HIDROELEKTRANE NA DRINI Ustavnost ali politični buvljak?

Piše: Muharem Cero

---

Več desetletno zanemarjanje reševanja statusa javnih dobrin Bosne in Hercegovine, nepreviden odnos do vložitve ustavnih pritožb za takratne posamezne poskuse omejitve lastništva javnih dobrin na poddržavne administrativne aranžmane, entitete, in nič manj pomembno, kantone, je ustvarilo dovolj prostora za enostranski poskus spremembe ustavno-pravnega značaja Dejtonske BiH.

V dimu ohranjanja paradigme nacionalno-politične organizacije, ki je enako pomembna za vse ukoreninjene politične oligarhije, se je spretno skrila agenda sestavljene države. Zasnovana v akademskih salonih sosednjih držav je dobila svoj izvedbeni načrt in se naselila v politične agende njenih bh. podružnic. 

Nič manj ažurno, temeljito in kompetentno ni potekala preveritev ustavnosti sporazumov o t.i. vzporednih posebnih odnosih bh. entitete RS s, najprej ZRJ (Sporazum iz leta 2001.), kot tudi ne s sosednjo Srbijo (Sporazum iz leta 2006.).

Hkrati so te t.i. bosansko-probosanske strukture ob prihodu na oblast (enako SDA-jevske s svojimi koalicijskimi partnerji, kot tudi tiste prepoznane kot levičarsko-građanske koalicije) sprejele to agendo, vse zaradi pogoste neustavne uporabe državnega premoženja in javnih dobrin na območju, ki so ga smatrali za 'svojega'.

Uvod v trajno ustavno krizo je bil akt sprejemanja sodb Ustavnega sodišča o kmetijstvu, nato pa tudi o gozdovih in gozdnih zemljiščih.

Velikosrbska politična agenda, navajena strateško vleči aktivne politične poteze, je prav na podlagi navajene politične inercije političnih rivalov, z namenom potrditve agende sestavljene države, krenila v projekt obvladovanja hidro potenciala reke Drine ob hkratnem projektu izgradnje letališča Trebinje.

Oba ta projekta sta imela za cilj izsiliti ustavne rešitve etno-teritorialne razdelitve javnih dobrin BiH. Večji vpliv medijev in prebujena reakcija javnega mnenja sta skoraj izsilila vložitev ustavnih pritožb Ustavnemu sodišču BiH za preprečitev teh projektov. 

Ne glede na jasno sodbo Ustavnega sodišča iz leta 2011, U1/11, se ni šlo dlje v njeni izvedbi. Prostor za reševanje statusa državnega premoženja in sprejemanje zakona o njegovem upravljanju je ostajal nedokončan, zanemarjen in odprt za protiustavno delovanje.

Mnogi so ga spretno izkoristili in dosegli ogromne interese. SODBA Ustavnega sodišča BiH o izgradnji hidroelektrarn na Drini je osvetlila celotno zgodbo. Vendar, ne glede na to, je bila, hoteli ali ne, potisnjena v območje političnega odločanja, kjer že tradicionalno kraljuje princip političnega trgovanja prevladujočih strank SDA, HDZ in SNSD.

Pod vplivom dovolj vztrajnih medijev in mobiliziranega javnega mnenja se ni mogla končati na način politične tržnice. 

Rok 90 dni, ki ga je Ustavno sodišče dalo Skupni komisiji za koncesije, da sprejme odločitev o zakonitosti in ustavnosti izdanih koncesij za HE na Drini, je le s kakšnim čudom izgubljen za vladajoče, zato bo celotna zgodba svoj končni epilog morala dobiti z meritorno odločitvijo Ustavnega sodišča (na žalost vseh).

Politično trgovanje je bilo vztrajno, ponujalo t.i. beograjske pogovore Vučić-Izetbegović, na drugi strani tehtnice te zgodbe so verjetno bili tudi 'Dodikovi izgredi', ki je celoten časovni okvir političnih izsiljevanj prilagajal izsiljevanju pozitivne odločitve Skupne komisije za koncesije.

Le dovolj principielni Munir Šehagić, t.i. bošnjački član Komisije, je ustavil celoten projekt in preprečil možno politično trgovanje. 

2. in 3. decembra letos se bo kljub temu, kot stvari kažejo, zgodilo končno ustavno odločanje o oceni ustavnosti dodelitve Srbiji 51-odstotnega 'lastništva' koncesij na Drini.
Poučeni o previdnosti in opečeni z izkušnjami balkanske politike, vendarle ne smemo celotne zgodbe o odvzemanju energetske suverenosti BiH v korist interesov sosedov izpustiti iz polnega medijskega opazovanja, saj le to lahko predstavlja polni korektiv preverjanja besed, ki v bosanski politiki ne pomenijo veliko. 

Mediji, tudi ta, so opozarjali na protiustavnost izgradnje letališča v Trebinju, politiki so se strinjali s stališčem javnega mnenja, vendar velja vedeti, da ustavna pritožba zoper protiustavni akt do danes ni bila vložena.

Izkušnje nas učijo, da v bosanski politiki besede in roke niso v istem jarmu.