Tudi oče bi sina: Kecmanović v strategiji sestavljene države

Zgovorno, a ne naključno, se odgovor Milorada Dodika na propad avgustovskega sporazuma trojice voditeljev kontekstualizira šele po koncu napovedanega kongresa SDA 14. septembra.

Pričakujoč in želeč si ponovno izvolitev Bakirja Izetbegovića na čelo stranke, se Milorad Dodik – in tudi njegov partner Čović – ne naključno že zdaj pozicionirata za nadaljevanje izvajanja davno načrtovanih političnih ciljev – konfederacije Bosne in Hercegovine po modelu Wance-Owenovega načrta (BiH razdeljena na tri etnične republike).

S prihodom Milorada Dodika na mesto prvega moža nacionalne politike v Bosni in Hercegovini se je začela tudi medijska izraba izkrivljenega daytonskega ponaredka 'sestavljene države'. Celoten projekt konfederalizacije Bosne in Hercegovine je, povsem gotovo, iz velikosrbske beograjske politične kuhinje. Nenad Kecmanović gotovo, že dlje časa, pripada isti kuhinji, reklo bi se že od položaja reformnega političnega projekta v postopku razpada SFRJ.

'Sestavljena država', na kateri tako vneto politično jaha Dodik – zanemarjajoč pravo ustavno definicijo, da Bosna in Hercegovina ni sestavljena, ampak 'je sestavljena' iz dveh entitet – pomeni zanemarjanje državne kontinuitete Bosne in Hercegovine ter spretno uvaja nov ustavni koncept Bosne in Hercegovine kot državne skupnosti, kar ona po svoji ustavni ureditvi ni. Izpeljanka 'državna skupnost' se je že zdavnaj prijela skozi izraz 'skupne institucije BiH'. Troma in nezainteresirana politična javnost v BiH je le redko in nemočno reagirala na to ustavno diverzijo, zato je kot taka, izkrivljena, ostala v javnem diskurzu. In ker so takšne sondeže dale prve učinke, so se tudi strukture, ki izvajajo projekt konfederalizacije Bosne in Hercegovine, dodatno opogumile.

Celoten projekt, seveda, zvito ponuja uresničevanje političnih ciljev tudi Čovićevemu HDZ-ju in njegovim zagrebškim mentorjem. Kajti v končni fazi celotna zadeva okoli delitve Bosne in Hercegovine na tri etnično čiste enote zadovoljuje tako velikosrbske kot velikohrvaške politične apetite. Evo, prav na tej matrici je nastalo politično zavezništvo Dodik – Čović. Torej celoten projekt pomeni tri etnične teritorije v BiH kot nesporna fevda 'konstitutivne večine'.

Kje so se v povojni Bosni in Hercegovini v praktičnem smislu lahko slutili prvi obrisi takšne politike? Kljub ustavni in zakonski prepovedi entitizacije teritorija Bosne in Hercegovine je Milorad Dodik enostransko, unilateralno – in brez posledic – razglasil Zakon o gozdovih RS, z istim zakonom pa je gozdno zemljišče Bosne in Hercegovine prisvojil kot lastnino Republike Srbske. Teritorij Bosne in Hercegovine po tem preneha biti integralen, enoten, postane entitetno-etničen in vzpostavi zemljiškoknjižno mejo kot novo linijo odnosov med dvema entitetama znotraj BiH. Ali to ni uresničevanje vojnih ciljev, obsojenih pred Mednarodnim sodiščem v Haagu?

Nerazložljivo, a nikoli ni sledila ustavna preveritev tega Dodikovega poteza, čeprav je Dodik s tem zanemaril tudi 'Zakon o prepovedi razpolaganja z državnim premoženjem', sprejet tako v državnem kot v obeh entitetnih parlamentih. Na ta Dodikov akt niso reagirali niti navidezni politični zaščitniki bh. državnosti, niti OHR – kot izvirni nosilec tega zakona o prepovedi razpolaganja z državnim premoženjem, kar je do zdaj največja neznanka analitičnega branja v BiH.

Kecmanovićev intervju za Glas Srpske 'Bošnjaki priklicujejo intervencijo tujcev' je potrdil, da ima Milorad Dodik največjo korist od nevzpostavitve parlamentarnih in izvršnih institucij v BiH ter da je njegov cilj celotno zgodbo prenesti z državne ravni na politični dialog med dvema entitetama, po modelu bilateralnega dogovarjanja?!

Da se ponovno vrnemo k Draganu Čoviću. Sočasno s srbsko-bošnjaškim političnim klinčem oživlja politična reminiscenca obsojene Herceg-Bosne, kar daje prav prejšnjim tezam. Če Dodik uspe v nameri entitetne bilaterale, gotovo računa na Čovićevo podporo in oživljeni herceg-bosanski resentiment, v zameno pa ta računa na polno Dodikovo podporo tretji konfederalni enoti, kakorkoli se že imenuje – mogoče mega kanton.

Pravijo, da je težje poklicati tistega, ki noče slišati, kot poklicati gluhega. Ali ne slišijo navidezni borci za Bosno, se jim lahko zgodi, da zanočijo v daytonski, zjutraj pa se zbudijo v konfederalni ureditvi države (konfederalni model v primeru BiH pomeni bošnjaško-državljanski geto).