Ideja o tretjem entitetu kot končni akt propadle politike

Za NAP piše: Prof. dr. Hazim Bašić, član Predsjedništva Kruga 99

Bosna in Hercegovina nikoli ni bila teritorialno organizirana po etničnem načelu. Z daytonskim mirovnim sporazumom teritorialna organizacija države ni bila vprašanje njene funkcionalnosti, temveč vojnega plena. Državni prostor ni bil organiziran po geografskih in ekonomskih kriterijih, temveč po vojaški in (geo)politični moči na terenu. Od takrat regionalizacija preneha biti razvojno orodje in postane politični mehanizem.

V BiH se regionalizacijo pogosto poskuša predstaviti kot 'zaščito narodov' ali 'zaščito identitet', medtem ko v praksi sodobna regionalizacija pomeni optimizacijo upravljanja in razvoja. Pomembno je omeniti, da EU od Bosne in Hercegovine ne zahteva etničnih regij. Evropska praksa so funkcionalne regije, v skladu s sistemom NUTS (Nomenklatura prostorskih enot za statistiko), sposobne za črpanje sredstev iz skladov in vodenje državnih statistik.

Politiki, kot so nekateri hrvaški poslanci v Evropskem parlamentu, ki naj bi v kontekstu vključevanja Bosne in Hercegovine v EU predlagali nujnost 'federalizacije' in to povezovali s konsociacijo, v nobenem primeru ne mislijo na priporočila NUTS ali ekonomsko logiko regionalizacije Bosne in Hercegovine. Potrebno je odpreti vprašanje motivov zunanjih zagovornikov regionalizacije naše države, vse v kontekstu 'vključevanja v EU'. Ali naj se država reorganizira, da bo učinkovitejša, ali da bi se obstoječe delitve poglobile in postale trajne? Problem Bosne in Hercegovine ni v tem, da ni regionalizirana, temveč v tem, da je regionalizirana na napačen način.

Znanstveno utemeljena regionalizacija olajšuje koordinacijo, povezuje trge, ljudi in infrastrukturo. Nasprotno pa je bila na nedavnem srečanju konzervativcev v Zagrebu z naslovom Tradfest promovirana ideja, ki ločuje ljudi po etničnem kriteriju. Razlika med tema dvema pristopoma je bistvena: določa, ali država gre proti učinkovitejši organizaciji ali proti novi, potencialno končni fazi fragmentacije.

Ponovno je odprto tudi vprašanje t.i. 'tretjega entiteta' – ideje, ki se vztrajno predstavlja kot rešitev, čeprav v svojem bistvu poglablja problem, ki naj bi ga reševala. Z drugimi besedami, problem se poskuša rešiti z istim mehanizmom, ki ga je povzročil.

V vzdušju, ki je spominjalo na sprejemanje neokrščanskega manifesta, je bila Bosna in Hercegovina označena kot 'propadla država'. Vendar bi se prej lahko reklo, da gre za propadlo srečanje (brez narekovajev), na katerem naj bi bile osrednje teme negovanje tradicije in krščanskih vrednot, ne pa oživljanje propadlih političnih idej. Mimogrede, udeleženci srečanja v Zagrebu so zanemarili dejstvo, da o ureditvi njim tuje države ne odločajo oni, temveč državljani Bosne in Hercegovine.

Na srečanju je izostala tudi elementarna intelektualna doslednost: če je država nefunkcionalna zaradi svoje strukture, kako bo dodatna fragmentacija prinesla funkcionalnost? Sistem, ki danes ima entitete, kantone in distrikt, ni primer pomanjkanja decentralizacije, temveč njenega karikirajočega presežka.

Ideja 'tretjega entiteta' se plasira pod krinko, da je mogoče politično stabilnost doseči z etno-teritorialnim ločevanjem, pogosto zapakirano v frazo 'federalizacija in konsociacijska demokracija'. Izkušnje Bosne in Hercegovine po vojni kažejo nasprotno. Zagovorniki nove delitve uporabljajo izraze 'funkcionalnost', 'enakopravnost' in 'institucionalna učinkovitost', za katerimi se skriva zaokroževanje etničnih ozemelj kot jamstvo politične moči.

Končno, Bosna in Hercegovina ni nefunkcionalna zaradi administrativnih regij, temveč zaradi političnega sistema. Nekateri celo trdijo, da je bila država namerno urejena tako, da težko deluje. Modifikacija strukture Republike Bosne in Hercegovine ni bila funkcionalna regionalizacija, temveč politično-teritorialni kompromis, o vzrokih, ki so vodili do tega kompromisa, pa so svoja stališča podala tudi mednarodna sodišča. Splošno znano je, da trenutna administrativna ureditev države povzroča ogromne stroške, ima presežek administracije, upočasnjuje sprejemanje odločitev in blokira razvojne politike.

Če je cilj funkcionalna država, potem se to ne doseže z novimi etničnimi mejami, temveč z njihovo relativizacijo skozi ekonomijo, infrastrukturo in učinkovito upravo. To pomeni manj ravni oblasti, jasnejše pristojnosti in regije, ki imajo smisel v resničnem življenju. Pri regionalizaciji naj bo namesto politike v ospredju fokus na gravitacijskih centrih, ekonomskih conah in infrastrukturnih koridorjih.

Zagovarjanje teritorialne preureditve, ki ni temeljena na znanstvenih, geografskih, ekonomskih in prometnih kriterijih, je dejansko nadaljevanje starih politik z drugimi sredstvi: več črt na zemljevidu, več institucij, več blokad in manj države. Tako se zgodba o 'evropskih regijah' in 'federalizaciji' spremeni v sofisticirano orodje za uresničevanje vojnih ciljev. Tokrat brez orožja, a z isto zemljevidom v rokah.