Hasan Hasanović je 20 km nosil truplo umorjenega brata: Kako naj grem pred materjo

Hasan Hasanović je julija 1995. ležal potrbuške v divjini okoli Srebrenice in razmišljal, kaj bo rekel materi, kje sta njegova brata. To ga je najbolj skrbelo. Smrt najmlajših sinov bi zlomila njeno že tako krhko srce. Mlajšega Hajra je Hasan že pustil v srebreniški gozd. Če bo pustil še Hasiba, kaj ji bo še ostalo od življenja.

- Odločil sem se, da trupla Hasiba ne bom pustil, četudi bom sam izgubil glavo – pravi Hasanović. Ta 41-letni pripadnik oboroženih sil BiH, ki danes s svojo družino živi v Tuzli, je po padcu Srebrenice leta 1995 preživel eno največjih človeških tragedij.

Hasanov oče je v obkoljeni Srebrenici leta 1993 umrl od lakote, četniške granate pa so v koloni moških, ki so se poskušali prebiti skozi gozd do svobodnega ozemlja, ubile Hasanova dva mlajša brata; Hajra, ki je imel takrat 18 let, in leto starejšega Hasiba.

V pogovoru za bosansko-hercegovško tiskovno agencijo Patria se je Hasan spomnil dni, ko je moral enega brata pustiti ležati mrtvega, drugega pa je umorjenega brata nosil približno 20 kilometrov na hrbtu do svobodnega ozemlja v Nezuk.

O njegovi usodi so mediji poročali že leta 2009. A sam Hasan nanjo želi ponovno opozoriti. Težko mu je. Vendar želi nenehno opozarjati prihodnje generacije, Bošnjake, da vedo, kaj se jim lahko zgodi, če ne bodo zavedni, kdo so in kje živijo. Žal mu je le, da slika, kako boža obraz umorjenega brata, ni razstavljena med fotografijami v „Muzeju genocida“ v spominskem centru v Potočarih.

- Bili smo nekje okoli Bratunačkih kamenov, ko me je v koloni dohitel sosed Osmo, ki je imel 15 let, in mi rekel, da je bil Hajro ubit. Svet se mi je podrl. Kolona je bila tako dolga, da mi sredi kolone nismo mogli vedeti, kaj se dogaja na začetku ali koncu kolone. Bilo je na tisoče in tisoče moških in otrok. Osmo me je takrat odpeljal do Hajra. Uspelo nama ga je obrniti na hrbet in ga pokriti, nato pa sva morala nadaljevati – se je spomnil Hasan za Patrijo.

Nekaj dni kasneje so četniki ubili tudi njegovega drugega brata Hasiba. Takrat 19-letni dijak srednje gradbene tehnične šole v Srebrenici, odličen, vse same petice, je podlegel ranam, zadobljenim od mine. Od iste mine je bil v nogo ranjen tudi Hasan.

- Njegovo truplo sem nosil približno 20 kilometrov do Nezuka. Šele ko sem kasneje pogledal fotografije, na katerih božam bratov obraz, sem videl, da sem ves čas hodil bos, vendar tisti dan tega nisem opazil – pripoveduje Hasan.

- Če me vprašate, kako sem zdržal, je odgovor zelo preprost. Mislil sem, da bomo vsi pobiti. Na desetine in stotine ljudi je umiralo vsak dan. Nisem mislil, da bom preživel tudi jaz. Moje telo mi ni več nič pomenilo. Vendar sem spet imel neko upanje, da morda ne bo tako, in da mi bo vsaj malo lažje, če bom brata prinesel na svobodno ozemlje, četudi bo mrtev – pravi Hasan.

Dva meseca po Hasibovi smrti je njegov grob Hasan našel na ateističnem pokopališču v Tuzli. Žalosten je bil zaradi tega.

- Vzeli so ga v Nezuk in ga odpeljali nekam. Kasneje sem ga iskal in ga na koncu našel na ateističnem pokopališču. Žal mi je bilo. Izpraznil sem ga s prijatelji in njegov krst prenesel na muslimansko pokopališče. Hajrove kosti sem našel leta 2009. Pokopal sem ga poleg Hasiba. Naj bosta skupaj – govori Hasan.

11. julija bo spet v Potočarih na dženazo. Pokopal bo bratranca. Nima ga kdo spustiti v grob razen Hasana, piše Patria.