Bo Schmidt prek zgodbe o genocidu izročil državno premoženje Republiki Srbski?

Piše: Amina Čorbo-Zećo

V Bosni in Hercegovini nikoli ni dovolj boja za resnico in pravico, vendar to lahko postane problematično, če se intelektualna elita in širša javnost ukvarjata izključno s preteklostjo, ne da bi imeli strategijo za prihodnost in smernice delovanja, ki bi lahko stale na poti živečemu secesionizmu in prizadevanjem, da se skozi zakonske okvire mirno razdeli Bosna!

Bošnjaki na tej poti boja za resnico nikoli niso imeli za motiv sovraštva do drugega in drugačnega, temveč osvoboditev žrtve strahu s pomočjo kulture spomina, v imenu boljše prihodnosti.

In prav v tem je vsa naivnost tistih, ki še vedno verjamejo v iskrene namere Christiana Schmidta, visokega predstavnika v BiH.

Pravzaprav je očitno, da se zgodba o genocidu vedno okrepi v trenutku sprejemanja nekih ključnih odločitev, ki so izjemno pomembne za preživetje bosanskega bitja kot političnega telesa. Navsezadnje tudi za obstoj države.

Zato je treba odločitev, ki omogoča, da Spominski center Potočari razvija in širi dejavnosti, obravnavati v trenutnem času, ko se rešuje vprašanje državnega premoženja in reforme volilnega zakona.

Prav to je odlično pojasnil državni zastopnik Zlatan Begić (DF), ki je opozoril na nevarne prevare Bošnjakov.

„Ko gre za mednarodno skupnost in visokega predstavnika, me spreleti strah, ko vidim Murphyja v mošejah in Schmidta v Srebrenici. S tem perejo apartheid. Vsakič, ko vidim Murphyja, da obiskuje mošejo, si mislim, kakšno prevaro namerava izvesti Schmidt. Mislim, da ti ljudje niso niti v njihovih malih možganih in uporabljajo to hudo tragedijo, ki se je zgodila Bošnjakom, da bi na nek način dobili moralno podlago za vse perverzije, od vsiljevanja volilnih pravil na volilno noč, prek suspenza ustave, pa do namenov, da raztrgajo državno premoženje“.

Čeprav se nekaterim zdi ta kvalifikacija groba, bi se bilo treba z njo poglobljeno ukvarjati, pa tudi spomniti na ne tako davne čase.

Kajti prav visoki predstavnik v BiH Christian Schmidt bo, potem ko je bivši visoki predstavnik Valentin Inzko vsilil spremembe Kazenskega zakona BiH, po katerih je prepovedano zanikanje genocida, vsilil spremembe in dopolnitve Volilnega zakona BiH.

Vsiljene spremembe in dopolnitve Volilnega zakona BiH so v bistvu zadovoljile zahteve HDZ glede sprememb Volilnega zakona BiH, končna rešitev pa temelji na različicah zahtev HDZ BiH in Dragana Čovića.

S tem se je izpolnila tripartitna agenda predstavnikov mednarodne skupnosti, po kateri "Srbi" dobijo državno premoženje, "Hrvati" volilni zakon, "Bošnjaki" pa bi se morali zadovoljiti s prepovedjo zanikanja genocida.

Glede na to, da niso sposobni zagotoviti izvajanja Inzkovega zakona in da Tožilstvo BiH ni vložilo niti ene obtožnice za zanikanje genocida, so se zdaj domislili, da bi naivnim Bošnjakom zamazali oči, podpreti še Inštitut in Spominski center v Potočarih!?

Kajti Bošnjakom nimajo kaj drugega ponuditi!

Bliža se čas pogajanj o nadaljevanju sprememb volilne zakonodaje, pa tudi drobno štejemo, ko gre za državno premoženje.

In medtem ko so vsa oči uprte v OHR, se javnost sprašuje, ali bo prav Schmidt dokončal tudi državno premoženje?

V korist Dodika, seveda, in to pod opravičilom, da se Republiko srbsko pridobi, da bo 'del evropskih integracij'.

S svojimi zakoni, ki so v veljavi, je Schmidt okrepil obveznost sprejetja zakona o državnem premoženju v Parlamentu BiH, vsako nasprotno dejanje pa bo prepoznano kot pravno nično.

Zato je moral spet v Srebrenico, na žalost, da z najbolj žalostno zgodbo v zgodovini Bošnjakov zamagli oči tistim, ki jasno vidijo izvajanje načrta, ki je poguben za Bošnjake-Bosance v političnem smislu. Po genocidu in fizičnem uničenju jim pripravljajo tudi politični izginotje.

Nikoli se ne sme pozabiti, da se je BiH pred agresijo, pod embargom na orožje, rešila s pogumom državljanov, ki tudi danes ne smejo biti nemi na vse prevare svetovnih diplomatov, ki vsak dan vse bolj stopajo v uresničevanje non-paperjev, napisanih v evropskih metropolah.

In ni treba dvomiti, da bi Schmidt že rešil vprašanje državnega premoženja, če ne bi bil popolnoma zavedajoč, da to BiH vodi v nov konflikt. Zato bo z zgodbo o genocidu omehčal tiste, ki stojijo na poti takšnega možnega konca agonije, imenovane državno premoženje.