Bo BiH in Italija izpolnila sporazum o izročitvi

Postopek izročitve pri Oberlandesgerichtu v Hammu zoper Hanefijo Prijića, ki je bil aretiran na letališču v Dortmundu 28. 10. 2015 na podlagi evropskega naloga za prijetje Republike Italije, je v zaključni fazi in pričakuje se končna odločitev, piše bosanska tiskovna agencija Patria.

Med izvedenimi postopki je Republika Italija vztrajala pri zahtevi, da se Hanefija izroči in da mu sodijo ponovno za isto dejanje, ne glede na to, da je bil pravnomočno obsojen in da je kazen v celoti prestal.

V Evropi ni dvojnega kaznovanja

V prvi fazi postopka je nemško sodišče ugotovilo, da glede na trenutno stanje spisa (možna) obsodba zaradi istih kaznivih dejanj s strani sodišča Bosne in Hercegovine ni v nasprotju z dopustnostjo izročitve.

Ovira za izročitev ne izhaja niti iz poglavja II 1. dodatnega protokola z dne 15. 10. 1975 k Evropski konvenciji o izročitvi. Poglavje 1. dodatnega protokola predvideva prepoved dvojnega kaznovanja (ne bis in idem) in velja za vse države pogodbenice, ki so podpisale Evropsko konvencijo o izročitvi, torej tudi za Italijo, vendar niti Italija niti Nemčija nista ratificirali tega 1. dodatnega protokola.

Člen 54. Schengenskega sporazuma prepoveduje vsaki državi članici Schengenskega sporazuma, kot tudi člen 50. Listine o temeljnih pravicah vsaki članici Evropske unije, ponovno preganjanje in kaznovanje, če je bila zaradi istega kaznivega dejanja v neki državi pogodbenici že sprejeta pravnomočna sodba. Bosna in Hercegovina ni država pogodbenica Schengenskega sporazuma niti članica Evropske unije.

Razlogi, zakaj je Republika Italija vztrajala pri zahtevi, so neustrezna kazen (13 let), ki sicer je v zgornji meji predpisane kazni za to kaznivo dejanje, vendar bi bila po italijanskem kazenskem zakoniku obsodba za to kaznivo dejanje lahko v območju 30 let. V to kazen bi se sicer vštevala že izrečena in prestana kazen.

Haag je primer predal pravosodju BiH

Argumenti odvetniške ekipe Hanefije Prijića so, da je sojenje v BiH potekalo na visoki ravni, da so z izidom bili zadovoljni oškodovanci, ki med sojenjem niso podali nikakršnih premoženjskopravnih zahtevkov, niti niso omenjali visokih odškodnin v milijonskih zneskih. Poleg tega je haaški tožilec ta predmet razvrstil v kategorijo “A” in ocenil, da se sojenje lahko izvede v BiH, zato ocene haaškega tožilca ne bi smeli postavljati pod vprašaj. 

Odvjetniki menijo, da je za odločanje v tem primeru pomemben Sporazum z dne 28. 10. 2015 med BiH in Republiko Italijo ob Konvenciji o izročitvi z dne 13. 12. 1957 z namenom razširitve in olajšanja njene uporabe, objavljen v Uradnem listu BiH – mednarodni sporazumi z dne 17. 12. 2015. Iz vsebine Sporazuma izhaja, da sta si pogodbenici medsebojno olajšali izvajanje Konvencije o izročitvi in se dogovorili, za katera kazniva dejanja naj bi izročali lastne državljane, da bi jim sodili ali da bi kazen prestajali pri drugi pogodbenici. Pri tem je bilo dogovorjeno, da se lastni državljani ne bodo izročali za kazniva dejanja genocida, zločinov zoper človečnost in vojnih zločinov.

Zato mora nemško sodišče upoštevati ta dvostranski sporazum med Bosno in Hercegovino ter Republiko Italijo in njegovo vsebino, glede na to, da je dokument nov in odraža resničen namen in interese pogodbenic.