Hibridna umetnost v posebni vojni proti Turčiji: Zakaj si streljamo v lastno nogo z izzivanjem najbližjih zaveznikov!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Strokovnjaki iz priročnikov nevladnih organizacij nam v javnem prostoru pogosto narekujejo, kako je svoboda, bodisi govora ali česa drugega, omejena s črto, ki omejuje žaljenje drugega. A kolikor so močni scenariji teh strokovnjakov, toliko tudi njihova zgodba drži vodo.

Na primer, ti isti strokovnjaki, ko napol goli tavajo po ulicah Sarajeva, da bi zaščitili domnevno ogrožene pravice LGBTQ oseb, žvižgajo in kričijo zaradi ezana iz Alipašine mošeje v Sarajevu. In tako medtem ko ščitijo domnevno ogrožene pravice, neposredno ogrožajo pravice muslimanov do klica k molitvi.

A to je le en primer. Imamo tudi tistega, ko se je pred Narodnim gledališčem v Sarajevu nek bedak imenoval umetnik in hodil gol ter strašil mimoidoče. Dneve po tem smo poslušali salve žalitev na račun tistih, ki so temu nasprotovali in ga ustavili. Opravičilo je bilo »to je svoboda umetnosti« in podobno. Kot da naše matere, sestre, žene, dekleta nimajo pravice svobodno hoditi po mestu, ne da bi jih kakšen golobradec motil.

Nevarni so ti strokovnjaki za človekove pravice, ker so se pravic učili v pohabljeni obliki, ki jo je napisal nekdo v skladu s svojimi interesi. Jaz sem na primer, tako kot večina drugih v tej državi, pravice bral iz knjig monoteističnih religij, imel sem tak predmet tudi na fakulteti, pa sem se naučil tudi tisto »ne stori drugemu, česar ne bi želel sebi«. To v priročniku NVO ne piše, ker so tam najbolj ogroženi tisti, ki jih je avtor priročnika določil.

A vse to so notranji problemi, ki jih moramo v tej državi nekako rešiti. Vendar pa imamo pogosto primere, ko direktorji po izbiri Trojkine oblasti na oder postavijo »svobodno umetnost«, s katero si streljamo v lastno nogo, s čimer izzivamo tiste maloštevilne zunanjepolitične zaveznike in partnerje.

In Turčija je, ne glede na to, kaj kdo misli o njej, na samem vrhu zaveznikov, kar dodatno potrjuje dejstvo, da je bila v aktualni krizi uradna Ankara pripravljena povabiti in prisluhniti večini političnih predstavnikov na položajih znotraj naše države.

Po drugi strani pa so naši umetniški strokovnjaki uspeli še enkrat zadeti eno od nevralgičnih točk zunanje politike Turčije. Namreč, v okviru festivala »Regionalni teatar« je na odru Narodnega gledališča v Sarajevu za 14. april napovedana predstava »Šesterica proti Turčiji«.

Zaradi te predstave je Turčija Bosni in Hercegovini poslala uradno noto z resno zaskrbljenostjo zaradi izvajanja predstave, katere tematika je povezana s FETO Fethullaha Gülena, ki ga Turčija šteje za teroristično organizacijo, usmerjeno proti državi in Recepu Tayyipu Erdoganu kot predsedniku, ter ključnega krivca za poskus državnega udara. Napovedne fotografije predstave prikazujejo maske z obrazoma Erdogana in Gülena, kar je za uradno Ankaro dokončen dokaz, da je predstava povezana s FETO.

Ob poznavanju političnega pedigreja Edina Mustafića, direktorja NPS – enega prvih Našistov, danes zvestega SDP-ju, je tudi laikom jasno, da nima prav nobenega problema, da »umetnost« v njegovi hiši ruši odnose Bosne in Hercegovine s prijatelji z vzhoda, saj ta del sveta, iz katerega je civilizacija izšla in močno napredovala, dojema kot divji.

Ni dvoma, da je Mustafiću »Šesterica proti Turčiji« dobrodošel gledališki kos, še posebej, ko ga k temu spodbudijo zahodni prijatelji. Res je, zgodba predstave je povezana s šestimi FETO-vci, izgnanimi s Kosova, a ne tako dolgo nazaj smo v Sarajevu poslušali hrup proti izgonu Gülenu zvestih kadrov v naši državi. Uganili ste, najbolj so hrupali Našisti, čeprav so jim pridno sledili lažni socialdemokrati.

Brez vstopanja v kakovost predstave, je ta brez dvoma ustvarjena s političnim predsodkom proti Erdoganu in današnji politiki Turčije, glede na to, da so ustvarjalci iz Turčije in območja EU, to dodatno potrjuje dejstvo, da gre za še eno hibridno umetniško orodje v službi posebne vojne proti Turčiji.

S to razliko, da bi se učinki tokrat, v primeru izvedbe predstave, lahko obrnili proti interesom Bosne in Hercegovine, šef diplomacije Elmedin Konaković pa se bo zagotovo rdečil na Diplomatskem forumu v Antaliji in večerji pri Erdoganu, ko bo vprašan o celotni zgodbi.

Ni več niti javno niti skrivnost, da politika Trojke nenehno spodkopava interese Bosne in Hercegovine, da ohrani tiste maloštevilne zaveznike in prijatelje, ki jih ima v svetu. Kajti sarajevski Trikolorji so nam še včeraj pripovedovali, kako so ZDA pomembnejše od Boga, danes pa že vidimo skoraj popolno odsotnost Washingtona med največjo krizo v BiH.

Hkrati Trikolorji pravijo, da so Bruselj in institucije EU ob nas, a niti sledu ni namere teh Evropejcev, da bi aktivirali svoje sile in aretirali človeka, ki ogroža stabilnost, mir in ustavni red BiH.

Edino Erdogan je bil konkreten in je na začetku krize jasno poudaril pripravljenost pomagati Bosni in Hercegovini v primeru težav ter povabil člane Predsedstva BiH, s katerimi je iskal rešitve za krizo v Bosni in Hercegovini.

In mi smo dovolili, da nam hibridna umetnost spet strelja v noge zaradi posebne vojne proti Turčiji. In da bo stvar še hujša, nihče še ni javno reagiral, bodisi iz strahu pred Trojkinim režimom in režimskimi mediji bodisi iz nemoči, ker naš glas nikamor več ne seže!