Hrvaški fašizem ogroža mir v Bosni in Hercegovini, grozi destabilizaciji in sami EU!

Piše: Rasim Belko

Medtem ko se v sinhronizirani kampanji hegemonizma srbske in hrvaške politike bosanskohercegovski muslimani po vsem svetu poskušajo prikazati kot dejavnik, ki z domnevnim fundamentalizmom in radikalnim islamom, oziroma kot teroristi z bradami, ogroža Evropo, je v srcu Hercegovine, v državi Bosni in Hercegovini, glasbeni promotor hrvaškega fašizma izvedel dva koncerta.

In ne verjamem, da je kdo pred temi koncerti dvomil, da se bodo spremenili v zbirališče ljubiteljev ustaškega gibanja, kakršen je tudi sam Marko Perković Thompson.

Ta PR guslar fašizma, kot ga imenujejo tudi redki hrvaški antifašisti, ne prireja koncertov, da bi živel glasbo, ljubezen in domoljubje, kot pogosto poudarja sam, temveč so koncerti neposredno orožje v rokah hrvaške politike iz Zagreba, podprte s tisto iz Hercegovine, s katerimi se vsakemu drugemu državljanu pošilja sporočilo. In to je sporočilo zla in sovraštva, ki ga je treba v državi, obremenjeni z zgodovino, opazovati s posebno pozornostjo, saj so se načrtovani sistematični zločini v zadnjih osemdesetih letih ponovili dvakrat. Tako kot zločini fašizma onkraj Drine, v režiji četniškega gibanja v imenu srbskega hegemonizma.

Thompsonovo guslanje po Širokem Brijegu ima enake značilnosti, pod katerimi je bil nad prebivalci Hercegovine, pa tudi srednje Bosne, izveden obsojeni združeni zločinski podvig. In zaradi te dejanske okoliščine se vsaka zgodba o domnevni umetnosti, kulturi in glasbi začne in konča pri ikonografiji, verbalnih in neverbalnih sporočilih. Pozdrav, s katerim Perković začne koncerte, dvigne vzdušje in zaključi to antimuzikalno šarado – “Za dom spremni” – je na Hrvaškem prepovedan. Oprostite, moral bi biti prepovedan, vendar je to mrtva črka na papirju, tako kot je hrvaški fašizem na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini poražen na papirju.

Toda tako tam kot tukaj je ta fašizem zelo živ, opazno viden, s tendenco še večje promocije fašističnih vrednot. Le ta nagnjenost je kamuflirana z demokracijo v imenih političnih strank in lažnih Evropejcev na čelu teh strank.

Kajti na fašističnih zbiranjih Thompsona, ne glede na to, ali so na Hrvaškem ali v Hercegovini, poteka popis volilnega telesa dveh HDZ in njunih satelitov. Zato je treba vsako sporočilo, ki se sliši na koncertu guslarja iz Čavoglav, pripisati prav strankama HDZ RH in HDZ BiH. To je več kot jasno, če upoštevamo dejstvo, da se te stranke v praksi nikoli ne ograjujejo od ikonografije koncertov, ki poleg vzklikanja vključuje tudi tisto dviganje roke, ki smo jo gledali v času Tretjega rajha in samega Hitlerja.

Da je fašizem hrvaške politike grožnja Bosni in Hercegovini, je pokazal in dokazal Ilija Cvitanović, ki naj bi bil alternativa HDZ Draga Čovića, vendar v ideologiji fašizma deluje še slabše.

Tako nam Cvitanović v obrambo fašistične ikonografije sporoča: “Kulturna in javna zbiranj so sestavni del demokratičnega življenja, hrvaški narod pa ima, tako kot vsi drugi narodi v Bosni in Hercegovini, pravico do ponosa, ohranjanja identitete in dostojanstvenega spomina na svoje borce. Javne razprave je treba voditi mirno, ob spoštovanju zgodovinskih dejstev in dostojanstva vseh udeležencev družbenega življenja. Z zgodovino naj se ukvarjajo zgodovinarji, osredotočenost javnega in političnega delovanja pa naj bo na boljšem življenju državljanov. V tem kontekstu HDZ 1990 zavrača poskuse kriminalizacije domovinske vojne in hrvaških borcev. Nedopustno je, da se legitimne simbole enot HOS, ki so sodelovale pri obrambi Bosne in Hercegovine, izenačuje s totalitarnimi ideologijami... Hrvaški narod ima pravico do ponosa in ne potrebuje opravičevati svoje obrambe niti se opravičevati za boj za svojo identiteto in svobodo.”

Če primerjamo tisto, kar se dogaja na guslarskih večerih Thompsona, in besede Cvitanovića, pridemo do definicije, da: “Hrvaški narod ne potrebuje opravičevati svoje obrambe niti se opravičevati za boj za svoj fašistični identitet.”

Absolutno se, za razliko od hrvaške politike, ne morem strinjati, da gre za zgodbo o celotnem hrvaškem narodu, tako kot sem absolutno prepričan, da se Cvitanović, Čović in Plenković v obrambi fašizma ne obračajo na celotno hrvaško ljudstvo, temveč prav na tisto kritično fašistično maso, ki jih ohranja na oblasti. Ta dejstvo je pravzaprav največji problem, kajti če se zavedamo, da so Thompsonovi koncerti popis volivcev HDZ-ja tam in tukaj, potem je jasno, da so te politike zasnovane na fašistični ideologiji.

In to nas spet ne čudi, kajti gre za politike in politike, ki so široko odprtih rok sprejemali vojne zločince, z njimi jasno sporočali, da se ne kesajo, ki 30 let po agresiji na BiH, tako kot njihovi partnerji v boju proti BiH, Vučić in Dodik, ne obupujejo nad politiko delitve Bosne in Hercegovine na valu velikohrvatskih in velikosrbskih načrtov.

Zato so tudi porabili milijone in s političnim vplivom prek Bruslja, Londona in Washingtona sprožili lov na čarovnice, oziroma fašistični napad na Bošnjake, Bosance in Hercegovce, ki so ovira njihovim načrtom. Zato bosanskohercegovske muslimane poskušajo prikazati kot teroriste, ki grozijo krščanstvu v Evropi, kjer sta dve tretjini prebivalstva kristjani, v primerjavi z morda milijonom in pol muslimanov. In da, zato so te muslimane, s pomočjo krščanskega Zahoda, poskušali iztrebiti iz Bosne in Hercegovine.

Ko jim to ni uspelo z orožjem, danes poskušajo s politiko, diplomacijo in lobiranjem v svetu, ki vse bolj tone v fašistično gnilež.

To mora biti poziv vsakemu politiku v Bosni in Hercegovini, da odstopi od opravičevanja hrvaškega, pa tudi srbskega fašizma ter da sprejme konkretne korake in svetovne voditelje seznani s tem, da so se bosanski muslimani v večini, in Bosanci in Hercegovci kot celota, že enkrat spopadli s fašizmom in ga s svojim antifašističnim bojem izgnali iz te države.

Bosanski politiki morajo hoditi po svetu in jasno dati vedeti, da se je ta fašizem vrnil, da ogroža mir v Bosni in Hercegovini, pa tudi v regiji, pa tudi samo EU.

Prav tako morajo bosanski politiki svetu poudariti, da je bil antifašistični odpor v drugi svetovni vojni najmočnejši v Bosni in Hercegovini, da je ta isti antifašistični odpor branil neodvisno Bosno in Hercegovino ter, končno, najpomembneje – da so antifašisti Bosne in Hercegovine pripravljeni ponovno obračunati s fašizmom, ne glede na to, kaj to pomeni in čigav je ta fašizem.