Spet jočemo!

Ko minister HDZ-ja Vedran Škobić iz Mostarja prepreči pot Nogometnemu klubu Željezničar do stabilnih vod in vrnitve na stare tire, poleg medijev ni nobene ustrezne reakcije ne oblasti ne opozicije.

Molčijo takrat močni SDP-jevci in NiP-ovci, ki se radi slikajo na Grbavici. Molčijo tudi vsi ostali. Kajti, dva največja nogometna kluba sta že zdavnaj prepuščena politični liniji na milost in nemilost srbsko-hrvaškim športnim interesom, šport, nogomet posebej, pa sta neločljiva od družbeno-političnega življenja vsake družbe.

Željo bo trpel, kot tudi človek, ki je prišel čez ocean, da bi mu pomagal. Toda, kot pri vsem, je volk pojedel ovco v manj kot treh dneh.

Situacija z Željezničarjem je zgled vseh drugih situacij, kajti če nam ne dovolijo igrati nogometa in se veseliti uspehov, zakaj bi kdo v tem domoljubnem segmentu bh. družbe upal, da bo drugače tam, kjer se srečujejo interesi secesionizma in suverenizma.

Ob tem mi je res že muka ponavljati, da so največji krivci naši politiki, ki jih imenujemo gospodje, premierji, ministri, predsedniki. Zaradi kodeksa bom preskočil, kako bi jih bilo treba imenovati. Oni so bili, so in bodo največji krivci za vse, kajti njihove odločitve in politični potezi so opora secesionistom, tisto, bi rekel, ključno oporo.

Vendar se vrnimo k nam, kajti le tako bomo razumeli napačnost stavka »vse je politika«. Deloma je to res, toda v večji meri je izgovor, da se ne dela, da se odgovornost za prevzeto lahkomiselno zapravi in podobno.

Navedel bom le en primer, ki razgalja iskrenost vseh tistih, ki se ovijejo v zastave z obrisom lilij, tečejo maratone, da bi prišli do vstopnic za tekme države, za katero niso pripravljeni premakniti se z mesta, kaj šele dati življenje kot njihovi predniki.

Z nekaterimi bližnjimi ljudmi pred kratkim sem dogovarjal kampanjo za forsiranje narativa o unitarni Bosni in Hercegovini, kar je eden mojih, pa tudi ciljev mnogih, ki jih poznam. Dogovorili smo se o začetnih korakih, vendar nismo stopili, kajti za to se je treba dvigniti in še pomembneje, biti svoj, biti pripravljen tudi na žrtev. Vsiliti narativ unitarnosti ne pomeni konformistično skrivanje za skupine, ampak nastop z jasnim stališčem, da so vse uspešne države unitarne. In tu je pika, ni potrebe razpravljati, kaj želijo etnični Srbi ali Hrvati v Bosni in Hercegovini. Z njimi bomo razpravljali, ko bomo razpravili, kaj želijo etnični Bošnjaki ali tisti, ki se tako ne izrekajo, a trdijo, da ljubijo to državo!

Dejstvo, da v Sarajevu na Miljacki danes ne morete najti treh ljudi, ki bi javno nastopili z namenom, da se razpravlja in sprejme stališče o potrebi po unitarni Republiki Bosni in Hercegovini, je dovolj odgovor, zakaj se včeraj in danes v Sarajevu joče, kot da je sredina devetdesetih. Brez unitarne države pa ni Bosne in Hercegovine ali Bošnjakov v njej kot državotvornega naroda.

Zakaj je tako? Odgovorov je več in so precej enostavni. Ena skupina Bošnjakov sanja o bošnjaškem narodu in svojem delu »Bošnjakistana«, njihovi korenine segajo v devetdeseta, podprti pa so tudi z nekaterimi radikalnimi islamskimi krogi. Druga skupina so tisti, ki mislijo, da so močni (oni ali stranka v njih), a so izgubili vse bitke od Daytona do danes. Tretji so ti lažni politični primerki, ki če ne bi imeli osebne izkaznice, ne bi imeli niti svojega jaza. Četrta skupina je najmanjša, ne pa nepomembna, kajti gre v smeri hedonizma in s tem postaja ena ključnih polug na osi, ki razbija državo!

In že 24 ur gori vse, ker je problem nek Bošnjak. Ali Amidžić. Ivica in Srđan. Omenjeni dvojec je včeraj razstavil vsako iluzijo omenjenih štirih skupin, da so oni dejavnik političnega življenja Bosne in Hercegovine, kaj šele, da so pomemben dejavnik. Ob tem ne mislim le na zloglasni projekt Trojka, ampak na vse, ki pasivno opazujejo in dovolijo, da država propada, da bi na tem valu izposlovali vstop v oblast, nato pa nadaljevali po skoraj isti matrici. Le odtenki so različni!

To, da je državna vlada (Svet ministrov) sprejela neko odločitev, je bilo Ivici in Srđanu pomembno toliko, kot jim je pomembna sama ta država. Ugrabili so mejo, pokazali tisto na M, kar celotnemu sarajevskemu političnemu spektru manjka, in dokazali teorijo, da je bilo slavje na Miljacki ob odhodu Milorada Dodika mahanje »k za ušesa«. Kajti, tako Dragan Čović kot Dodik imata v svojih političnih korpusih pripravljene in pogumne, nato pa tudi izobraženo usposobljene, zato nam lomijo preostali del hrbtenice države.

Mi pa bomo v Sarajevu kot personifikaciji probosanske politike znova jočkali zaradi siledžijstva separatistov in dedičev politike genocida in UZP-ja, ob omembi besede »unitarna« pa bomo najprej vprašali, kaj bodo rekli Srbi in Hrvati, šele nato bomo razmišljali!

Do nas je in samo do nas!