ZGODOVINA JE ŽIVLJENJSKA UČITELJICA Kalkulacije EUFOR-ja in hinavščina mednarodne skupnosti

Piše: A. Čorbo-Zećo

Odločitev Evropske unije, da ne bo uporabila EUFOR-ja za aretacijo Milorada Dodika in drugih uradnikov Republike srbske, kot je poročala Istraga, z utemeljitvijo, da "ne želijo tvegati življenj svojih vojakov", ponovno kaže dvoličnost mednarodne skupnosti do Bosne in Hercegovine.

Tako imenovani tuji predstavniki BiH, isti tisti, ki so jih s svojo podporo pripeljali na oblast, in ki se v svojem položaju moči, ki ga zasedajo, ne znajdejo najbolje, saj so na trenutke videti kot 'naključni mimoidoči'.

Daleč od tega, da mednarodna skupnost ne bi bila dolžna reševati problemov BiH, vendar je njena odgovornost velika. Predvsem zato, ker so BiH krojili tako, kot je, moč dali temu istemu Dodiku, zdaj pa...

Ta hinavščina ni nova – sega še iz časov agresije na BiH (1992-1995), ko so ključne svetovne sile pokazale nesposobnost ali nezainteresiranost za ustavitev prelivanja krvi in zaščito mednarodno priznane države.

Danes, ko pravosodni organi BiH izdajajo naloge za aretacijo politikov, ki odprto rušijo ustavni red države, mednarodna skupnost ponavlja znani vzorec neodločnosti in izogibanja odgovornosti. Namesto konkretnih dejanj smo priča besednim obsodbam in izjavam, ki ne prinašajo nobenih resničnih posledic. Hkrati EUFOR sporoča, da "ne bo aretiral Dodika", medtem ko oblasti BiH niso niti zaprosile za njihovo asistenco, kar kaže na strah ali kalkulacijo tudi domačih političnih akterjev.

Takšen odnos EUFOR-ja prihaja v kontekstu prejšnjih primerov, ko so bile mednarodne sile vključene v izvajanje zakonov v BiH.

Aretacije obtoženih za vojne zločine, kot so akcije SFOR-ja in NATA proti pripadnikom vojaškega in političnega vodstva bosanskih Srbov ali voditeljev hrvaške samouprave, kažejo, da v preteklosti ni bilo ovir za takšne intervencije.

Zdaj, ko se soočamo s politiki, ki odprto kljubujejo pravnemu sistemu države, mednarodna skupnost ne kaže volje podpreti izvajanje zakonov. In, po njihovi zaslugi, ima Dodik moč!

Hinavščina mednarodne skupnosti se najbolj kaže v spominu na njeno vlogo med agresijo na BiH. Medtem ko so se v Sarajevu, Srebrenici in drugih mestih dogajali množični zločini, so svetovne sile trdile, da "ne morejo" vojaško posredovati, omejile so se na uvedbo embarga na orožje – kar je neposredno koristilo agresorju.

Hkrati je UNPROFOR namesto zaščite civilistov deloval kot pasivni opazovalec ali celo pomagal agresorju, kot je bil primer v Srebrenici leta 1995.

Čas je bil vedno na strani sovražnika, tako kot je danes na strani Milorada Dodika. Vsak dan, ki mine, in on ni aretiran, je manj države Bosne in Hercegovine.

Zdaj, skoraj tri desetletja kasneje, vidimo nadaljevanje istega vzorca.

Mednarodna skupnost je skozi zgodovino pokazala nesposobnost, pogosto pa tudi voljno nezainteresiranost, da zaščiti ozemeljsko celovitost in suverenost BiH.

Današnja situacija, v kateri EUFOR zavrača konkretno podporo izvajanju sodnih odločb, je le nadaljevanje politike iz 90. let. Bosna in Hercegovina se ponovno sooča s grožnjo destabilizacije, medtem ko mednarodna skupnost kalkulira in se izogiba kakršnemukoli tveganju, domačim institucijam pa prepušča, da same rešijo problem, ki ga same težko zmorejo rešiti.

Ostaja vprašanje, ali se bo zgodovina ponovila, ali pa bo mednarodna skupnost končno prepoznala potrebo po konkretnem ukrepanju, namesto praznih izjav in diplomatskih fraz, ki nikomur nič ne pomenijo.

Željana Zovko je očitno povedala resnico, ko je v Bruslju sporočila, da ve, koga bo EUFOR ščitil, in da so to veleposlaništva in tuji uradniki. Čeprav je EUFOR te navedbe zanikal in dejal, da jim je prednostna naloga zaščita prebivalstva, se je vse pogosteje treba spomniti izjave Željka Komšića, člana Predsedstva BiH: Mednarodnemu priznanju je predhodilo naše, imenujmo ga tako, lastno državljansko samospoznanje, oziroma pridobljena zavest, da se v boju za neodvisnost naše države lahko in se moramo predvsem zanašati nase in na lastne sile.