Husein-kapetan Gradščević: 181 leto od smrti najpomembnejše osebnosti novejše zgodovine BiH

Na vsak način se Husein-kapetan Gradščević, ki je v bosanskohercegovsko tradicijo vstopil pod imenom Zmaj od Bosne, lahko šteje za najpomembnejšo osebnost naše novejše zgodovine, piše bh. novinska agencija Patria.

V ponedeljek se izpolnjuje 181 leto, odkar je eden največjih vakifov v BiH in reformatorjev tistega časa odšel s tega sveta.

Gradaščevići so med največjimi dobrotniki v severovzhodni Bosni in zagotovo med največjimi v celotni BiH.

Impozantno je premoženje, ki so ga dali kot prostovoljni prispevek za svoj narod in za svojo deželo. Gre za več kot 1.500 dunumov najboljših zemljiških parcel, pet mošej, tri medrese, na desetine trgovin in drugih objektov, vodovode...

Vendar je najpomembnejši med njimi Husein-kapetan Gradaščević, ki ga zgodovina pomni kot modrega in pogumnega vodjo. V Travniku je bil 29. marca 1831. izvoljen za vodjo gibanja Bošnjakov za avtonomijo in neodvisnost dežele, ki je bila takrat pod oblastjo Osmanlij.

Čeprav mlad, je hitro uspel odgnati vezirja in druge protiavtonomijske osebe ter tako postal vladar Bosanskega pašaluka.

Med tistimi, ki so podprli upor Gradaščevića, so bili katoliki, pravoslavci, najštevilčnejši pa so bili Bošnjaki, saj so bili takrat v naši deželi tudi najbolj razviti v družbenem smislu, najbogatejši, najbolj organizirani in najbolj izobraženi.

Gradaščevića je njegova vojska kmalu razglasila za novega vezirja.

Gibanje za avtonomijo ni trajalo dolgo. Leta 1832. je gibanje izgubilo prednost v vojni. Po nizu manjših spopadov se je ključna bitka proti osmanlijski vojski zgodila 17. in 18. maja zunaj Sarajeva. Bosanska vojska je bila poražena, potem ko je hercegovska okrepitev prispela in se pridružila osmanlijski vojski.

Sultan je Gradaščevića obsodil na smrt, zato je moral zapustiti Bosno in se preseliti v habzburško deželo.

Konec leta 1832. je Husein privolil, da se vrne na osmanlijsko ozemlje, da bi dobil odpuščanje sultana. V Istanbulu je živel v starih janičarskih barakah na atmejdanu (Hipodromski trg), medtem ko je njegova družina živela nedaleč stran v posebni hiši. Naslednji dve leti je živel relativno mirno življenje. Umrl je 17. avgusta 1834. Legenda pravi, da je bil zastrupljen s strani carskih oblasti, vendar glede na njegovo slabo zdravje zgodovinarji menijo, da je verjetneje, da je umrl zaradi kolere. Pokopan je na mezarju Ejjub, piše NAP.