In naj mednarodna skupnost v BiH spremeni prioritete

Prva nujna seja Doma narodov Parlamentarne skupščine Bosne in Hercegovine, na dnevnem redu katere je bilo načrtovano imenovanje članov bh. delegacije v Skupščini Sveta Evrope v Strasbourgu, je bila odpovedana, ker se na sejo niso pojavili delegati iz SNSD in HDZ.
Bosna in Hercegovina je s tem postala edina od 47 članic Sveta Evrope, ki ne bo imela svojega predstavnika v tem najstarejšem evropskem telesu, in to izključno zaradi neprepričljivih političnih nesoglasij znotraj koalicijskih partnerjev SDA-SNSD-HDZ.

Dušanka Majkić iz SNSD je kot edini izgovor, zakaj delegati te stranke niso prišli na napovedano sejo, izjavila, da je seja sklicana mimo procedure. Podobnega mnenja je bil tudi namestnik predsedujočega Doma narodov Dragan Čović. Ta je v svojem demagoškem slogu presenečen nad načinom sklicevanja sej. Dejal je, da je predhodno nujno „ustvariti poslovniške in politične predpostavke za izvedbo seje Doma narodov“, čeprav ni pojasnil, kaj pomenijo te poslovniške in politične predpostavke.

Vsaka vrsta racionalnega razmišljanja vodi do odgovora, da Bosna in Hercegovina z obstoječo politično garnituro etno-nacionalnih političnih elit v državi še dolgo ne more dobiti oblasti – ne zato, ker oblasti ni mogoče vzpostaviti iz nekih nadnaravnih razlogov, ampak zato, ker vakuum položajev Bosne in Hercegovine v tem trenutku najbolj ustreza tako Izetbegoviću, Dodiku kot Čoviću, vsakemu z njegovega zornega kota. Politična moč v BiH se je iz parlamentov že zdavnaj preselila v roke predsednikov zmagovalnih strank. Parlamenti so izgubili svojo osnovno funkcijo in v BiH danes služijo le kot kamuflaža za demokracijo.

Upravljanje z množicami, medtem ko se v zraku čuti strah in negotovost, je ožja specialiteta nacionalnih politik v Bosni in Hercegovini, medtem ko so na drugi strani pokazali, da se najbolje ne znajdejo v ekonomskih in drugih reformah. Odkrito povedano, ob opazovanju volilnih ciklov v BiH skozi leta tovrstno mučenje podpirajo tudi sami državljani – vsakič, ko se je kdo oddaljil od nacionalne rovovske politike, je padel na tla kot s podstrešja, kot Martin Raguž, ki je s pozivanjem državljanov, naj ljubijo svojo domovino Bosno in Hercegovino, ostal ali skoraj ostal brez volilnega telesa.

Dodiku in Čoviću, ki že dolgo delujeta usklajeno, takšen pat položaj Bosne in Hercegovine ustreza, ker lahko kažeta s prstom, kako Bosna in Hercegovina očitno ne deluje, medtem ko imajo v SDA opravičilo, da volivce alarmirajo na matrici, da je Bosna in Hercegovina ogrožena in da jo lahko branijo le tisti, ki so jo branili tudi med vojno, to je SDA. 

Zdi se, da v vsem tem ni imuna na to hinavščino niti mednarodna skupnost v Bosni in Hercegovini. Pozivati nacionalne voditelje, naj vzpostavijo oblasti in izvedejo zapletene in zahtevne reforme v povojni Bosni in Hercegovini, se zdi enako topoumno kot verjeti, da nacionalni voditelji lahko naredijo ali še bolje, da želijo narediti ta korak proti Evropski uniji.

Skoraj tri desetletja po koncu vojne je Bosna in Hercegovina pokazala, da niti ene ure ne more delovati brez mednarodne pomoči, in da vsakič, ko se domačim fašistom, kriminalcem in neizživetim ničvrednežem dovoli, da sami nekaj naredijo, ta pita redno pade v blato. To seveda ne pomeni, da tudi med tistimi, ki v Bosni in Hercegovini predstavljajo mednarodno skupnost, ni političnega odpadka. Dovolj se je le spomniti, na primer, bivšega Visokega predstavnika v BiH Miroslava Lajčaka in njegovih poslov z Dodikom, ali šefa Delegacije EU Larsa Gunnara Wigemaraka in njegovih druženj s Čovićem po hercegovskih vinogradih v času Čovićevega ustaštva po zahodni Hercegovini.

Kakorkoli že, z mednarodno skupnostjo ima BiH nekakšne možnosti, medtem ko brez nje nima niti najmanjših izgledov. 

Je ta mednarodna skupnost res tako močna? Mladen Bosić je v enem TV intervjuju razkril, da je Wigemark sedel v avto in se po največjem snegu odpravil iz Sarajeva v skoraj 200 kilometrov oddaljeno Bijeljino, da bi lobiral pri enem SDS-ovem državnem poslancu za podporo uvedbi trošarin na gorivo, kar se je na koncu tudi zgodilo. Skupnost LGBT je dobila močno podporo veleposlaništev v Sarajevu in ni dvoma, da bo septembrska parada ponosa potekala v glavnem mestu BiH in to po najvišjih standardih. Ali pa je bil dovolj le en pogovor Dodika z veleposlaniki velikih zahodnih držav, da je Dragan Lukač preklical oblikovanje rezervnega sestava policije v RS. Ob milijonih KM, ki jih zahodne države donirajo Bosni in Hercegovini, kar v veliki meri ohranja likvidnost večine bosanskohercegovskih državljanov, imajo njihovi veleposlaniki še kako močne vzvode za upravljanje političnih procesov v BiH. Zato ob primerjavi dejanskega stanja na terenu ni pretiravanje, če rečemo, da mednarodna skupnost v BiH dobi vse tisto, kar je v njenem interesu, medtem ko za ostala vprašanja priklicujejo neobstoječo vest domačih politikov.

Zaradi koristi državljanov Bosne in Hercegovine je za začetek najpomembneje, da mednarodna skupnost spremeni prioritete. Vlagati energijo v to, da se ženska in ženska ali moški in moški lahko držita za roke po sarajevski Ferhadiji, hkrati pa jim ne zagotoviti tudi tega, da se kot morebitni Judje, Romi ali pripadniki Ostalih lahko kandidirajo za Predsedstvo BiH, ali da lahko izbirajo župana, če živijo v Mostarju, boste priznali, je povsem polovičarska rešitev, pa naj prihaja tudi od mednarodne skupnosti.