Hata me je poklical in vprašal: "Džamija, ali ukinjajo vojaško bolnišnico?"

Pred dnevi me je prijateljica predstavila svojemu možu, pozabila je, da sva bili lani na istem mestu in sva se spoznali.

On naju obe čudno gleda in mi reče:

"Nekoč sem v bolnišnici dobil željo, da bi te udaril z vso močjo. Pripeljal sem prijatelja na smrt, ti pa si bila vztrajna in vztrajna, nisi me popuščala in si iz mene izvlačila informacije, kje je bil ranjen, a glej, imela si naš prehod, ker sva te videvala po linijah."

Spomnim se tega fanta, Vikićevega specialca. S te časovne razdalje ni moglo biti drugače. Zelo nesrečna bi bila, če bi se vrnila s praznim trakom. Vse mi je žal, da svet ne vidi ubijanja Sarajeva.

In bila sem že nadležna, nesramna, včasih morda tudi podpora. Tuji novinarji še niso ujeli ritma in mi peščica sarajevskih novinarjev, kot so moje prijateljice in prijatelji iz Oslobođenja in takratnega Večernjega, smo n noro tekali ves dan in noč in beležili vsak izstreljen projektil, ki je padel na mesto. Skorajda ni dokumentarca, ki ne bi imel vsaj ene scene, ki sem ji bila priča.

Epilog, samo zažmurim, včasih se mi želodec obrne zaradi avtorske kraje. A naj bo. Navadili smo se, nihče od nas ni dobil ničesar in sem zaradi tega presrečna. Toda nocoj sem prvič zajokala ob svoji zgodbi. Predvajana je bila v oddaji Pošteno. Narejena je bila leta 1992 v vojaški bolnišnici. Spomnim se tistega dne. Z zdravnikom Abdulahom Nakašem sem se povzpela na vrh in beležila grozljivo resnico. Hkrati so prihajali avtomobili, pripeljali so ranjene in mrtve državljane.

Pogosto smo tudi mi pobirali trupla v naš kombi, ki sta ga vozila Ivan in Hata. Hata me je, ne da bi vedel zakaj, namesto Arijana klical džamija. Tako je še danes. Iz oddaljene Avstralije sprašuje: "Džamija, ali ukinjajo vojaško bolnišnico?"

Po tistem dnevu so se vrstile moje reportaže. Vmes sem se spoprijateljila s številnimi, ki so tam delali, in kar je pomembno, ta prijateljstva so ostala iskrena in močna. Počeli so čudeže, vračali življenja, celo izumljali so, kot je lepljenje ran. Bili so porušeni in skoraj vsak dan obstreljevani, a tako dostojanstveni in humani. To so moji spomini in nihče jih ne more premakniti. V vsem drugem sem krhka in nemočno.

Piše: Arijana Saračević Helać