Ideologija izopačenosti: Zakaj Dodikov narativ ni politika, ampak grožnja

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Narativ, ki ga Milorad Dodik ponavlja že vrsto let, ni nikakršna politična strategija, ampak ideološka matrica, globoko ukoreninjena v izopačenosti, pošastnosti in zgodovinski sovražnosti do muslimanov.

To ni nov pojav, niti ni produkt današnjega političnega boja. Vse, kar Dodik počne in govori, je neposredna posledica kontinuitete politike, ki je tukaj že pustila krvavo sled: genocid, vojne zločine, taborišča, množična posilstva, „safarije“, organizirane za ubijanje Bošnjakov, sežgano lastnino, zbrisane družine.

Kdor želi razumeti Dodika, naj se le spomni obdobja 1992–1995. V tej izopačenosti se je politično oblikoval, v tem mentalnem sklopu živi in politično deluje. Kar danes gledamo, ni incident, temveč nadaljevanje iste ideologije z drugimi sredstvi. Zato je zgodba, da Dodik ni takšen, ampak se pretvarja, globoko napačna. Preprosto povedano, stvari je treba poimenovati s pravim imenom.

Dodikova retorika žalitev, zanikanja genocida, demonizacije Bošnjakov, vsak poziv k secesiji je le podaljšek matrice, ki je že enkrat vodila do množičnih zločinov, na koncu tudi do genocida.

In nič v njegovem geopolitičnem okolju ni naključno. Poglejte njegove politične in osebne zaveznike: Aleksandar Vučić, človek, ki je sporočal, da bo „za enega Srbina ubil sto Muslimanov“, Viktor Orban, odprti nasprotnik muslimanskih migrantov, politik, ki islamofobijo uporablja kot uradno državno politiko. Benjamin Netanjahu, ki danes pod pretvezo varnosti izvaja brutalne politike do Palestincev, medtem ko njegovi svetovalci sodelujejo z Dodikom. Vladimir Putin, ki se do islamskih narodov na Kavkazu odziva z represijo, vojnami in posebnimi operacijami.

Dodikovi izraelski PR svetovalci, isti tisti, ki že vrsto let ustvarjajo propagando, ki temelji na demoniziranju muslimanov.

To je klub, v katerega Dodik naravno spada, klub voditeljev, ki muslimane obravnavajo kot grožnjo, nižjo kategorijo ljudi, problem, ki ga je treba „rešiti“.
Vse to jasno govori, da Dodik ne vodi nikakršne „politike zaščite srbskih interesov“, ampak vodi politiko, ki temelji na sovraštvu do muslimanov, destrukciji in popolnem zanikanju obstoja Bošnjakov kot naroda.

Ko se vse postavi v kontekst od genocida, taborišč in posilstev, preko zanikanja in političnega brutalizma, do sodobnih zavezništev, postane jasno, da Dodik ni nikakršen politik v klasičnem smislu. Je nosilec kontinuitete ideologije, ki se je nekoč že spremenila v barbarstvo.

Zato ga je treba predstavljati v pravi luči, ne kot voditelja, ampak kot najglasnejši simbol politike, katere bistvo je sovraštvo. Preprosto Dodik – sovražnik. In seje sovraštvo, ki je že stalo na tisoče življenj.

Sovraštvo, ki ima, če ga ne ustavimo, vedno potencial, da ponovno postane nasilje.