Heremić: Bil sem v kanalizacijski cevi, slišal sem umore zapornikov

Obrnil sem se in videl, da me srbski vojak ne vidi in da bi lahko pobegnil. V tistem trenutku kot da me je nekdo potegnil navzdol. Vedel sem, da je v kleti kanalizacijska cev, v katero se lahko skrijem – je povedal Mehmed Heremić iz Mrkonjić Grada, bivši zapornik Vojske Republike Srbske, priča streljanja zapornikov v Oborcih pri Donjem Vakufu, poroča bosansko-hercegovinska novinarska agencija Patria (NAP).

Heremić je edini preživeli pri streljanju, ki so ga srbski vojaki izvedli 13. septembra 1995. leta v Oborcih. Pripadniki 1. krajiškega korpusa Vojske RS so takrat ubili 28 ljudi iz Mrkonjić Grada. Med ubitimi je bilo 24 Bošnjakov in štiri Hrvate. Gre za ljudi, ki so jih srbske sile pred tem prijele v Mrkonjić Gradu, nato pa so jih prisiljevale, da za vojsko RS kopljejo rove po bojiščih v Mrkonjić Gradu, Trijebovu, Manjači, Kupresu, Bugojnu, Donjem Vakufu...

Ubiti so bili nekaj pred umikom Vojske RS iz Donjeg Vakufa. Srbski vojaki so zapornike izpeljali iz Želežniške postaje v Oborcih in jih postrelili v skupinah po pet, piše NAP.

Heremić je preživel tako, da se je skril v kanalizacijsko cev stavbe, v kateri je bil zaprt. V svojem intervjuju, ki ga je pred nekaj leti dal novinarju Ibrahimu Haliloviću, je pripovedoval, kakšne grozote so prestali on in njegovi prijatelji ter kako je iz cevi poslušal umore svojih prijateljev.

- Srbi iz Donjeg Vakufa so se spakirali in odhajali. Mi smo bili zaprti v neke prostore in njihov odhod smo lahko opazovali skozi okno. Po cesti so vozili tovornjaki, traktorji, vozili so civilisti... – se je spominjal Heremić.

- Nihče se nam dva dni ni oglasil. V tem času nismo dobivali niti hrane. Nismo se ustrašili, račuvali smo, da bomo brez hrane zdržali do vrnitve domov, saj smo verjeli, da nas ne bodo ubili.

Vendar pa je okoli druge ali tretje ure popoldne v sobo prišel srbski vojak. Bil je visok, mlad, najverjetneje star največ 25 let. Na glavi je imel črno ruto. Prišel je, pregledal, kaj je v sobah, ni nič govoril, samo grdo nas je gledal, nato pa je odšel.

Pol ure kasneje je spet prišel in rekel, naj sedemo in da ne smemo gledati skozi okno. Če bo kdo pogledal ven, je rekel, da bo ustrelil in ga ubil. Po tem je odšel, vendar nas je ponovno obiskoval vsake pol ure.

Okoli tretje ali pol četrte ure popoldne je isti vojak spet všel v sobo, kjer smo bili zaprti, tokrat pa je bil z njim poveljnik policije Donjeg Vakufa. Nekaj časa so nas maltretirali, nato pa odšli.

Uspešno sem pogledal skozi okno in takrat sem videl, da sta se oba poslovila od vojaka, ki je bil prej zadolžen za našo delovno četo. Pomislil sem, kako je to dobro – ali nas bodo pustili same tukaj zaprte, ali pa nas bodo pustili, da gremo peš domov - je povedal Heremić.

Na žalost, pravi, je bila njegova ocena slaba.

- Tisti fant s črno ruto okoli glave je spet všel v prostor, kjer so bili zaporniki, in izpeljal je pet mojih prijateljev, med njimi je bil tudi moj brat. Mislili smo, da teh pet ljudi naj nekaj dela, naj nekaj natovarja. To se ni zgodilo. Po desetih minutah smo slišali rafale. Začeli smo govoriti, da oni streljajo, da nas strašijo. Nismo hoteli verjeti, da jih streljajo.

Deset minut kasneje je spet prišel isti fant in spet vzel pet ljudi. Meni je takrat postalo jasno, da se nekaj dogaja. Začel sem prepričevati ljudi, da streljajo na naše in da moramo nekaj ukreniti. Predlagal sem, da bežimo, pa kdo preživi - preživi. Ali je to strah ali ne vem, ampak vsi so bili prepričani, da nas samo strašijo s tistimi rafali in da bomo s pobegom samo poslabšali situacijo.

Ko je srbski vojak z ruto prišel po zadnjo skupino, med katero je bil tudi Heremić, se je trdno odločil, da bo poskusil pobegniti.

- Stopil sem na začetek kolone in čakal priložnost, da stečem. Ker smo bili v nadstropju, s katerega je bilo treba po polkrožnih stopnicah navzdol, sem se v nekem trenutku znašel v situaciji, da me srbski vojak s konca kolone ni videl. Zavil sem v klet in se skril v kanalizacijsko cev.

Bil sem pod velikim strahom. Tam sem ostal do treh zjutraj. Pod mojimi nogami v cevi je bil tudi nekakšen lim, ki je ob najmanjšem gibu povzročal hrup, tako da sem moral v enem položaju ostati vse do treh zjutraj. Ko sem končno izšel iz cevi, je bilo moje telo okorelo. Nisem se mogel premakniti – se je spomnil Heremić.

Zunaj je, pravi, močno deževalo, od mraka pa se ni nič videlo. Iz te stavbe, kjer je prečakal noč, je pobegnil v bližnji koruznik.

- Vso noč je deževalo name. Bil sem prestrašen, a tudi upal sem, da bom preživel. V bližini ni bilo več srbskih vojakov. Zapustili so Oborke. Za njimi so ostala samo trupla. Gledal sem jih, kako ležijo po poti. Ko sem zjutraj zagledal vojake Armije RBiH, so mi solze tekle po obrazu. Kot da sem se ponovno rodil – je povedal Heremić.

Mediji so pred tem objavili, da v tožilstvu BiH poteka preiskava zoper veš nekaj oseb, osumljenih za zločine v Oborcih, vendar njihova imena niso bila razkrita, piše NAP.

Celoten intervju Mehmeda Heremića si lahko ogledate TUKAJ.