Hoare: Spomenik Principu je kot spomenik Miloševiću, Mladiću ali Karadžiću!

Postavitev spomenika Gavrilu Principu v Vzhodnem Sarajevu je enaka postavitvi spomenika Slobodanu Miloševiću, Radovanu Karadžiću ali Ratku Mladiću, pravi v intervjuju za bosansko-hercegovinsko novinarsko agencijo Patria (NAP) Marko Atila Hoare, britanski zgodovinar in strokovnjak za Balkan.

Vsi so, kot pravi, del „panteona“ srbskega nacionalizma. Po njegovih besedah ni nikakršnega dvoma, Princip je „terorist“, ne borec za svobodo.

- Razlika med teroristom in borcem za svobodo je morda subjektivna. On se je zagotovo tako doživljal, vendar je umor Franca Ferdinanda in Sofije teroristični akt. Princip ni imel nobenega mandata ali priljubljenosti, bil pa je agent ekstremistične organizacije „Črna roka“ iz sosednje Srbije. Jaz bi ga opisal kot klasičnega terorista – pravi Hoare.

NAP: Je bil njegov cilj velika Srbija, kot je to primer pri današnjih srbskih nacionalistih?

Hoare: Njegov politični položaj je bil prosrbski, vendar je verjel v južnoslovansko teritorialno združitev, ki je vključevala pravoslavce, katolike in muslimane. Niso imeli on in njegovi sodelavci političnega programa, vendar so v bistvu stali na meji med jugoslovanstvom in velikosrbstvom. Nekateri člani Mlade Bosne, kot Vasa Čubrilović, so se opisovali kot Srbo-Hrvati, kar pomeni, da so se identificirali s Srbijo in Hrvaško in želeli, da se BiH združi z njimi. Vendar pa je bil Princip agent Dragutina Dimitrijevića Apisa in „Črne roke“, ki je imela za cilj veliko Srbijo, jugoslovanstvo pa so imeli le kot krinko. Mladi radikali, kot je Princip, pogosto niso mogli prepoznati razlike med veliko Srbijo in združenjem južnih Slovanov.

NAP: Je potem postavitev spomenika Principu enaka, na primer, postavitvi spomenika Miloševiću, Karadžiću ali Mladiću?

- Da, srbski nacionalisti, kot tudi drugi nacionalisti, prilagajajo zgodovinske osebnosti, da bi konstruirali svojo različico zgodovine. Ne glede na določene razlike med Principom in temi tremi, so vsi del nacionalističnega panteona srbskih „herojev“, kot so Karađorđevići, Njegoš, Živojin Mišić, vojvoda Stepo ali kralj Peter. Nekateri srbski nacionalisti bodo imeli drugačen izbor, desničarji bodo morda dodali Dražo Mihailovića ali Milana Nedića, levičarji pa Miloševića ali Rankovića.

NAP: V čem je razlika med Principom in omenjenimi vojnimi zločinci?

Hoare: Obstaja določena razlika. Princip je terorist, vendar ni načrtoval genocida. Zdi se, da je imel že od otroštva nekakšno sovraštvo do Bošnjakov in sarajevske čaršije, kot tudi Radovan Karadžić. Vendar pa je bilo Principovo sovraštvo predvsem usmerjeno proti tujcem, avstro-ogrskemu okupatorju, ne proti Bosancem. Napaka bi bila poistovetiti genocidni značaj osebnosti, kot so Milošević, Karadžić in Mladić, s srbskimi zgodovinskimi figurami, kot so Princip, Vuk Karadžić ali Ilija Garašanin.

NAP: Pripadniki Mlade Bosne, čeprav srbski nacionalisti, se kljub temu niso izogibali imenu Bosna. Današnja srbska politika pa to počne in se poskuša identificirati z umetnim imenom Srpska. Kako to komentirate?

- Bosanski Srbi, pa tudi nacionalisti, so se tradicionalno identificirali z Bosno in Hercegovino kot svojo domovino, tudi če so podpirali združitev s Srbijo. V 19. in na začetku 20. stoletja so srbski nacionalisti, kot Vaso Pelagić ali Nikola Stojanović, izražali močno patriotsko identifikacijo z BiH. Niso imeli s tem težav, dokler so Bosno in Hercegovino smatrali za „srbsko deželo“. Šele v 20. stoletju so srbski nacionalisti začeli zavračati priznanje BiH kot svoje države.

Razlog za to je, da niso mogli vzpostaviti polnega nadzora nad BiH in asimilirati Bošnjakov v srbsko nacionalno politiko. Odpor Jugoslovanske muslimanske organizacije (JMO), na čelu z Mehmedom Spaho, proti poskusom srbskih politikov, da bi med obema vojnama prevzeli nadzor nad BiH, jih je prisilil, da so opustili podporo celotni BiH in sprejeli idejo delitve. Ta podpora celovitosti BiH se je začasno vrnila v obdobju komunizma in titoizma. Vendar pa je rast BiH v skupno državo Srbov, Hrvatov in Bošnjakov, v kateri so vsi enakovredni, Bošnjaki pa priznani kot narodnost, Srbi pa so izgubili prevlado, povzročila novo srbsko reakcijo proti BiH v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

NAP: Kako komentirate obeležitev obletnice atentata v Sarajevu in kakšna sporočila so bila poslana?

Hoare: Nisem bil prisoten in ne morem govoriti o tem, kako uspešno je bilo vse. Vendar pa je uporaba obletnice tragedije za poudarjanje pomena miru in sprave v osnovi dobra, če pa to pomeni sprejemanje postdejtonskega statusa quo, je to lahko le priprava terena za novo tragedijo. Ne bo pravega sprave v BiH, dokler bo BiH iznakažena z dejtonskim ustavnim urejenjem, ki spodbuja konflikte med Bošnjaki, Srbi in Hrvati. BiH potrebuje radikalno spremembo in za to se morajo državljani boriti.