Hipokrizija v misiji: Kako naj dobri odidejo sami!?

Piše: Prof. Dženan Skelić

---

Na prvi pogled odličen člank Zubčeviča v Nomadu, z naslovom: "Koalicij ne moremo", na drug, tretji in vsak naslednji preizkus premišljenega in politično zavednega bitja, znak za alarm, potegnite ročno zavoro in se pripravite na nov val kavarniškega političnega blebetanja o tem, kako so vsi isti in kako je vseeno!

Že leta zamerim volilnemu telesu v BiH, da se je spremenilo v lesene modrece, ki pred "velikimi" zasloni (nič bolj pametnimi od nekdaj majhnih), na kavarniških skupščinah in v FB senatih vse nivelirajo in širijo idejo obupa, v kateri tako ali tako ne more biti drugače in v kateri so vsi izidi zvedeni na isto, stvari pa je treba prepustiti roki usode.

Tak šen fatalizem je smiselno in plansko Osmansko cesarstvo programiralo v mentalni sklop porobljenega Balkana, vendar se je ta cepič najbolje prijel v Bosni. Nikjer drugje niso tako močno, ne glede na versko pripadnost, legli pod isti hlad famozni sabur in verovanje, da je usoda običnega človeka daleč od njegovih rok! Krona tega programiranja je bila prenesena skozi mitološko, pripovedno, vtkana v kolektivno nezavedno spominjanje anekdot, zgodb, prepesmi in drugih modrosti in modrovanj, ki kot tiste v "ljudskih" (beri gospodarjevih) modrostih opozarjajo na osnove programa, očitne v frazah: "sjaši Murta da uzjaši Kurta" ali "en se je raztegnil drugi se je raztegnil" ali "ne valovitej" "ravnanje krive Drine", "po dežju vedno posije sonce", "koga prosiš, ga ne jezi" "ljudstvo ima takšno oblast, kakršno si zasluži", kot tudi druga omenjanja božje pravice in končnega sodnega dne ter potrebe po trpljenju krivice, ker je tudi ta od Boga!

Vse to ima za cilj, da ljudstvo ostane v zmoti, da se niča ne more spremeniti, dokler ne pride "vakat" (pravi čas), da se samo spremeni, ter da mehanizem spremembe ni v naših rokah, da nimamo nadzora nad svojimi usodami in kar je zelo pomembno v kontekstu Zubčevičovega članka, da je vsaka oblast ista in da jo je treba trpeti, ker tako ali tako zamenjaš le akterje, ne pa stanja oziroma scenarija, po katerem so razdeljene vloge in oblikovane zgodbe!

Takšna moja reakcija je sprožena z dvema glavnima motivoma, ki ju Zubčevič prepleta skozi člank: prvi je, kako je moralno in odgovorno, da se umakneš, kot je to storil Kojovič, pri čemur ga opisuje kot junaka z vrlinami in kvalitetami, ki so redke pri nas na politični sceni, zato je valjda takšnim mesto zunaj politike, na obrobju, od koder lahko ob pivu razpravljajo o domači in svetovni politiki, drugi pa je kvazi moralna zahteva, ki jo večkrat naslovi na Nikšiča, naj se zgleda na Kojoviča kot boljnega od sebe, ob tem pa pojasnjuje, kako je Nikšič dober človek, a takšen ne potrebuje SDP-ja niti BiH politike, temveč potrebujemo vodjo!

Zubčevič pojasnjuje, da Nikšič kot dober ni dovolj dober, ker nima vizije, ni politično zrel itd., skratka ni pravi voditelj!

Gospod Zubčevič, dovolj imamo pravih voditeljev, potrebujemo dobre ljudi, katerih interes kolektiva je pred strankarskim in osebnim, meni pa se zdi, da sta tako Kojovič kot Nikšič prav takšna ljudstva, v BiH pa so do sedaj prav mehanizmi, kot je Vaše izpiranje možggan, učinkovito dosegali to, da se dobri ljudje umikajo pred slabimi, ker je ustvarjena klima, da so "vsi isti" in ki jo širi tudi Vaš "dobronamerni" člank!

Socialna demokracija ni politična pismenost, temveč socialna občutnost, usmerjenost na pravico in kolektivno dobro ob spoštovanju potreb in možnosti posameznikov! Socialna demokracija je predvsem politična čatnost in empatičnost, nato pa umnost in logičnost! Nermin Nikšič je, kot se zdi iz Vaše zgodbe, človek čatnosti in empatije, dober človek, ki ga ljudje doživljajo kot dobrega in bljižnega! Ni torej napaka v Nikšiču, da bi moral iti, temveč je sistemska napaka v mentalnem sklopu tistih, ki oblikujejo javno mnenje že desetletja, kot ste to storili Vi v spornem članku, ki gre najbolj na roko SDA in na škodo vseh drugih!

V majhnih krajih je veliko ljudi, kot je Nikšič, ki so socialni demokrati s čatnostjo in človeško recepcijo sveta in s perspektivo prihodnosti, utemeljeno na upanju! Primer je Fadil Pelesič iz Dervente, pa tudi mnogi drugi, ki jih je lahko najti in prepoznati, če iščete dobre, ne pa "vodje", ker vedite, da obstajajo četiri vrste vodij: tisti, usmerjeni na ljudi, tisti, usmerjeni na naloge, tisti, usmerjeni nase in svoje interese, ter tisti, ki niso usmerjeni na nič!

Potrebujemo vodje, usmerjene na ljudi, Nikšič pa je, tako kot omenjeni Pelesič, prav takšen profil človeka in takšnim je mesto v politiki, ne pa zunaj nje, in takšni bodo osvojili politično sceno sprememb v BiH, če jim Vi, ki oblikujete javno mnenje, date prostor in šanso, ne pa kot do sedaj, da ustvarjate prostor obupa in apatije na splošno!