajanje režima kot Lukašenko, ki poleg tega ni bil vpleten v storjene vojne zločine kot Đukanović. 

Začetek notranjega dialoga in reform v Belorusiji

Neizogibno in jasno se zaradi vsega tega postavlja osrednje vprašanje, kako začeti reševati napeto situacijo v Belorusiji. Ta situacija je notranjepolitično zelo zapletena in ranljiva, v mednarodnem kontekstu pa zahteva veliko subtilnega občutka in modrosti pri pristopu.

Analitiki menijo, da je treba takoj umiriti politične strasti v Belorusiji in začeti notranji dialog z vsemi družbenimi in političnimi akterji. Ta korak bi moral narediti aktualni predsednik Lukašenko. To bi bil uvod v ustavne spremembe v tej državi. Represija in nespoštovanje mnenj državljanov lahko Belorusijo, ki se dejansko nahaja med imperializmom EU in možnostjo okupacije Rusije, popelje v neželeno smer. To pa je resno ogrožanje miru in stabilnosti ter ustvarjanje še ene propadle države na nekdanjem postsovjetskem prostoru.

To nikomur ni v interesu, najmanj pa državljanom Belorusije. Izkušnje držav, ki so šle skozi bolečo tranzicijo k demokratizaciji v obdobju po koncu »hladne vojne« kažejo, da je tak notranji dialog edini instrument k demokraciji. Po tem se danes razlikujejo moderne demokratične države, v katerih je osnova njihovega delovanja vladavina prava in človekove pravice, od tistih z avtokratskimi, z nedemokratičnimi tendencami. 

V tem dialogu morajo sodelovati vse družbene in politične sile in oblast mora to sprejeti, najbolje pa je, da sama sproži. Med analitiki prevladuje mnenje, da v beloruski družbi danes obstaja takšen potencial in da je oblast oziroma predsednik Lukašenko zmožen sprejeti takšen projekt in začeti nujne reforme v interesu državljanov in ohranitve države. Očitno je, da Belorusija želi ohraniti svojo neodvisnost in suverenost do političnega Vzhoda in Zahoda in zato je zavrnila basnoslovno finančno ponudbo EU, saj se za to ponudbo skriva interes Zahoda, da bi preko Belorusije prišel na mejo z Rusijo. Podoben odnos ima Belorusija tudi do Rusije. Tu je vsak dan dragocen in koristen, saj z krepitvijo napetosti in konflikta se radikalno zmanjšuje potencial in možnosti za takšen razvoj dogodkov, prednost vseh prednosti pa je ohranitev Belorusije kot države, saj lahko postane kolateralna škoda in žrtev konfrontacije med Zahodom in Rusijo.