Ali bo bošnjaška servilna politika zamudila priložnost, da se ugotovi resnica o vojni v BiH

Piše: Esad Duraković, akademik

Rok za vložitev tožbe Bosne in Hercegovine proti Srbiji za genocid oziroma rok za revizijo te tožbe poteče kmalu – februarja 2017. V zvezi s tem v javnosti niso opažene neke aktivnosti BiH – vsaj kolikor mi je znano – čeprav gre za problem izjemnega zgodovinskega pomena. Javnost ima pravico vedeti, ali se kaj dela na tem ali ne, saj agresija in genocid v BiH nista bila izvršena na politike, ki so dolžni obveščati javnost in delovati v njenem interesu, ampak sta bila izvršena prav na to javnost, na narod kot tak. Bo mogoče, da politiki v tem pogledu oziroma v svoji ošabnosti ne čutijo obveznosti niti delovati niti obveščati javnosti, tako kot je ne čutijo v ničemer drugem?! Morebitna malomarnost v tem primeru – kot zamuda pravniško določenih rokov – bi bila enakovredna odstopu od tožbe, s čimer bi bili tukajšnji subjekti, institucionalno in individualno, nujno odgovorni pred prihodnostjo in zgodovino.

Treba poudariti, realno, da je prihodnost v sodelovanju tudi s Srbijo: treba stopiti v prihodnost, ki je v sodelovanju, vendar je pri tem nujno imeti v mislih, da je to mogoče le takrat, ko se ugotovi odgovornost za strašno preteklost, ki je, tako rekoč, bila včeraj tukaj in na kateri še danes temelji politika v BiH, v precejšnjem delu pa tudi politika Srbije do BiH. Preteklost lahko "absolviramo" le z natančnim ugotavljanjem dejstev v/o njej in le tako lahko, optimalno neobremenjeni, stopimo v obetavno prihodnost. Vse drugo je "potikanje žerjavice", začasno maskiranje Zla.

Še posebej je zanimivo, seveda, da bošnjaški politični subjekt/i molčijo pred javnostjo o tem problemu. Obstajajo nekatere resne indice, ki vzbujajo zaskrbljenost v zvezi s tem, poleg najpomembnejšega dejstva, da rok za revizijo Tožbe počasi in neizprosno poteče:

1. Na volitvah je bila izgubljena Srebrenica. Ta je več kot vse občine v BiH: je simbol upora, trpljenja, agresije; v njej je bil izvršen genocid, danes pa ji vlada prav oseba, ki javno zanika ta genocid. Tako se ustvarja kontekst, ki pojasnjuje tudi to molčanje o reviziji tožbe proti Srbiji.

2. Na bošnjaškega člana Predsedstva BiH se izvaja javni pritisk, naj (ponižno) povabi na obisk predsednika Srbije, Nikolića, pri čemer se poudarja, da je bošnjaški član Predsedstva odgovoren, da se NAJZAD ne realizira Nikolićev obisk. Pod tem pritiskom se zamagljuje dejstvo, da je srbski predsednik četniški vojvoda, ki se ni odpovedal temu "stanu", "naslovu", "časti", kar pomeni, med drugim, da se tudi Srbija še vedno ni distancirala prav od tistega, za kar bi BiH morala takoj vložiti zahtevek (revizija Tožbe).

3. Plošča na Vijećnici Mesta Sarajevo je lahko videti kot nekaj efemernega, vendar ni tako, ker gre za dejstvo in, še bolj, za simboliko ter za ta kontekst, v katerega vstopa. Namreč, ko je moral Vojvoda vstopiti v Vijećnico, je bila ta plošča prekrita, da ne bi prizadela Vojvodovega dostojanstva, a Pokrivače ne skrbi, da so s tem prizadeli tudi Mesto, in Resnico, in Trpljenje, ki smo ga preživeli v vojvodsko/barbarsko obleganem in ubijanem Mestu. Kakšna patologija je to, ko se odločite, da v najpomembnejšem prizadenete sebe in vse svoje, da ne bi prizadeli svojega lastnega rablja?!

Niti temu ni konec. Teh dni je slišati, kako se z zelo visokih mest v Sarajevu zahteva celo, naj se odstrani ta plošča s simbola Sarajeva (Vijećnice) in simbola njegovega trpljenja, dobesedno – njegovega požiga. To je preprosto neverjetno. Ni več dovolj niti, da se Plošča prekrije (zdaj jo je treba pisati z veliko začetnico!), ampak jo je, domnevno, treba odstraniti. Zakaj? Zato, da bi se "normalizirali" odnosi s Srbijo, na čelu katere je še danes Vojvoda!

Lahko bi našteli še precej indikatorjev, ki alarmirajo na možnost, da bo v servilni bošnjaški politiki zamujena tudi priložnost, da se ugotovi resnica o vojni v BiH. Resnica, in nič več.

Da bi odgnali dvome javnosti o tej zgodovinsko pomembni stvari, naj odgovorni subjekti v BiH obvestijo javnost in naj delujejo v skladu z obveznostmi do preteklosti in prihodnosti...

Naj se ne ponižujejo strašne žrtve v minuli vojni, kakor tudi ne tisti, ki so jo preživeli. Vsak morebitni poziv na maščevanje bi bil nor, vendar – ni mogoče pristati na žrtvovanje dostojanstva. Tukaj se zahteva samo Resnica, ker se le na njej lahko gradi prihodnost.