Haške presude za udruženi zločinački poduhvat proti Bosne

Hladno, rutinerski već izgovarano, iz brloga zvijeri, izdata naredba za ubistvo hiljada nedužnih muškaraca, staraca i djece glasila je ,,Pakete smjestiti u magacine do sutra u 12". Genocid u Srebrenici Karadžićevom naredbom je i okončan.

Mjera za jednu srebreničku dušu je jedan i po dan, u ukupnosti četrdeset godina zatvorske kazne.

Nevtralno, krivosti oprošteno, određenico ,,nesrečni sukob v regiji“, Mirovnim sporazumom v Daytonu v stanju nedokončanega sukoba je bil končan vojna v Bosni in proti Bosni.

Zavera molka in želja po razvozlavanju značaja in vrste vojne je trajala skoraj petindvajset let. Zgodovinski odklon, spremenjeni mednarodni konteksti in odmiranje sodobnikov dogodkov, so ustvarjali priložnost za ponarejanje resnic o dogodkih, pa tudi o samem značaju bosanske vojne. Robusno so bile vsiljene lažne ,,resnice", in z njimi prilagojeno tolmačenje Daytona. Sprejete so bile percepcije državljanske vojne v BiH, versko-nacionalne bosanske vojne, džihadistično-fundamentalističnega spopada civilizacij in kdo ve česa še. Ustvarjeno je bilo manevrsko polje ustavno-pravne legalizacije učinkov ZDRUŽENIH ZLOČINSKEGA podviga v vojni proti Bosni.

Dokazan in obsojen vseobsegajoči UZP v primeru Karadžić uničuje vse ponarejene kvalifikacije značaja bosanske vojne. Ta vojna kljub temu ostaja zgodovinsko in mednarodno pravno opredeljena z značajem združenega zločinskega podviga in agresije na bosansko državnost. Ustavno-pravne in politične dosežke dokazanih UZP moramo še razvozlati in z njimi prilagoditi stvarnost in prihodnost. To so vprašanja politične katarze srbskega naroda.

Daytonski ustavni dizajn, gotovo, ne more prenesti in upravičiti sanacije posledic za bosansko državnost s sodbami UZP. Kumulativni UZP ruši samo daytonsko ustavno-administrativno armaturo in zavezuje jamstvo Daytona, da jo prilagodijo stanju možnosti restitucije pred učinki UZP.

V prid temu stališču bodo gotovo šle tudi sodbe v primerih Šešelj, Mladić, Stanišić. V primeru Karadžić prav oni, poleg JNA in Arkana Ražnatovića, navajajo kot pomembne sostorilce UZP.

Vse to nakazuje tudi na neizpodbitno in dokazano udeleženost Zvezne republike Jugoslavije (Srbije in Črne Gore) v celotnem zločinskem podvigu.

Osnova za odpravo učinkov sodb UZP je ustvarjena in zavezuje, vprašanje njene izkoristljivosti in uspešnosti pa je predvsem obveznost mednarodne skupnosti in jamstev Daytona, a nič manj tudi bosanskohercegovskih akterjev in elit.

Vse drugo bi bila legalizacija učinkov najtežjih mednarodno-pravnih kaznivih dejanj.

Obsojene so sicer individualne krivde, a storilci so simboli napačnih politik enega časa in množičnih stradanj v njem, s kolektivnimi posledicami.

Če so bili obsojeni in kaznovani oni in te politike, potem morajo biti tudi njihovi učinki revidirani in oditi v preteklost.

Nekako čudno hkrati z haaško razvozlavanjem značaja bosanske vojne, se dogaja tudi plazeči se podaljšani UZP, zato se Bosni kot zalog novega časa ponuja kokošje jajce konsociacijskega-federalizma za prihodnost. Ta ponudba ni nič drugega kot ustavna overitev mentalnih in vseh drugih destrukcij učinka združenih zločinskih podvigov v vojni proti bosanski državnosti.

Hladno, rutinerski že izrečeno, iz brloga zveri, izdana odredba za umor tisočev nedolžnih moških, starcev in otrok je glasila ,,Pakete namestiti v skladišča do jutri ob 12".

Jezni odmev izrečenega v nasprotnem primeru lahko ponovno izreče kakšen drug norec v brlogu Balkana, oddaljene Skandinavije, po vsej Evropi ali v katerem drugem kotičku sveta.