Hutba ob Dnevu mošej

SARAJEVO, (Patria) - Islamska skupnost v BiH je objavila hutbo ob Dnevu mošej 7. maja.

„Mošeje so zaradi Alaha, in ne molite, poleg Alaha nikogar! (Sura El-Džinn, 18)

„Veš, s težavo prihaja olajšanje,

Resnično, s težavo prihaja olajšanje,

Zato, ko boš osvobojen (nadloge), se predaj molitvi,

In samo k svojemu Gospodu se obračaj!“ (El-Inširah, 4-8)

Dragi bratje in sestre,

Mubarek mesec ramazan smo letos pričakali v drugačnem okolju. Pandemija koronavirusa je blokirala cel svet, zaprla številne državne meje, mesta, podjetja, šole, tržnice. Podobe, ki smo jih v preteklem obdobju gledali, so bile sablasne in žalostne, ulice so bile prazne, ljudje pa presenečeni in prestrašeni. Za nas so še posebej žalostni prizori zaprtih mošej. Čeprav bo ta kriza za seboj pustila določene družbene posledice in po nekaterih napovedih povzročila znatne izgube, se v vsem tem skriva tudi določeno dobro. Nekega dobrega ne moremo videti takoj, medtem ko je posamezno jasno in očitno.

Očitno je, da so bili naši domovi med pandemijo najvarnejša mesta za nas in naše družine, če smo v njih opravljali molitev in brali Kur'an. Spoznali smo, da so naši domovi naše ladje rešitve, ki nam nudijo zatočišče in izhod iz vseh nevarnosti.

Prav tako smo spoznali, da je naša sreča in bogastvo v naših domovih in v naših družinah. Tisti, ki tega ni spoznal, ki v svojem domu ni našel svoje sreče, je ne bo našel nikjer drugje. Prav tako je tisti, ki pri svojih starših, zakoncih in otrocih ne vidi svojega bogastva, velik poraženec in nesrečnik. Ta nikoli in nikjer na svetu ne bo našel svojega miru.

Z prihodom mubarek ramazana smo začutili, kako se v naše domove spušča blagoslov in mir. Jasni znaki te ramazanske milosti so medsebojno spoštovanje, odgovornost, resnost in nujni mir v naših domovih, družinah in skupnostih.  

Čeprav je post eden izmed težjih predpisov naše vere, je očitno, kako se pri vernikih v teh dolgih dneh pojavlja posebna moč in vzdržljivost. Očitno je, da nas ramazan s svojimi ibadeti pripravlja na prihodnje dele v naših življenjih, na nekatere preizkušnje, ki so pred nami, z Božjo pomočjo in za naše posamezne ter kolektivne zmage.

Dragi bratje in sestre,

V tem ramazanu obeležujemo tudi Dan mošej. Sedmega maja 1993. leta so v zgodnjih jutranjih urah porušili mošejo Ferhadija v Banja Luki, zato je ta dan sprejet kot Dan mošej. Na ta dan se spominjamo vseh porušenih mošej, mesdžidov in verskih objektov med nedavno agresijo na Bosno in Hercegovino.

Na območjih, ki so jih nadzorovali Vojska Republike Srbske in Hrvaški obrambni svet, so bile mošeje načrtno in sistematično rušene. V tem neciviliziranem in rušilnem pohodu je bilo uničenih in poškodovanih več kot 80 % mošej in verskih objektov. Številne bosanske mošeje so bili spomeniki ničte kategorije, pod zaščito države in UNESCA, kot so Aladža-mošeja v Foči, Ferhadija in Arnaudija v Banja Luki, Sinan-pašina mošeja v Čajniču, Šišman Ibrahim-pašina mošeja v Počitelju itd. Pogosto so bili s ostanki porušenih mošej pokopani tudi posmrtni ostanki umorjenih Bošnjakov. V skupne grobove so bili pokopani umorjeni Bošnjaki in njihove mošeje. Bili so to težki časi, ko se je naš narod soočal s težkimi preizkušnjami agresije in genocida.

Dragi bratje in sestre,

Z ponovno izgradnjo vseh naših porušenih mošej, po kdo ve kolikokrat, so se dvignile in obnovile tudi naše skupnosti, naš narod pa se je dvignil in okrepil.

V časih težkih preizkušenj in travm so ljudje iskali tolažbo in moč v objemu mošej. Zbirali so se pred mihrabi, ki so bili večinoma postavljeni na obrambnih zidovih naše domovine, na pomembnih točkah in mestih. V njih so bili naši avtoriteti, en korak pred skupnostjo, ki so jim naši ljudje sledili in jih poslušali. Zato je naše obstajanje in naš obstanek povezan z našimi mihrabi in mošejami.

Mošeje so simboli naše svobode. Stoletja so nas osvobajale in v nas ohranjale pomemben občutek svobode. Bili smo svobodni in dostojanstveni v zgodovini toliko, kolikor smo vstopali v mošeje in se v njih na sedždo Enemu Bogu spuščali. Prav tako so mošeje mesta, ki ohranjajo vse naše vrednote, tradicijo, avtoritete, osvežujejo naše spomine. Mošeje nas povezujejo tudi z vsemi prejšnjimi generacijami, čestitimi ljudmi, vakifi, imami, hafizi, mujezini in gazijami.

V mošejah se učimo reda, spoštovanja starejših, poslušanja učenih, sočutja do mlajših. V mošejah prevzemamo svoje obveznosti in razumemo svojo vlogo. V mošejah spoznavamo svojega Stvarnika. Kot taka je mošeja tudi simbol naše zrelosti.

Zato, čuvajmo naše mošeje. Naš odnos do mošej bo v veliki meri določal naše stanje in položaj. Prav tako čuvajmo vse okraske naših mošej. Čuvajmo vse mošejske običaje, tradicionalne mevlude, tevhide in zikre, otroške hatma dove, itikafe, mukabele, ikrar dove in številne druge lepe navade in okraske.

Dragi bratje in sestre,

Med aktualno pandemijo se v naših mošejah vsakodnevno učijo ezani, salavati, opravljajo molitve, učijo mukabele. Skupnostni odbori skrbijo za mošeje, jih urejajo in pripravljajo. Zato se razveselimo našega ponovnega zbiranja v naših mošejah. Naša žalost in potreba po mošeji v času te preizkušnje je jasna potrditev pripadnosti in znak čiste vere.

Bodimo pravi lastniki svoje domovine. Iščimo vsa Alahova znamenja, vse čuvarje in lepote te dežele. Ta zavest prebuja globoko spoštovanje. Takrat se vera v srcu umirja in v dejanju dopolnjuje.

Prosimo dragaga Boga, da sprejme naše ibadete, naše molitve, post, zekat in druga dobra dela. Prosimo dragaga Boga, da se usmili naših pokojnih, našim otrokom pa naj podari varnost.

Prosim dragaga Boga, da naše mošeje bodo priča za nas in ne proti nam in našim družinam.