Haški tribunal – dosežki in pomanjkljivosti

Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) je bilo ustanovljeno z resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov leta 1993 z nalogo privedbe pred sodišče oseb, odgovornih za hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava na območju nekdanje Jugoslavije od leta 1991, s ciljem prispevanja k ponovni vzpostavitvi mednarodnega miru in varnosti oziroma k vzpostavitvi in ohranjanju miru v regiji, kar je primarna naloga Varnostnega sveta ZN kot izvršilnega in političnega organa te univerzalne mednarodne organizacije. Smo priče, da ustanovitev ICTY ni hkrati pomenila zaustavitve oboroženih spopadov na območju nekdanje Jugoslavije, vendar menim, da se je leta 1993 začel mednarodno-pravni boj proti nekaznovanosti za najhujša mednarodna kazniva dejanja.

Po drugi strani ne gre idealizirati mednarodnih institucij, torej niti ICTY. Je izraz določenega časa. Ni sodilo na podlagi abstraktnih, temveč na podlagi konkretnih ali manj konkretnih mednarodno-pravnih norm, ki so predstavljale določen dosežek mednarodnega kazenskega in humanitarnega prava. Splošno gledano je pravo izraz družbenih odnosov – tako je tudi mednarodno pravo posledica mednarodnih odnosov, zlasti meddržavnih, v katerih veliko vlogo igrajo partikularni interesi držav.     

ICTY je bil zato prvo začasno mednarodno kazensko sodišče po nürnberških procesih in tokijskem sodnem procesu. Imel je resnično številne dosežke v svojih polnih 24 letih delovanja. Poudarjam dejstvo, da se voditelji držav ali predsedniki vlad niso mogli več sklicevati na svoj uradni položaj kot osnovo za oprostitev kazenske odgovornosti ali zmanjšanje kazenske sankcije. Torej se voditelji držav niso mogli sklicevati na dejstvo, da njihov položaj predstavlja izjemo od kazenske usode nekega mednarodnega sodišča. Enako oseba, ki je delovala po ukazu svoje vlade ali nadrejenega, se ni mogla sklicevati na to, da jo to dejstvo oprošča odgovornosti po mednarodnem pravu, če je imela možnost moralne izbire – spoštovanje tega načela je bilo še posebej vidno v zadevi Erdemović.

ICTY je prispeval k svojevrstnemu nadaljnjemu razvoju instituta poveljniške ali ukazne odgovornosti kot posebnega oblika kazenske odgovornosti. Ta institut je bil morda posebej elaboriran v zadevi Čelebići. Postavljena je bila kumulacija elementov, med njimi pa izpostavljam standard učinkovitega nadzora nadrejenega nad podrejenim.

Nadalje, združeni zločinski načrt, čeprav ni nov institut v pravu, se je uporabljal tudi v prejšnjem obdobju kot „skupni cilj“, neposredno definiran šele v zadevi Tadić leta 1999. Da se visokim funkcionarjem ne bi sodilo kot sostorilcem, torej podstrekačem ali pomagačem, kar je nižja raven kazenske odgovornosti od neposrednega izvršitve, je bila uvedena navedena pravna konstrukcija z namenom, da se vsakemu posamezniku sodi za njegov osebni prispevek k uresničitvi skupnega načrta, namena ali namere, vse na podlagi individualne kazenske odgovornosti. Ta institut, kot poseben način izvršitve kaznivega dejanja, ne pa kot posebno kaznivo dejanje, zajema le tiste osebe, ki so bile na najvišjih položajih v času izvrševanja mednarodnih kaznivih dejanj. Zato je sodba Prizivnega sveta ICTY v zadevi Prlić et al. znakovita, saj je bil dokazan združeni zločinski načrt voditeljev HVO in HZHB ter voditeljev Republike Hrvaške.

Reševajoč kot predhodno pravno vprašanje, se je sodišče v več zadevah izreklo o pravnem značaju oboroženega spopada v Bosni in Hercegovini, z zaključkom, da je šlo za mednarodni oboroženi spopad tako v odnosu do takratne Zvezne republike Jugoslavije (zadeve Tadić (Prizivni, 1999), Čelebići) kot v odnosu do Republike Hrvaške (zadeve Aleksovski, Blaškić, Rajić, Kordić in Čerkez, Prlić et al). Čeprav ICTY ni bil pristojen za zločin agresije oziroma vodenje agresivne ali napadalne vojne, kot zločin proti miru, in ni bil pristojen soditi državam kot mednarodnopravnim osebam, je bilo treba rešiti pravni značaj vojne v BiH, da bi se lahko morebiti izrekla obsodba za hude kršitve Ženevskih konvencij iz leta 1949, mednarodni zločin, ki se lahko izvrši le v času trajanja mednarodnega oboroženega spopada. Za namene zadeve je ICTY sprejel test celovitega, splošnega ali obče nadzora ene države nad silami v drugi, ni pa sledil testu učinkovitega nadzora (zahteva, da nadzoruješ in usmerjaš vsako posamezno vojaško operacijo), kakršnega je razvil Meddržavno sodišče v Haagu, sodišče, ki sodi izključno državam.

Hkrati so imele mnoge žrtve in njihova pričevanja ključno vlogo pri dokazovanju izvrševanja mednarodnih kaznivih dejanj in dosojanj individualne kazenske odgovornosti za njihovo načrtovanje, pripravo in izvršitev. Glas žrtev se je slišal v sodnih dvoranah sodišča. Služba za sodelavce in žrtve sodišča je opravljala pomembno delo.

Sodišče je procesuiralo posilstva in druga spolna nasilja. Prvič je bilo poudarjeno, da posilstvo lahko spada pod mučenje kot ena od oblik zločinov proti človečnosti. Prav tako je sestrsko sodišče za Ruando (ustanovljeno leto kasneje, 1994) v več zadevah pravno presojalo, da se posilstvo lahko šteje kot sredstvo izvršitve zločina genocida, če seveda obstaja ta specifična, genocidna namera. Sodišče je prav tako v zadevi Tadić razpravljalo tudi o spolnih deliktih, storjenih nad moškimi na območju Prijedora.

Dokazovanje genocidne namere ni zahtevalo obstoja pisnega sledi. Namero se je lahko sklepalo tudi posredno, iz edinstvenega vzorca delovanja sil na terenu, zlasti v razmerju in intenzivnosti izvrševanja kaznivih dejanj nad zaščiteno skupino. Namero za zločin genocida se je lahko dokazovalo tudi iz splošnega konteksta dogajanja (iz množice dejstev in okoliščin) ter na podlagi splošne politične doktrine, uničenje verskih objektov na določenem območju pa je vsekakor pomagalo dokazovanju tega zločina nad zločini. Zadeve, ki dajejo potrditev temu stališču, so Milošević, Jelisić, Nikolić, Krstić. Za razliko od Meddržavnega sodišča, ki je v zadevi o Uporabi Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida  (BiH v. SRJ) postavilo znatno višje standarde dokazovanja.    

Pravnomočne sodbe sodišča so prispevale k ugotavljanju resnice – ugotovljeno je bilo izvrševanje zločina genocida nad Bošnjaki na območju varne cone ZN Srebrenica leta 1995, oziroma izvrševanje drugih, zelo hudih mednarodnih kaznivih dejanj na širšem območju Bosne in Hercegovine, izvrševanje mednarodnih kaznivih dejanj iz stvarne pristojnosti sodišča na območju Republike Hrvaške (Martić (RSK), Šljivančanin et al (Vukovarska bolnica), Strugar (Dubrovnik)), kot tudi kaznivih dejanj na Kosovu (Limaj et al, Šainović et al). 

Posledično vsega tega je nesporan in nepovraten vpliv ICTY na nadaljnji razvoj mednarodnega prava na tem področju. Sodna praksa obeh kazenskih sodišč na mednarodni ravni (tako tistega za Ruando kot tega za nekdanjo Jugoslavijo) je dala svojevrsten prispevek k temu, kar danes pojmujemo kot sodobno mednarodno kazensko pravo, ki ga naši študenti na pravnih fakultetah preučujejo še v okviru svojega osnovnega študija. Enako je bilo to začasno mednarodno sodno telo temelj za internacionalizirana sodišča, kot so Posebno sodišče za Sierro Leone (danes Rezidualni posebni sodišče), Posebno sodišče za Libanon, Vzhodni Timor, sodna senata za Kambodžo. Predvsem pa je pustilo neprecenljiv pečat pri ustanovitvi in delu današnjega stalnega Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu. Na koncu, ogromna je zapuščina ICTY – gre za milijone strani, tako transkriptov s sojenj, kot materialnih dokazov, izjav prič in izvedencev, sodb in drugih sodnih in tožilskih odločb. Odpirajo se prostori za raziskovalce, znanstvenike, študente, zgodovinarje, pravnike, da v arhivu ICTY zbirajo nova znanja in se učijo o delu tega ad hoc mednarodnega kazenskega sodišča. Sodišča določenega časa.

Čeprav je po moji lastni presoji ICTY imel tudi določene pomanjkljivosti pri svojem delovanju, to nikakor ne more zmanjšati vseh njegovih dosežkov. Enako, čeprav so bile sodne odločbe sodišča pogosto predmet ostrih razprav, če bi hipotetično gledano bili sedaj leta 1993, bi priporočil ustanovitev ene takšne mednarodne pravosodne institucije. To je bilo resnično nujno v kritičnem obdobju.

Navedimo sedaj tudi njegove pomanjkljivosti. Čeprav so se v sodnih dvoranah slišale pogumna pričevanja žrtev, je zelo pogosto prihajalo do njihove retravmatizacije – prav tako žrtve v postopku pred sodiščem niso imele svojega zastopnika, v obsegu, kot ga imajo pred stalnim Mednarodnim kazenskim sodiščem. Sodni senati so imeli včasih tudi čudna logična sklepanja in pravno utemeljevanje, zlasti v prvostopenjski sodni odločbi v zadevi Šešelj iz leta 2016, ko je bilo ugotovljeno, da tožilstvu ni uspelo dokazati, da je bil napad na civilno prebivalstvo sistematičen in razširjen (kar se zdi v nasprotju s prvostopenjsko odločbo v zadevi Karadžić). V primeru Šešelj je bilo prav tako ugotovljeno, da je projekt Velika Srbija morda bil politične narave, kar je izjemno znakovito, zlasti glede širšega konteksta dogajanja v kritičnem obdobju. Zato se zdi pravilno in koristno postaviti vprašanje: s kakšnimi metodami ali sredstvi naj bi se uresničil navedeni politični projekt na območju Republike Hrvaške in Bosne in Hercegovine? Enako je bilo v prvostopenjski sodbi v zadevi Mladić voditeljev Republike Srbije končno niso bili vključeni kot člani UZP-ja, kar se nekako protivi sklepu preiskovalnega senata v Odločbi o predlogu za izdajo oprostilne sodbe v zadevi Milošević iz leta 2004, pa tudi znanstveni in zgodovinski resnici. 

Uporaba doktrine konkretne usmerjenosti pri sostorilstvu, to svojevrstno spreminjanje prava o pomoči, se je izkazala za kontroverzno. Zdi se, da takšne doktrine ne podpira običajno mednarodno pravo. Kontraargumenti tej doktrini so se pojavili v zadevi Šainović et al, ter na sojenju Charlesu Taylorju na Posebnem sodišču za Sierro Leone. Treba bi bilo poudariti, da je deloma tudi zaradi uporabe takšnega standarda in pravnega sklepanja, Prizivni svet v zadevi Perišić izdal oprostilno sodno odločbo, ki je, znakovito, ni bil obtožen, da je bil član združenega zločinskega podviga. To sodišče je ob nasprotnem mnenju le enega sodnika menilo, da konkretna usmerjenost ostaja značilnost odgovornosti za pomoč in podporo, zato ugotavlja, da sodbe za pomoč in podporo nekemu kaznivemu dejanju ni mogoče izreči, če konkretna usmerjenost pomoči za kazniva dejanja VRS ni dokazana izven razumnega dvoma. Čeprav je haaško tožilstvo v tem primeru zahtevalo revizijo sodbe Prizivnega sveta, znotraj zakonskega roka enega leta od dneva njene izreke, zaradi pomanjkljivih pogojev, zaradi katerih je takšna sodba nevzdržna, zlasti pa zaradi omenjene doktrine konkretne usmerjenosti pomoči pri izvršitvi kaznivih dejanj, na koncu z odločbo sodnega senata iz leta 2014 ni uspelo v svojem namenu. Za primerjavo, Prizivni svet je odredil ponovitev sojenja v zadevi Stanišić/Simatović prav zaradi napačne uporabe prava.

ICTY nikogar ni obsodil za zločin genocida izven varne cone ZN Srebrenica in za obdobje pred letom 1995. Na primer, za območje Prijedora in za območje druge varne cone ZN – Žepe, čeprav je v zadevi Tolimir Prizivni svet ugotovil „da so bili bosanski Muslimani Žepe del ciljne skupine zaščitene skupine in so bili zato med končnimi žrtvami genocida, storjenega nad Muslimani vzhodne BiH.“ Nadalje, ICTY v zadevi Krajišnik izda pravnomočno obsodbo le za zločine proti človečnosti, ne pa za neposredno izvrševanje zločina genocida oziroma za sostorilstvo pri njegovem izvrševanju, za kar je bil med drugim tudi obtožen, pri čemer sklepa, da kljub dokazom, storjenim v občinah, ki sestavljajo actus reus (izvršitvena dejanja) genocida, ICTY niso bili predloženi zadostni dokazi, na podlagi katerih bi ugotovilo, da so storilci imeli namen delnega ali popolnega uničenja zaščitene skupine Bošnjakov in Hrvatov – nekaj podobnega pravnemu sklepanju Meddržavnega sodišča, ki ga najdemo v obrazložitvi sodbe v zadevi BiH v. SRJ iz leta 2007. Zanimivo je, da je v svoji predzadnji (prvostopenjski) sodbi v zadevi Mladić ICTY nepravnomočno obtoženega oprostil za genocid leta 1992 (in izven območja Srebrenice) zaradi nezadostitve elementa znatnega uničenja zaščitene skupine.  

Na koncu, čeprav je znano mednarodno-pravno načelo, da ima oškodovanec pravico do povračila, žrtve po pravnomočnih obsodilnih sodbah niso mogle biti odškodovane na ICTY – sklad za povračilo škode ni obstajal pri tem organu. Po pravilih sodišča so morale žrtve svoje zahtevke za povračilo škode uveljavljati pred nacionalnimi sodišči regije, ko je bilo kljub vsem omejitvam treba najti pristojno sodišče in tožiti tistega, ki je pasivno legitimiran. Enako tudi pravnomočno oproščene osebe, torej osebe, ki so bile obtožene in so jim sodili ter so na koncu oproščene vseh obtožb, niso mogle pred ICTY uveljavljati zahtevkov za povračilo škode oziroma rehabilitacijo.   

Zapuščina Haškega sodišča?

Vloga ICTY lahko pomaga pri vzpostavitvi normalnejših in bolj zdravih odnosov med narodi in državami v regiji. Delo in mandat sodišča, po svojem statutu, vsekakor spada pod uresničevanje „kazenske pravice“ tega svojegavrstnega prvega stebra tranzicijske pravice v vsaki postkonfliktni družbi. Za tranzicijsko pravico je uresničevanje sodne resnice in kazenske pravice predpogoj ali temelj drugih procesov, ki bodo sledili in se bodo pogojno rečeno kakovostno navezovali na omenjeni prvi steber. Vendar v strogo ožjem smislu primarna vloga sodišča ni sprava. Vloga tega in njemu podobnih sodišč je sojenje in odločanje posameznikom na podlagi individualne kazenske odgovornosti in od tod uporaba kazenskih sankcij storilcem mednarodnih kaznivih dejanj, ki imajo za cilj posebno (vpliv na konkretnega storilca, da ne bo več izvrševal kaznivih dejanj) in splošno preventivo (vpliv na ostale pripadnike družbe ali kolektiva, da ne poskušajo izvrševati kaznivih dejanj). Ali se trenutno uresničuje namen kaznovanja in če ne – kateri so razlogi – je predmet resnih znanstvenih študij.

Po drugi strani je zelo težko legalistu pojmiti in na pravi način zaznati fenomen negacionizma, ki mu bolj ali manj vsakodnevno smo priče. Gre za retrograden pojav in proces, ki spremlja celotno regijo, zlasti ko prihaja od predstavnikov oblasti. Izjemno me jezi vsaka vrsta in vsak obliki zanikanja, izpodbijanja dejstev, ki so bila ugotovljena s pravnomočnimi sodbami, bodisi da gre za ICTY, bodisi da gre za nacionalna sodišča. Tam so še procesi minimiziranja storjenih hudodelstev, trivializacija kot spremljevalni pojav, opravičevanje kaznivih dejanj in storilcev ter njihova glorifikacija. Sedanji javni politiki se zdi, da ne želijo obsoditi slabih političnih režimov in njihovih protagonistov mračne dobe. Ne želijo narediti odklona od vsega tega, priznati izvrševanja mednarodnih kaznivih dejanj, se soočiti s preteklostjo in predvsem javno izraziti opravičilo in iskreno obžalovanje. Razlogi za takšne pojave so številni. Le deloma jih lahko uspešno ali manj uspešno poskusimo zajeziti s kazenskopravno zakonodajo v smislu inkriminacije pojava negacionizma, tako kot je bilo storjeno z manjšimi ali večjimi podobnostmi v številnih evropskih državah. Storjeno je bilo tudi v Kazenskem zakoniku Federacije BiH z dopolnitvijo iz leta 2014, ko je bila v skupini kaznivih dejanj proti ustavnemu redu Federacije, obstoječe kaznivo dejanje Izkazovanje narodnostne, rasne in verske sovražnosti, razdora ali nestrpnosti dopolnjeno z novim odstavkom, ki se glasi: „Kdor izvrši kaznivo dejanje iz odstavka (1) tega člena z javnim zanikanjem ali opravičevanjem genocida, zločinov proti človečnosti ali storjenih vojnih zločinov, ugotovljenih s pravnomočno odločbo Meddržavnega sodišča pravice, Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo ali domačega sodišča, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do treh let.“ Kazenska zakonika Republike Srbske oziroma države Bosne in Hercegovine še vedno ne predvidevata inkriminacije. 

Na koncu velja še enkrat opozoriti, da ICTY ni sodilo ne državam ne narodom, temveč izključno posameznikom. Niti Meddržavno sodišče, ki sodi državam, se ne more pojmovati v smislu iskanja odgovornosti celotnega kolektiva. Po drugi strani pa obstajajo tudi izvensodne odgovornosti – moralna, politična, družbena, vsakega izmed nas. Vendar bi s tem že zašli v vprašanja zavesti, zavedanja in vesti oziroma tistega, kar mora vsak politik imeti: občutek pravičnosti in občutek sramu.       

Kako naprej?

Pomemben korak v Strategiji končanja dela ICTY je bila vzpostavitev Mednarodnega rezidualnega mehanizma za mednarodna kazenska sodišča, novega, začasnega organa, ki ga je Varnostni svet ZN ustanovil z resolucijo 2010 z namenom nadaljevanja pristojnosti, pravic, obveznosti in osnovnih funkcij sodišča ter skrbi za njegovo zapuščino. Torej gre za nikakor nepomemben mednarodni organ, ki ima nalogo izvajati tako imenovane rezidualne funkcije. Mehanizem je že začel delovati in svojega dela pri vodenju postopkov po moji presoji ne bo mogel zaključiti pred koncem leta 2020, če se bo želel držati visokih standardov pri vodenju mednarodnega kazenskega postopka. Pred nekaj dnevi se je začela pritožbena obravnava v zadevi Šešelj, nekaj mesecev že traja sojenje v prvem naroku v zadevi Stanišić/Simatović, medtem ko je zadeva Karadžić še vedno v predpritožbenem stadiju. Če pride do vložitve pritožbe kot rednega pravnega sredstva, bo Mehanizem moral dokončati tudi pritožbeni postopek v zadevi Mladić. Zaenkrat bo Mednarodni rezidualni mehanizem za mednarodna kazenska sodišča vzdrževal tudi ogromno in zelo bogato zapuščino ICTY. Nisem prepričan v tem trenutku in v takšni konstelaciji odnosov v regiji, ali je modro predlagati ali se odločiti, da eno od domačih središč postane center arhivskega gradiva Haškega sodišča, kasneje pa tudi njegovega rezidualnega mehanizma. Zaenkrat je najbolj mirno, da arhiva ostane tam, kjer se nahaja – v mestu mednarodne pravice. Vsaj dokler deluje Mehanizem.

(Avtor besedila je profesor mednarodnega prava na Pravni fakulteti Univerze v Zenici)