Hrvaška z napadom na Mesića popolnoma priznala udeleženost v UZP-ju

Piše: Haris Ljevo

Haško sodišče je včeraj sprejelo pravnomočno sodbo v primeru Jadranka Prlića in še petih oseb, obsojenih za strašne vojne zločine v BiH na območjih, ki jih je nadzoroval HVO, s katero je potrjeno, da je v BiH potekal združeni zločinski podvig s strani takratnega režima Hrvaške na čelu s predsednikom Franjem Tuđmanom in ministrom za obrambo Gojkom Šuškom.

Po tem, ko mu je sodišče izreklo kazen 20 let zapora, je Slobodan Praljak potegnil stekleničko z strupom in izvedel samomor.

Reakcije po izrečenih sodbah s strani hrvaškega državnega vrha so pokazale, da je uradna Hrvaška na čelu s premierjem Andrejem Plenkovićem, predsednico Kolindo Grabar-Kitarović in predsednikom sabora Gordanom Jandrokovićem popolnoma zavedna zločinov, za katere je obsojena šesterica tzv. Herceg-Bosne.

Prve reakcije so bile medsebojno obtoževanje, zakaj uradna hrvaška oblast v preteklem obdobju ni storila več pri skrivanju dokazov, do katerih je prišlo haško sodišče, glavna meta napadov pa je bil nekdanji predsednik Stipe Mesić, za katerega so dejali, da je s svojo odprto podporo sodišču praktično omogočil sodišču, da je prišlo do vseh dokazov, ki so kriminalizirali hrvaški državni vrh.

Torej, v prvih reakcijah ni bila z eno besedo zanikana tisto, kar je povedalo sodišče, temveč se je le iskal krivca za „izdajo“ hrvaških nacionalnih interesov.

Šele potem, ko je zmanjkalo „streliva“ in strupenih puščic za Mesića in njegovo administracijo, se je začelo z neuspešnim poskusom branjenja tistega, za kar je sodišče ugotovilo, da se je nedvoumno zgodilo – združenega zločinskega podviga.

Smatranje Slobodana Praljka za junaka, ker ni imel poguma, da bi se soočil z hudodelstvi, za katera je bil obsojen, predstavlja čisto strahopetnost, tako kot Praljkov samomorilni akt.

Od Praljka se poskuša ustvariti mučenika, ki se je žrtvoval za hrvaško stvar, organizirajo se molitve zanj in prižiganje sveč na javnih mestih, čeprav sama cerkev meni, da je samomor tešek greh, osebe, ki izvedejo samomor, pa se celo ne pokopavajo na pokopališčih.

Hrvaška, članica EU, organizira v saboru počastitev z minuto molka obsojenemu vojnemu zločincu, kar je dejanje, ki ga v sodobni evropski zgodovini ni zabeleženega, pri tem pa se vsakodnevno poskuša prikazati kot dežela, ki ne pripada „zaostali balkanski drušbi“, temveč se postavlja nad ostanek Balkana ali regije, kot se danes radi reče.

Uradna Hrvaška se je znašla v takšnem pološaju, da ji celo Srbija, najbolj odgovorna za začetek vojn na območju bivše Jugoslavije, drži moralne lekcije. Celo Srbija, ki je skozi številne sodbe sodišča v Haagu označena kot edina evropska država za nespreprečevanje genocida v Srebrenici, ni šla tako daleč, da bi v parlamentu priredila minute molka obsojenim vojnim zločincem, Hrvaška pa je.

Plenković in Grabar-Kitarović sta sporočila, da Hrvaška ne priznava sodbe sodišča za združeni zločinski podvig, kar je precedens, ki ga v zgodovini ni zabeleženega.

Države članice ZN, ustanoviteljice Mednarodnega sodišča za vojne zločine, niso tu, da bi sprejemale ali ne sprejemale sodb, temveč da jih spoštujejo in se jim podrejajo.

Hrvaška je pravzaprav z napadom na Mesića zaradi sodelovanja s sodiščem neposredno priznala udeleženost v UZP-ju, saj je on za uradno Hrvaško kriv, ker ni delal na skrivanju dokazov.